V nedeljo, 18. novembra, bodo potekale redne volitve v občinske svete in redne volitve županov. Volilna kampanja je v polnem teku, na portalu Pes moj prijatelj pa smo se odločili, da bomo kandidatom za župane po posameznih občinah zastavili nekaj vprašanj s področja zaščite živali. Osredotočili smo se na konkretne problematike s področja živalovarstva v posameznih občinah, pri sestavi vprašanj pa so nam pomagali tudi strokovnjaki, predstavniki lokalnih društev za zaščito živali in bralci spletnega portala. Kandidatom v posameznih občinah so bila zastavljena enaka vprašanja. Na naša vprašanja ni odgovoril Sebastjan Komel. Odgovori niso lektorirani.

SEZNAM OSTALIH OBČIN NAJDETE S KLIKOM NA TO POVEZAVO!

Županske kandidate v Mestni občini Nova Gorica navajamo po abecednem redu priimka:

Po podatkih iz leta 2015 Mestna občina Nova Gorica pristojnemu zavetišču plačuje nenavadno visoko ceno za mesečni najem boksa ter urno postavko za terensko delo (odlov živali). Zavetišče občini tako zaračunava daleč najvišje mesečne pavšale za najem boksov v Sloveniji, prav tako zaračunava kar 50 – 80 % dražjo urno postavko za uro dela na terenu od drugih zavetišč, sploh kot edino pa zaračunava še dvojno višino že tako visoke urne postavke za delo ob nedeljah ali ponoči. Ker zavetišče obračunava najemnino za več boksov mesečno (glede na število registriranih psov v občini), ocenjujemo, da gre na letni ravni za precej visoka sredstva, ki jih občina namenja samo za najem praznih boksov – to je 10.000 evrov samo za najem boksov. Kakšen je vaš komentar na to?

Matej Arčon: Kot sami ugotavljate, imamo v najemu  določeno število boksov glede na število registriranih psov, kot to določa zakonodaja. Najemnina za bokse, ki jih po zakonodaji moramo imeti na razpolago, se nam zdi smiselna, saj morajo biti mesta rezervirana ne glede na to, ali imamo zapuščene živali v zavetišču ali ne ali drugače povedano: če ima zavetišče v oskrbi npr. le eno zapuščeno žival, potem bi moralo iz tega edinega dohodka pokrivati obvezno dežurno službo 24 ur/dan in 365 dni/leto kot to zahteva zakonodaja. Sicer pa imamo pogosto istočasno v oskrbi več zapuščenih živali, kot imamo najetih boksov, pa nam tega še nikdar niso posebej zaračunali. Pred objavo zadnjega razpisa za izbor izvajlca javne službe zagotavljanja zavetišča za zapuščene živali smo pridobili podatke o stroških za zapuščene živali pri primerljivih občinah. Upoštevajoč vse stroške (tudi najem boksov in vse ostale stroške, vezane na oskrbovano žival) cene na odlovljeno in oskrbovano žival ne bistveno odstopajo od naše pri izbranem izvajalcu, se pa cene razlikujejo po postavkah. Sicer pa imamo že vsa leta istega izvajalca, kar je tudi racionalno glede na bližino zavetišča in posledično nižjo kilometrino pri odlovu. Cene na odlovljeno žival se vsa leta niso bistveno spremenile, saj ostaja število odlovljenih psov vsa leta v približno istem obsegu. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se zadnja leta povečuje število oskrbovanih mačk, ki pa so predmet koncesijske pogodbe šele v zadnjih letih. Opažamo tudi večji odlov nečipiranih psov, ki verjetno prihajajo k nam iz sosednje Italije. Kljub temu je že vsaj 10 let skupna vrednost stroškov za zavetišče in naše proračunske postavke za zavetišče enaka. Preverili smo tudi cene istega zavetišča pri sosednjih občinah, kjer so cene enake ali zelo podobne našim.

Anton Harej: Da, o tem sem deloma seznanjen. Pojasnjeno je bilo, da na našem območju ni druge alternativne možnosti češ, da je ponudnik le eden.

