V nedeljo, 18. novembra, bodo potekale redne volitve v občinske svete in redne volitve županov. Volilna kampanja je v polnem teku, na portalu Pes moj prijatelj pa smo se odločili, da bomo kandidatom za župane po posameznih občinah zastavili nekaj vprašanj s področja zaščite živali. Osredotočili smo se na konkretne problematike s področja živalovarstva v posameznih občinah, pri sestavi vprašanj pa so nam pomagali tudi strokovnjaki, predstavniki lokalnih društev za zaščito živali in bralci spletnega portala. Kandidatom v posameznih občinah so bila zastavljena enaka vprašanja.

V občinah, kjer je veliko število kandidatov, smo naredili izbor na podlagi javno objavljenih javnomnenjskih anket (vir). Čeprav je bil k temu pozvan večkrat, na vprašanja ni odgovoril Saša Arsenovič. Do naslova Lidije Divjak Mirnik, na katerega bi poslali naša vprašanja, kljub kontaktu prek socialnih omrežij nismo prišli. Odgovori kandidatov niso lektorirani.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!

Županske kandidate v Mestni občini Maribor navajamo po abecednem redu priimka:

Veliko slovenskih občin se je v zadnjih letih odpovedalo ognjemetom. Slednji imajo veliko škodljivih posledic na okolje in na živali (vznemirjanje domačih živali, žrtve med pticami). Ognjemeti pod vašim županovanjem DA ali NE?

Lidija Divjak Mirnik: Vsekakor bi se ognjemeti maksimalno zmanjšali, ker škodujejo okolju in ljudem. Zagotovo pa bi bili še bolj dosledni pri prepovedi metanja petard oz njihovi prodaji na prostem trgu. Večji problem, kot je organiziran mestni ognjemet, so vsi mali ognjemeti na vsakem vrtu in posebej petarde ter pokanje vsepovsod.

Andrej Fištravec: V letu 2011 se je v bližini Trga Leona Štuklja zadnjič izvajal ognjemet v organizaciji MO Maribor, kasneje so organizacijo in financiranje ognjemetov ob vstopu v novo leto prevzeli zasebniki. Ne samo, da so ognjemeti škodljivi za kakovost zraka, ki ga dihamo, vplivajo tudi na stres, ki ga tako ljudem kot živalim povzroča hrup. Vsaka mestna občina je s hrupom precej onesnažena, zato si moramo prizadevati na področjih, kjer lahko to onesnaženje zmanjšamo, to tudi prakticirati. V Mariboru smo že v preteklosti dokazali, da lahko dogodke obeležimo brez pokanja in svetlobnih efektov, zato si bom tudi v bodoče prizadeval, da se ognjemetom v Mariboru ob različnih priložnostih odpovemo.

Alenka Iskra: Ognjemet večini mariborčanov veliko pomeni. Ker nam je v naši stranki mar za okolje in živali, menim, da bi bilo ognjemet potrebno omejiti/skrajšati, hkrati pa ga izvajati na območjih, kjer ga živali ne bi bile deležne.

Franc Kangler: Sem velik zagovornik živali, zavzemam se tudi za čisto in zdravo okolje. Ognjemet v strogem centru mesta za silvestrovo živali toliko ne moti, zato bi ga organiziral, saj gre za enkratni dogodek.

Zdravko Luketič: Mesto Maribor, lahko postane vzorčni primer mesta, prijaznega živalim. Da dosežemo ta cilj, je potrebno sprejeti več ukrepov, med drugim tudi odpoved ognjemetu in promocija v smeri ukrepov za zaščito živali. Sredstva, ki bi bila prihranjena na račun odpovedi izvedbe ognjemeta pa ciljno donirati društvom, ki uspešno sprejemajo ukrepe za zaščito živali in izvajajo programe za izboljšanje njihovih življenjskih pogojev. Na državni ravni je potrebno doseči, da se strožje sankcionira zloraba petard v neposredni bližini živali, povečanje inšpekcijskega nadzora, opozarjanje ožje mestne oblasti na to problematiko. Kot župan bi na državni ravni predlagal, da se del sredstev od dajatev, od proste prodaje pirotehničnih sredstev, nameniti društvom za zaščito živali na lokalni ravni. Menim, da je potrebno z malimi koraki na lokalni ravni stremeti k cilju, da se tudi na nivoju EU sprejme ustrezna direktiva, ki bi omejila dovoljeno uporabo pirotehničnih sredstev na ravni EU.