Klemen Miklavčič: Vsaka občina mora imeti dobro delujoče, odgovorno in skrbno pristojno zavetišče za zapuščene in brezdomne živali ter z njim aktivno sodelovati. Problematično se mi zdi, da Zavetišče Vitovlje opravlja storitev zavetišča kar za 15 okoliških občin, zato je zagotovo potrebno preveriti, ali lahko zavetišče svoje naloge dobro opravlja, ali ni morebiti preobremenjeno, ali se mu zagotavlja zadostna sredstva ter ali ta sredstva smotrno porablja.  Menim, da je opravljanje in obračunavanje tovrstnih storitev potrebno aktivno nadzorovati. Prvič zato, da je zagotovljena vsa potrebna oskrba živali, drugič pa iz razloga smotrnosti porabe javnih sredstev. Kot župan Nove Gorice bi zagotovo poskrbel, da bi bila na občini zaposlena oseba, ki bi imela primeren odnos do tovrstne problematike ter potrebno znanje, da bi lahko zavetišča usmerjala ter nad njimi opravljala ustrezen nadzor. Zavzemal se bom za enotno državno politiko ter ustrezno ureditev področja oskrbe nelastniških živali. Menim namreč, da je potrebno cene storitev na državni ravni poenotiti. Nedopustno je, da nekatere občine plačujejo višje cene od drugih, pri čemer za to ni videti prav nobenega utemeljenega razloga. Z davkoplačevalskimi sredstvi je potrebno tudi na tem področju ravnati zakonito in smotrno, predvsem pa izključno v dobrobit živali. Strinjam se npr. s predlogom Mestne občine Celje, ki je predlagala vzpostavitev registra cen vseh delujočih zavetišč oz. iz strani države predpisanega in za zavetišča obvezujočega cenika storitev.

Miran Műllner: Spremembe v naši mestni občini  Novi Gorici so nujne saj že dobro desetletje stojimo na mestu in gledamo kako nas ostale slovenske občine prehitevajo, kar dokazujejo tako statistični kot demografski podatki ter nenazadnje odnos občine do njenih občanov. Vsekakor bo moja  prva naloga v Novi Gorici ponovno  uvesti  demokracijo ter tako kot je zapisano v slovenski ustavi, vzpostaviti  v mestnem svetu  koalicijo in   opozicijo. Eksperiment sedanjega župana  nam je prinesel ,, mineštro,, v kateri sedanji mestni svetniki ribarijo okoli občinske blagajne, občanom pa ponujajo bombončke v obliki participativnega proračuna (1%). Izvajanje proračuna je nenadzorovano in za občane ne transparentno ter  iz vidika lastnikov živali nepravično  tako, da je nujna neodvisna  revizija, ki bo pokazati kam vse  je v štiriletnem obdobju odtekal denar. Vaš primer je samo eden iz množice, ki potrjujejo zavzemanje Zveze za primorsko po natančnemu pregledu.

Elena Zavadlav Ušaj: Za zdravstveno varstvo rastlin in živali namenja MONG 44.426,00 EUR. Ta denar se po moji presoji namenja pristojnemu zavetišču. Mislim, da se cene za posamezne storitve, da primerjati z različnimi občinami in jih uskladiti, za kar se bom zavzemala. Potrebno pa je primerjati tudi kvaliteto storitev.

Ste pripravljeni kot župan poiskati cenejše alternative pri oskrbi brezdomnih psov in muc oz. z zavetiščem "izpogajati" nižjo ceno, ki bo primerljiva z drugimi slovenskimi zavetišči, prihranek pa recimo nameniti drugim aktivnostim za reševanje problematike brezdomnih živali?

Matej Arčon: Ker se vsakokrat po izteku koncesijske pogodbe prijavi le en izvajalec, z njim opravimo pogajanja in vedno pristanemo na enakih cenah, kot so bile v predhodnem obdobju koncesijske pogodbe. Pred nekaj leti smo tudi naredili okvirni izračun vzpostavitve lastnega zavetišče, a bi bili stroški tega bistveno višji od teh, ki jih plačujemo sedaj.

Anton Harej: Da vsekakor. Lahko se pogleda tudi čez meje občine, če je taka storitev na voljo po konkurenčnejši ceni. Se strinjam s predlaganim.

Klemen Miklavčič: Absolutno. Kot župan bom od pristojnih zavetišč zahteval odgovorno ravnanje ter tudi poročanje o vseh opravljenih storitvah in stanju oskrbljenih živali. Kot že navedeno, se bom zavzemal za poenotenje primernih cen za izvajanje storitev zavetišč. V kolikor pa pri tem ne bom uspešen, bom z zavetišči, ki opravljajo storitve na območju MONG, dogovoril primerne in z drugimi slovenskimi zavetišči primerljive cene. Aktivno bom pristopil tudi k drugim aktivnostim za reševanje problematike brezdomnih živali, saj zavetiščna oskrba nikakor ne predstavlja celovite rešitve. Potrebno je zaustaviti širjenje nalezljivih bolezni in tudi prostoživečim živalim zagotoviti potrebno veterinarsko oskrbo ter poskrbeti za sterilizacijo vseh prostoživečih živali. Nujno je, da se vzpostavi ažuren portal, ki bo namenjen iskanju izgubljenih hišnih ljubljenčkov in posvojitvam nelastniških živali, da se zavetišče naredi dostopno za obiskovalce, da se v zavetišču aktivira prostovoljce ter aktivno pristopi k zbiranju donacij za oskrbo sprejetih živali.

Miran Műllner: V programu Zveze za Primorsko – ZZP  imamo že v uvodu zapisano: nov in drugačen pristop do priprave in predvsem izvrševanja občinskega proračuna!  Kandidati za javna sredstva se morajo držati zahtev po transparentnosti , župan pa mora poskrbeti, da so te sprejemljive. Kot podjetnik lahko  rečem, da se za nižje cene pravzaprav pogajam vsak dan in imam izkušnje kako do tega pristopiti.

Elena Zavadlav Ušaj: Kot županja bom preverila vse navedene cene storitev v zavetišču, ki so financirane s strani MONG in jih primerjala s podobnimi zavetišči predvsem na  primorskem. Zavetišče, ki ga imamo na razpolago je na primernem kraju ter primerno opremljeno in je sofinancirano tudi s strani naših sosednjih občin. Naša občina prispeva 21% celotnega zneska, zato ne bi iskala drugega. Poudarjam, da bomo analizirali stroške in  se bom pogodila za primerno ceno. Privarčevani znesek, bi prav gotovo namenila izvajanju drugih aktivnost za reševanje brezdomnih živali.

Kaj menite o možnosti / nujnosti vzpostavitve enotnih cen storitev zavetišč za zapuščene živali na ravni države, s katero bi regulirali cene storitev za oskrbo zapuščenih živali, ki jih zavetišča zaračunavajo pogodbenim občinam? Cene storitev se med zavetišči namreč zelo razlikujejo. Dogaja se tudi, da zaradi nižjih cen določeno območje pokriva zavetišče z drugega konca države, kar v končni fazi lahko storitve zaradi potnih stroškov in terenskih ur tudi podraži, vsekakor pa podaljša reakcijski čas zavetišča ..

Matej Arčon: Kot plačniki teh storitev bi bili veseli poenotenja cen za vsa zavetišča in tudi znižanja teh stroškov. A ker je po naših podatkih organiziranost in kakovost zavetišč zelo različna, pa tudi načini plačevanja teh storitev se po občinah zelo razlikujejo, bi verjetno naleteli na več težav in posledično verjetno tudi na zaprtje določenih zavetišč. Temu pa bi sledilo tudi višanje stroškov odlova. Posebej bi se to poznalo pri mačkah, ki jim morajo najprej nastaviti kletke, potem se vrniti po ulovljene mačke in jih po opravljenih sterilizacijah nazadnje vrniti v okolje. To pomeni za vsako mačko obračun 3 x potnih stroškov. Seveda pri tem ni zanemarljiv tudi podaljšan reakcijski čas zavetišča, kar je posebej problematično pri bolnih, poškodovanih ali nevarnih živalih.