Ste že kdaj obiskali Zavetišče Maribor?

Lidija Divjak Mirnik: Da.

Andrej Fištravec: Mariborsko zavetišče za živali sem obiskal trikrat.
 
Alenka Iskra: Sem že obiskala zavetišče. Sama sem lastnica enoletnega mešančka in ene mucke, preprosto obožujem živali.
 
Franc Kangler: Sem zelo ponosen da sem skupaj z dr. Erihom Tetičkovičem zagotovil vse potrebne pogoje za investicijo, zgradil zavetišče ter ga na slavnostni prireditvi predal svojemu namenu to je brezdomnim živalim. Zavetišče še večkrat z veseljem obiščem.
 
Zdravko Luketič: Zavetišče za živali sem že nekajkrat obiskal, prav tako sem bil prisoten na dan otvoritve zavetišča. Potrebno pa je poudariti, da sem tudi kot mestni svetnik MOM glasoval ZA izgradnjo zavetišča in tako podprl sistemske ukrepe za zaščito živali na lokalni ravni.

Pred leti, ko je upravljanje zavetišča prevzela Snaga, je bilo v javnosti kar veliko polemik in razburjenja med ljubitelji živali. Danes mnogi priznavajo, da je mariborsko zavetišče eno boljših v državi. Poznate delovanje zavetišča in kaj bi kot župan storili, da bi bilo zavetišče čim manj "obremenjeno" z brezdomnimi živalmi? 
 
Lidija Divjak Mirnik: Ljudi je potrebno izobraziti o odgovornem lastništvu, o kastraciji, sterilizaciji ter o pomenu rodovnika, hkrati pa kaznovati lastnike živali, ki jih neodgovorno zapustijo in ostanejo prepuščeni cesti. Vsekakor spodbujam akcijo Društva za zaščito živali Maribor, ki deli bone za kastracije in sterilizacije za štajersko regijo. To je akcija, ki jo podpiram!

Andrej Fištravec: Problematiko upravljanja mariborskega zavetišča sem budno spremljal že kot občan, kasneje pa sem kot župan s 1.1.2014 s Snago podpisal 5-letno koncesijsko pogodbo o upravljanju zavetišča. Ponosen sem, da je podjetje dobro opravilo svoje delo, držalo svoje obljube in s strokovnim in odgovornim delom prepričalo tiste, ki so dvomili v poštenost namenov Snage ob pričetku upravlja zavetišča. Podpisana je že nova koncesijska pogodba, in sicer do konca leta 2023, seveda smo na podlagi popolne vloge, ki jo je oddala Snaga, in preteklih dobrih izkušenj z njihovim upravljanjem zavetišča, pogodbo podpisali z veseljem in zavedanjem, da bo za brezdomne živali tudi v prihodnje odlično poskrbljeno. Vesel sem, da število zapuščenih živali v Mariboru iz leta v leto upada, kar dokazuje, da so številne kampanje, ki jih vodijo različne organizacije in društva, ki spodbujajo odgovorno lastništvo, uspešne. Zavedam pa se, da moramo kot odgovorna lokalna skupnost ob trendu upadanja zapuščenih živali tudi na državnem nivoju razmisliti o načinu financiranja te obvezne javne službe, saj trenutni sistem dolgo več ne bo zdržal.
 
Alenka Iskra: V kolikor želimo zavetišče prazno, je potrebno začeti pri ljudeh in spodbujat ljudi v posvajanje živali, v to, da muce streilizirajo/kastrirajo, prav tako psičke, če se ne bodo ukvarjali z vzrejo psov. Zagotovo podpiram vse iniciative, ki skrbijo za socializacijo zapuščenih živali. Sama sem bila pred časom lastnica labradorca, pred enim letom pa sem omogočila boljše življenje mešančku.
 