Anton Harej: To pa ni enostavno. Cene storitev se iz pokrajine v pokrajino precej razlikujejo, ker so tudi stroški verjetno razlikujejo. Stroški hrane se sicer verjetno ne razlikujejo bistveno, so pa tu drugi dejavniki: velikost občine (večji teren, večji prevozni stroški), ali pa število psov/mačk. Večje kot je število enot (mačk/psov), manjši so stroški na enoto. Najbolj pa vplivajo na ceno stroški dela, ki so na podeželju navadno nižji (predvsem na Štajerskem in Prekmurju) največji pa v najbolj razvitih območjih (Ljubljani in Kopru). Mi smo nekje vmes. Nisem pristaš tega, da se take storitve (tudi npr. čiščenje javnih objektov) opravlja iz drugega konca Slovenije, prav tako sem pa proti temu, da se podpira lokalnega ponudnika, ki je 100% dražji od konkurence. Lahko bi država predpisala standarde in za te standarde z razpisom nagradila najboljše ponudnike, po enega v vsaki regiji in jim pokrila del stroškov. Tako bi imeli pokritost terena in zagotovljene standarde na tem področju.

Klemen Miklavčič: Zavetišča za brezdomne živali so del občinske infrastrukture, zato jih je potrebno usmerjati, nadzorovati ter zagotavljati zadostna sredstva za njihovo delovanje. Brezpogojno mora biti zagotovljena potrebna oskrba živali, saj je slednja odraz odgovornosti naše občine. Iz razloga smotrnosti in racionalnosti porabe javnih sredstev menim, da je enotna ureditev cen na ravni države nujna. Tako iz razloga dodatnih stroškov za storitve, t.j. npr. potnih stroškov in terenskih ur, kot tudi iz razloga primernosti reakcijskega časa, je potrebno zagotoviti, da bodo zavetišča med slovenskimi regijami enakomerno razporejena ter da ne bo prihajalo do opt-iranja pri koriščenju storitev. Gre za področje, ki bi ga morala država celovito urediti ter kršitve ustrezno sankcionirati. Menim, da je zavetišč v Sloveniji premalo oz. imajo premajhne kapacitete za oskrbo vseh najdenih živali. Zato je potrebno pristopiti k celoviti analizi stanja tako na ravni države kot tudi v MONG ter sprejeti ustrezne ukrepe za izboljšavo stanja. Ne samo zaradi cen storitev, temveč tudi zato, da bo za živali ustrezno poskrbljeno.

Miran Műllner: To pobudo bi lahko kot predlog realizirali na nivoju sedanje statistične regije v obliki skupnega predloga vladi RS. Nenazadnje Lokalna skupnost je po zakonu odgovorna za zaščito živali za katere ljudje ne skrbijo, so izgubljene ali se prosto gibljejo. Psi brez nadzora predstavljajo potencialno nevarnost za prebivalce in okolico. Velikokrat končajo pod kolesi avtomobilov, povzročajo gmotno škodo, vzbujajo strah pri nekaterih občanih. So pa tudi moteči lastnikom, ki se s svojim psom gibljejo po okolici. Zato je tudi vprašanje cen teh storitev nujno enotno obravnavati na nivoju cele države.

Elena Zavadlav Ušaj: Menim, da je nujno oblikovanje cen  na nivoju države. Težko pa bodo povsod enake, saj so življenjski stroški in s tem standard po regijah različen. Vsekakor je nujno cene prilagoditi in jih postaviti v nek okvir.

Tudi v Novi Gorici, kot po vsej Sloveniji obstaja velik problem prevelikega števila prostoživečih mačk. Kako bi spremenili odnos javnosti do njih in jih iz »nadloge« spremenili v »okras« mesta?