Franc Kangler: Z ozaveščanjem in spodbujanjem že predšolskih otrok in odraslih bi jih spodbujal k odgovornemu ravnanju z živalmi ter jih spodbujal k posvojitvam brezdomnih muc in psov. Kot enega izmed ukrepov bi nadaljeval s kastracijo in sterilizacijo živali, organiziral delavnice za otroke in odprl zavetišče za živali vrtcem in osnovnim šolam.
 
Zdravko Luketič: Zavetišče za živali v Mariboru poznam, kakor tudi poznam osnovno problematiko na področju delovanja zavetišča. Menim, da je v Mariboru potrebno povečati kapacitete zavetišča in tako poleg kletk za živali zgraditi kapacitete oz. prostore za druženje živali z ljudmi ter dodatno okrepiti kvalitetno socializacijo živali z ljudmi (sprehajanje psov) saj s tem olajšamo in popestrimo bivanje v zavetišču in vzpostavimo ali ohranimo pristen stik s človekom. Glede na nekvalitetno ali neposrečeno izbiro glavnega veterinarja izpred nekaj let, bo iz moje strani pobuda, da naj bi veljalo izbrati dobrega veterinarja ali vet. ambulanto, specializirano za male živali. Na državni ravni je potrebno doseči sistemsko spremembo zakonodaje, ki bo omogočila, da se lahko v ambulantah, ki so vzpostavljena v sklopu azila in namenjene izgubljenim živalim zdravijo tudi lastniške živali. V kolikor so pomisleki varnostne narave, je mogoče te prostore za obravnavo živali fizično ločiti. Del prihodka, pridobljenega na trgu (od obravnave lastniških živali v veterinarski ambulanti) bi tako lahko namenili kritju obratovalnih stroškov zavetišča, kot tudi širjenju ter izboljšanju obstoječih kapacitet zavetišča. Slovenska zakonodaja je namreč trenutno na tem področju izjemno stroga in ne dopušča mešanja lastniških in izgubljenih živali. Prav tako, bi bilo mogoče z dodatnimi finančnimi sredstvi, pridobljenimi s tržno dejavnostjo v veterinarski ambulanti v prihodnje opravljati vse posege- tudi tiste večje in zahtevnejše posege, ki jih v Mariboru trenutno izvajajo v drugi kliniki (izven azila za živali). Kot župan bi delal v smeri povečanja karantene, izgradnje posebnega prostora za šolanje psov in večnamenski prostor za seminarje. Cilj mora biti, kar najbolje poskrbeti za brezdomne in pobegle živali ter jih čim hitreje posredovati novim lastnikom. Azil obnoviti z neuničljivimi materiali ter vzpostaviti energetsko samooskrbo z obnovljivimi viri (tudi za potrebe ogrevanja prostorov). Na državni ravni je potrebno doseči, da se v celoti prepove usmrtitev zdravih zapuščenih živali v zavetiščih, ki se nanaša na najdene, oddane ali odvzete hišne živali (psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku). Odločno nasprotujem temu, da se za področje azila za živali finančno dodatno obremeni občine, ne zagotovi se pa dopolnilnega vira sredstev iz državnega proračuna saj ne želimo, da se naloge reševanja brezdomnih živali v celoti prenesejo na občine, (brez nujnega zagotovila dopolnilnega kritja stroškov, ki pri tem nastanejo). Organizirali bomo hranišča in prenočišča / zimovališča prostoživečih mačk, za katere bi skrbeli pogodbeniki ali člani pogodbenih društev. Sofinanciranje občine, še prej skrb za zdravstveno neoporečne mačje kolonije. Na ta način obdržiš število prostoživečih mačk pod kontrolo in so nemoteče za okolico.

Tudi v Mariboru, kot po vsej Sloveniji obstaja velik problem prevelikega števila prostoživečih mačk. Kako bi spremenili odnos javnosti do njih in jih iz "nadloge" spremenili v "okras" mesta?
 