Matej Arčon: Glede na dejstvo, da so zapuščene in prostoživeče mačke znano velike prenašalke nevarnih bolezni, bi verjetno težko našli pot za njihovo uvrstitev med »okras mesta«. Pomembno je ljudi učiti vrednot in jih izobraževati, da je za živali potrebno skrbeti in jih ne puščati v nemilost.

Anton Harej: Ne razumem vprašanja. Ne razumem, kako je lahko prostoživeča mačka okras mesta.

Klemen Miklavčič: Za prostoživeče živali moramo poskrbeti lokalne skupnosti preko zavetišč za živali. Potrebno jih je ujeti, veterinarsko oskrbeti (sterilizirati ali kastrirati, cepiti, odpraviti parazite, testirati za prisotnost virusov) in zdrave ter označene vrniti v okolje, ki ga poznajo ali jim poiskati lastnika. Ob pomoči zainteresiranih interesnih skupin in društev bi bilo mogoče za prostoživeče mačke na ulicah mesta poskrbeti s postavitvijo mačjih hišic, kjer bi občani mačke lahko razvajali in opazovali. Tak prostor bi lahko služil tudi kot zgled za mlajše generacije, ki jim moramo priučiti ustrezen odnos do vseh živalskih vrst. Prepričan sem, da bi ustrezna skrb za prostoživeče živali ter aktivno delovanje v smeri preprečevanja nalezljivih mačjih bolezni spremenila tudi odnos ljudi do mačk, ki živijo na ulicah našega mesta. Ob navedenem pa je zagotovo potrebno prebivalce osvestiti ter spodbuditi k sodelovanju pri skrbi za »ulične« mačke.

Miran Műllner: Problem zapuščenih živali je potrebno reševati pri izvoru problema. To pomeni osveščati občane o tem, da pri njihovi odločitvi o nakupu ali posedovanju žival ne gre le za prikupnega mladička, ljubko darilo ali celo modni dodatek. Gre za leta odgovorne oskrbe. Ko so živali že zapuščene, zavržene in iščejo nov dom je že prepozno. Pomeni, da smo kot družba neuspešni pri izobrazbi in osveščanju občanov na to temo. Problem je enostavno rešljiv. Po zakonodaji bi bilo potrebno tako kot je  obvezno čipiranje psov , čipirati tudi mačke . V najbližjem veterinarskem zavodu ali zavetišču bi  lahko odčitali  podatke o lastniku, ter lastnika opozorili o neodgovornem dejanju.

Elena Zavadlav Ušaj: Kot ste navedli je problem prostoživečih mačk tudi v Novi Gorici in okolici prisoten. Priporočala bi lastnikom, da mačke sterilizirajo in bi predvsem revnejšim to dejanje finančno podprla. Poskrbela bi tudi za sterilizacijo vseh prostoživečih mačk. Tu se tudi, kar nekaj že naredi, saj se vidi, da so prosto živeče mačke sterilizirane oz. kastrirane, ker so označene z odščipnjenim uhljem.

Kakšne ukrepe bi sprejeli, da bi ustavili naraščanje števila brezdomnih muc?

Matej Arčon: Največ in najštevilčnejše probleme z zapuščenimi in prostoživečimi mačkami imamo ob domovih ostarelih in ob stanovanjskih blokih, kjer stanovalci hranijo mačke. Te se zato tudi zadržujejo ob teh objektih. Podobne probleme imamo z golobi. Rešitev vidimo v prepovedi hranjenja, a pri mačkah je to lahko velik problem, saj je nemogoče ločiti lastniške, prostoživeče in zapuščene živali.

Anton Harej: Odvoz v zavetišče, deloma prevzem pri novih lastnikih, deloma strokovna avtanazija.