Lidija Divjak Mirnik: Število prostoživečih muck je potrebno zmanjšati. Potrebno jih je, na stroške Občine,  uloviti in kastrirati ter vrniti v njihovo okolje, hkrati pa organizirati kontrole njihovega zdravja. Pri tem bodo pomagali živinozdravniki, prostovoljci in klinike. Hkrati pa je potrebno skrbeti tudi nadzor nad kastracijami, skladno z Zakonom o zaščiti živali, saj kdor ne prepreči razmnoževanja živali, deluje v nasprotju s tem zakonom. Najbolj pomembno pa je, da se ljudi osvešča o tej problematiki, posebej lastnike mačakov, kjer leglo ni »njihov« problem.

Andrej Fištravec: Mestna občina Maribor vsako leto nameni sredstva, ki so porabljena za sterilizacijo in kastracijo prostoživečih mačk. V naslednjem letu pričakujem od zavetišča večjo akcijo, v kateri bomo sterilizirali in kastrirali mačke najbolj številčnih kolonij. Vesel sem, da zavetišče sodeluje z Društvom za zaščito živali Maribor, v katerem so člani pravi strokovnjaki lovljenja prostoživečih muc. Samo tako plodna sodelovanja lahko vodijo h končnemu cilju – zmanjšati število prostoživečih mačk in posledično tudi mačjih mladičev, ki vsako pomlad in jesen zasedejo mariborsko zavetišče do zadnjega prostega kotička.
 
Alenka Iskra: Prostoživeče mačke je najprej potrebno sterilizirat/kastrirat, da omejimo nadaljno širjenje na koncu že ogromne populacije. Kar se tiče odnosa, do samih živali pa bom rekla, da je vse odvisno od kulture družbe. Otrokom bi že v vrtcih bilo potrebno privzgajat miselnost, da so živali čuteča bitja. Otrokom je potrebno žival predstavit in približat, da z njo vzpostavi stik.
 
Franc Kangler: S kastracijo in sterilizacijo bi preprečil nenadzorovano kotenje muc in s tem preprečil širjenje bolezni. Takšne muce bi vrnili v njihovo naravno okolje saj se na sobivanje s človekom  ne morejo prilagoditi.
 
Zdravko Luketič: Koristnosti mačk (pokazalo se je, da je hipno zmanjšanje števila mačk (odlovi celo z evtanazijami) povzročilo porast miši/podgan – kar pa vpliva na zdravstveno varstvo prebivalstva-problem mestnega jedra), koristnost v terapevtske namene: zdravje, starejši, bolniki, otroci, odraščanje. Redno, nekajkrat letno (vsaj 2x) organizirana izvedba brezplačne /za prostoživeče/ ali subvencionirane /za lastniške/ sterilizacije/kastracije psov, mačk. Pogodba z izbranimi veterinarskimi ambulantami, klinikami. Redna in kontrolirana hranišča prostoživečih mačk pod nadzorom /posameznikov/pogodba. Podpora društvom, ki delujejo v smeri dobrobiti mačk – felinološko društvo. Vzpostavil bi ukrepe, da se zdrave, sterilizirane ali kastrirane ter označene mačke, ki niso vajene stika s človekom in jih ni mogoče oddati, vrnejo v okolje in se tako več ne štejejo kot zapuščene živali. S tem bi zavetišča razbremenili, kakor tudi preprečili morebitno evtanazijo (kot že rečeno, zagovarjam celostno prepoved usmrtitve zdravih in zapuščenih živali v zavetiščih).

Kakšne ukrepe bi sprejeli, da bi ustavili naraščanje števila brezdomnih muc?

Lidija Divjak Mirnik: Muce morajo biti pod kontrolo in potrebno je  preprečevanje nenadzorovanega kotenja. Torej, nadzor nad kastracijami in posvajanju živali. V tem smislu osveščanje prebivalcev ter izvajanje akcij s to vsebino.

Andrej Fištravec: Sterilizacija in kastracija sta edina pot do dolgoročnega preprečevanja nenadzorovanega širjenja mačje prostoživeče populacije. Na letošnjem svetu zavetišča so člani tega organa govorili o organizirani akciji sterilizacij in kastracij, predpogoj pa je seveda popis obstoječih kolonij prostoživečih mačk. V letu 2014 smo izvedli podobno akcijo, takrat so v zavetišču v enem letu sterilizirali oz. kastrirali več kot 700 prostoživečih mačk, pretežno iz mariborske občine, kar je seveda financirala občina. In ta akcija se je poznala na številu sprejetih mačk v naslednjem letu. Kar pomeni, da se pri tovrstnih akcijah rezultati pokažejo že zelo hitro. Po drugi strani pa je res, da se morajo takšne akcije izvajati kontinuirano, v zavetišču pa so v drugi polovici 2016 in v letu 2017 imeli kadrovske težave z veterinarji, zato so bile sterilizacije in kastracije prostoživečih mačk postavljene na stranski tir, kar se seveda spet pozna. Zdaj so težave mimo in prepričan sem, da lahko v dveh letih naredimo za zmanjševanje populacije prostoživečih mačk ogromno.
 
Alenka Iskra: Uvajali bi obvezno kastracijo/sterilizacijo muck, ki se gibljejo zunaj doma. Obenem pa se trudili, čim večim muckam najti dom.
 
Franc Kangler: Odgovor je zapisan pri četrtem vprašanju, vsekakor pa bi bilo potrebno tiste, ki živali zavržejo ustrezno kaznovati.
 
Zdravko Luketič: Vzpostavil bi zdravstveno preventivne ukrepe, kakor tudi ozaveščanje glede potrebne sterilizacije živali. Osveščanje javnosti – mediji, radio, tv, članki, vsaj 1x letno razposlati zloženke po VSEH  gospodinjstvih – osnovna navodila, oskrba. Vzpostavil bi redno - nekajkrat letno (vsaj 2x) organizirana izvedba brezplačne /za prostoživeče/ ali subvencionirane /za lastniške/ sterilizacije/kastracije psov, mačk. Pogodba z izbranimi veterinarskimi ambulantami, klinikami. Zvišal bi delež sredstev, ki jih mora občina nameniti po zakonu, oskrbi brezdomnih mačk.

Mestna občina Maribor in lokalno društvo nimata vzpostavljenega sodelovanja. V dobrobit živali bi tako sodelovanje moralo biti nujno. Prostovoljci se na terenu namreč soočajo s konkretnimi primeri – skupno sodelovanje pa bi zagotovo obrodilo boljše rezultate. Kaj nameravate kot župan storiti v tej smeri?
 
Lidija Divjak Mirnik: Nujno je povezovanje IN sodelovanje. Prostovoljci so največji poznavalci dogajanja na terenu in potrebno jim je prisluhniti. Ustvarila bom delovno skupino sestavljeno iz društev, ki delujejo na tem območju, saj je dialog med Občino in društvi nujen. Vključila bom tudi UVHVVR (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), ki je pomemben organ pri tej tematiki. Primarno pa je potrebno dati priznanje prostovoljcem na vseh nivojih in se pogovarjati z njimi, saj ni vse v denarju, predvsem je v komunikaciji in odnosu. Mesto je namreč toliko razvito koliko je odgovorno do živali, starejših in nemočnih.

Andrej Fištravec: Lokalno društvo neposredno z občino sicer res ne sodeluje, a ima dobro razvito sodelovanje z zavetiščem, ki je v lasti Mestne občine in s katerim upravlja podjetje v večinski občinski lasti. Zato lahko rečemo, da posredno sodelujemo, prav tako sem prek organov zavetišča seznanjen z delom lokalnega društva, moja vrata pa so jim zmeraj odprta.
 
Alenka Iskra: Seveda, kot naša stranka zmeraj omenja povezovanje, smo tudi tukaj vsi enotni, da moramo vzpostaviti vez med smo občino in različnimi društvi za zaščito živali. Sama velikokrat tudi doniram denar različnim društvom, ker se zavedam koliko jim vsak evro pomeni. Tudi naš Mladi forum se bo za začetek na lokalni ravni povezal z nekaterimi društvi.
 
Franc Kangler: V času mojega županovanja je bilo sodelovanje zgledno in bi ga ponovno vzpostavil.
 
Zdravko Luketič: Sestanek –  vsaj 2x letno - občina, društva, zavetišča … smernice – osveščanje, hranjenje, nadzor nad razmnoževanjem, (1) Sestanek  Podane smernice, dogovor, razdelitev nalog, odgovornost obeh strani, pogodba (2). Sestanek - Poročilo o realizaciji in dejanskemu stanju. Sistemsko bi vzpostavil večji interes za doniranje sredstev ter doniranje prehrane in opreme  s strani posameznikov, kakor tudi podjetij, s ciljem izboljšanja življenjskih pogojev brezdomnih živali. Delo prostovoljcev bi bilo koordinirano in nagrajevano s strani Mestne občine Maribor. Tako bi lahko donatorjem in prostovoljcem, občina v zameno za donirana sredstva in prehrano ter njihovo delo zagotovila brezplačno udeležbo na posameznih prireditvah, organiziranih pod okriljem MOM, kakor tudi ostale olajšave, ki bi jih dosegel v dogovoru z državo. Prav tako bi javno objavil imena najbolj zaslužnih prostovoljcev ter tako povečal promocijo na področju preventivne obravnave navedene problematike.

Ali bi kot župan premislili o pomoči socialno ogroženim lastnikom živali pri kritju stroškov sterilizacij in kastracij mačk in nujnih zdravljenj psov in mačk?
 
Lidija Divjak Mirnik: Seveda je to že tema za zgoraj omenjeno delovno skupino. Živali pa so največji terapevti in ljudem, ki so že tako v težki situaciji, je potrebno priskočiti na pomoč. Hkrati pa poudarjam, da je potrebno ljudi izobraziti, nenazadnje tudi o stroških, ki čakajo ljubitelja živali.

Andrej Fištravec: Kot župan lahko skozi proračun predlagam, da izboljšamo standard oskrbe zapuščenih živali, saj je le-ta obvezna gospodarska javna služba. Kot sem že omenil, podpiram akcije sterilizacij in kastracij prostoživečih živali. Vesel pa sem, da se na področju lastniških živali angažira lokalno društvo, ki pravkar koordinira akcijo cenejših sterilizacij in kastracij v veterinarskih ambulantah za lastniške živali.
 
Alenka Iskra: Vsekakor. V Mariboru so številni ljudje pripravljeni nudit zapuščenim živalim dom, vendar pa se velikokrat (sploh nekateri starejši) znajdejo v finančnih stiskah in tukaj je za dobrobit živali pomembno, da lastnikom pomagamo. Kastracija/sterilizacija je tukaj bistvenega pomena, če želimo omejiti populacijo mačk/psov, to velja še posebaj za živali, ki se gibajo tudi izven doma.
 
Franc Kangler: V zavetišču za živali je pripravljen prostor za ambulanto za male živali v sklopu katere bi zagotovil ustrezno oskrbo za živali socialno ogroženih lastnikov.
 
Zdravko Luketič: Da. Preventiva je vedno boljša in cenejša kot kurativa. Več finančnega vložka v s/k, manj zapuščenih živali, ki bodo bremenila proračun občine. Zagovarjam sistemsko ureditev, kjer poleg občine tudi država nosi svoj delež kritja navedenih stroškov (pri socialno ogroženih lastnikih živali). Del sredstev pa bi pridobil s stani podjetij v MOM in tako z javno objavo donatorjev skrbel za promocijo podjetij, ki so prijazna do živali.

Maribor vendarle dobiva prvi pasji park. A glede na velikost samega mesta in komentarje na socialnih omrežjih je jasno, da si občani želijo še več površin, ki bi bile namenjene psom in njihovim skrbnikom. Boste kot župan tudi temu posvečali kaj pozornosti? Česa po vašem mnenju v Mariboru še manjka, če se omejimo na področje domačih živali?
 
Lidija Divjak Mirnik: Potrebno je poskrbeti za več površin za pse in ne samo postavljati znake prepovedi. V zadnjih letih je veliko več psov tudi v Mariboru in postali so družinski člani, zato je nujno potrebno zagotoviti dovolj prostora za njihovo gibanje. Na drugi strani pa izobraževati lastnike, da so odgovorni in pobirajo iztrebke, da svoje ljubljenčke naučijo učinkovitega poziva ter da razumejo, da imajo drugi psi ali ljudje brez psov pravico do svojega miru. Na ta način bo naše mesto psom prijazno in bodo lahko z nami povsod!

Andrej Fištravec: V mojem mandatu smo uspeli uresničiti idejo v pasjem parku, ki bo v Mariboru končno zaživel. Seveda si tudi sam želim, da bi se površina parka širila, navsezadnje število registriranih psov v Mariboru raste. A ostajam realen in se zavedam, da je najprej potrebno narediti prvi korak. In tega smo zdaj zmogli. Ocenjujem, da je Maribor hišnim ljubljenčkom prijazna občina, ki ji manjka še kakšen pasji poligon, sicer pa je za najbolj zveste človekove prijatelje po mojem mnenju v mestu dobro poskrbljeno.
 
Alenka Iskra: Tako kot ste omenili, Maribor potrebuje prostor, predvsem dovolj velik prostor, kjer bodo občani imeli možnost psa spustiti z povodca (v kolikor je pes dovolj socializiran za druženje z drugimi psi). Menim, da Maribor potrebuje vsaj en večji prostor, kjer se bodo lahko uživali tudi naši štirinožci.
 
Franc Kangler: V našem programu je zapisano, da bomo uredili pasji park. Če bom izvoljen bomo to tudi naredili v najkrajšem času.
 
Zdravko Luketič: V Mariboru podpiram širitev površin, namenjenih psom in njihovim skrbnikom. Navedene površine bi dodatno okrepil z povečanjem ponudbe za druženje lastnikov psov. Dodatno bi si prizadeval za boljšo varnost sprehajalcev in njihovih ljubljenčkov z bolje osvetljenimi površinami v mestu, izboljšanjem infrastrukture ter boljšo vidljivostjo cestnih prehodov za pešce. Posvetil bi se iskanju primernega prostora, zmožnostim financiranja izgradnje, nadzora osveščanja o dobrem sobivanju ljubiteljev/ne-ljubiteljev psov.

Kaj bi naredili oz. ali načrtujete aktivnosti za izboljšanje ozaveščenosti ljudi o problematiki zapuščenih in brezdomnih živali? Na kakšen način?
 
Lidija Divjak Mirnik: Ozaveščanje je potrebno začeti že zelo zgodaj – predstavitve v vrtcih, šolah. Spodbujati starše, da so dober zgled. Zloženke, plakati naj bodo v trgovskih centrih, šolah, športnih društvih ... Potrebno je izvesti akcije z brezplačnimi oglasi na televiziji in v časopisih. Podpreti tudi čim več  aktivnosti prostovoljcev in jim prisluhniti, ker so neposredno povezani s terenom. Azil bi morala obiskati vsaka šola!

Andrej Fištravec: Občina aktivno spremlja delovanje zavetišča, ki je v skladu s pravili izvajanja te javne službe zadolženo tudi za ozaveščanje o problematiki brezdomnih živali. Sam sem skrbnik kužka in zato mi je to področje blizu. Menim, da bomo naredili ogromno z načrtovano veliko akcijo sterilizacij in kastracij prostoživečih muc, ki jo bomo izkoristili tudi za opozarjanje na nujnost sterilizacij in kastracij lastniških živali, v kolikor si kot lastniki ne želimo mladičev. Menim, da se predvsem pri mačkah še vedno preveč lastnikov zanaša na »srečo«, da njihova mačka ne bo postala breja.
 
Alenka Iskra: Brezdomne živali predstavljajo nasploh v svetu velik problem. Ljudi je treba opominjat, da z posvojitvijo rešijo bitje, ki čustvuje enako kot mi. Tukaj bi se navezala na naš Mladi forum socialnih demokratov, ki pripravlja številne aktivnosti v smeri ozaveščanja ljudi pa tudi samega zbiranja hrane/opreme za živali potrebne pomoči.
 
Franc Kangler: Kot smo že predhodno zapisali, z ozaveščanjem predšolskih otrok in odraslih, z raznimi delavnicami, z dnevi odprtih vrat v zavetišču in podobnimi aktivnostmi.
 
Zdravko Luketič: Občina lahko postane vzorčni primer preventivnega ravnanja na državni ravni, kjer bi na problematiko zapuščenih in brezdomnih živali sistemsko opozarjali že otroke v sklopu delavnic ter v sklopu ostalih vzgojnih učnih metod. Prav tako je nujna preventiva na področju ravnanja s pirotehničnimi sredstvi že pri otrocih saj le tako lahko preprečimo morebitne odklone v kasnejših letih odraščanja.

Je po vašem mnenju Maribor psom prijazna občina? Kaj bi še morali v občini postoriti, da bi bilo za pse in njihove skrbnike bolje poskrbljeno?
 
Lidija Divjak Mirnik: Da bo zares prijazna, je treba še veliko postoriti in pripraviti osnovno infrastrukturo kot so koši za iztrebke in dovolj zelenih površin, kjer bodo psi in ljudje dobrodošli ter izobraževati ljudi za sobivanje lastnikov psov in ostalih meščanov.

Andrej Fištravec: Maribor je po mojem mnenju psom in vsem hišnim ljubljenčkom prijazna občina. Imamo dobro organizirano zavetišče za zapuščene živali, prizadevno društvo za zaščito živali, številne veterinarske ambulante s priznanimi strokovnjaki, aktivno inšpekcijsko službo, dovolj košev za odstranjevanje pasjih iztrebkov, dobivamo pasji park, imamo poligone za pse. Seveda je možno standard vedno izboljšati in tudi v naslednjem mandatu si bom, glede na zgornja razmišljanja in zaveze, prizadeval, da ostanemo živalim prijazna občina.
 
Alenka Iskra: Maribor je živalim prijazna občina imamo zelo dobro podkovano zavetišče za živali, ki ima številne prostovoljce. Občina ima tudi zelo lep mestni park, ki ga je potrebno še dodatno oživeti. Se pa pogosto ljudje srečujemo z problematiko košev za pasje iztrebke, teh v vseh mestnih četrteh primanjkuje. Če želimo, da ljudje iztrebke za svojimi psi pobirajo, je treba urediti tudi koše.
 
Franc Kangler: Menim, da je Maribor prijazno mesto živalim, vsekakor pa se da na tem področju še veliko storiti in če bom izvoljen za župana bom k temu tudi stremel.
 
Zdravko Luketič: Menim, da je Maribor z vzpostavitvijo azila za živali dokazal, da je živalim prijazna občina. Menim pa, da je na področju ozaveščanja mogoče storiti veliko več, kakor tudi na področju sankcioniranja brezvestnih lastnikov živali. Povečati je potrebno število smetnjakov za iztrebke živali (ter redno čiščenje), povečanje števila varnih površin za sprehajanje domačih živali, kot tudi izgradnja ograjenih igrišč za živali (v sklopu parkov v mestu ipd.). Redno izobraževanje skrbnikov psov – brezplačni tečaji osnovne oskrbe in obnašanja psov in skrbnikov v urbanem okolju. Vsaj 1x letno razposlati gospodinjstvom zloženke o pravilnem lastništvu psov – bolezni, cepljenja, k/s, kje in kako sprehajati, obnašanje, zakonodaja – povodci, sobivanje z ljubitelji / neljubitelji psov, odgovornost lastnika/skrbnika psa itd.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!