Klemen Miklavčič: Ker je skrb za preprečevanje razmnoževanja in za splošno dobrobit živali zelo odvisna od angažiranosti ljudi, ki te živali srečujejo ali z njimi bivajo, je potrebno občanke in občane  v zvezi s tovrstnimi postopki ustrezno osvestiti, jih spodbuditi k prijavljanju tovrstnih primerov ter jih jasno obvestiti, da jim s tem ne bodo nastali nikakršni stroški. Predlagal bi izdelavo obveščevalnega materiala, ki bi omogočil, da v vsa gospodinjstva pride informacija o možnih ukrepih glede mačk v njihovi okolici in o pozitivnih posledicah teh ukrepov. Vsebovala bi tudi povabilo in navodila za sodelovanje. Ljudi je potrebno opozoriti tudi na negativne posledice polovičarske skrbi za živali ali celo zapustitve živali. Pri tem je za dosego hitrega in opaznega napredka do urejenega stanja mačje populacije potrebno urediti po vsej Sloveniji. Zato se bom s ciljem zmanjšanja števila brezdomnih živali zavzemal za to, da se ustrezna in trajnostna rešitev sprejme na državnem nivoju, in sicer z obvezujočim učinkom za vse lokalne skupnosti.

Elena Zavadlav Ušaj: Poskrbela bi, da se za te prostoživeče mačke poskrbi, da imajo nek  dom – bokse na enem kraju v mestu, kjer je poskrbljeno za njihovo higieno, zdravje in hrano. Tu jih lahko hranijo starejši ljudje in otroci. Podobno kot v Benetkah. Problem pa predstavlja kontroverzni zakon proti hranjenju živali na javnih mestih. Posvetovala se bom s pristojnimi organi in društvi, kako najboljše rešiti ta problem. S pogovorom bomo našli ustrezno rešitev.

Kaj menite o možnosti vzpostavitve občinskega nadzora nad čipiranjem psov predvsem na podeželskih območjih občin? Zakonodaja predvideva tak nadzor preko občinskih redarskih služb in se, kot vemo, ne izvaja. S povečanim nadzorom bi se namreč zmanjšalo število nečipiranih psov, s tem pa tudi stroški občin.

Matej Arčon: Čipiranje psov določa in ga nadzira državni predpis. Prelaganje te obveznosti na občinske redarske službe bi bilo zato podvajanje nadzora, pa tudi stroške tega nadzora bi nosile občine.

Anton Harej: Izhajam iz podeželja in problema trenutno ne vidim tako alarmantnega, da bi zaradi tega bilo potrebno uvajati nove stroške za lastnike psov. V kolikor se mi predstavi drugačna slika, kot jo vidim sam, pa bi razmislil tudi o tu predlagani rešitvi.

Klemen Miklavčič: Vsak ukrep, ki bi pripomogel k boljši skrbi za živali oz. k nadzoru nad slednjo, je dober ukrep. Menim sicer, da se je stanje glede izpolnjevanja zakonskih zahtev čipiranja in cepljenja že izboljšalo, vsekakor pa lahko zlasti za nadzor nad predpisanimi ukrepi še veliko postorimo. Nadzor moramo izvajati redno in skrbno ter v vseh primerih suma prostoživeče obolele živali ali vsakršne zlorabe živali ustrezno odreagirati. Tudi na tem mestu bi izpostavil osveščanje ljudi ter možnost uvedbe socialnih spodbud za tiste, ki si primerne oskrbe živali ne morejo privoščiti.

Miran Műllner: Redarska služba ima druge zadolžitve, predvsem pa nima ustreznega znanja. Čipiranje  živali je zakonska obveza in to zavezo mora upoštevati prav vsak občan ne glede na to ali prihaja iz podeželja ali mesta  Menim pa, da mora pri nadzoru , zaradi strokovnega znanja, posredovati tudi dežurna veterinarska služba. Ta bi  podala  strokovno mnenje, na podlagi katerega se storilca kazensko preganja in kaznuje v skladu z določbami Zakona o zaščiti Živali. Na žalost so naši zakoni napisani tako , da niso jasno opredeljene pristojnosti v povezavi s strokovnim znanjem.

Elena Zavadlav Ušaj: Kot navajate soglašam, da je potreben nadzor  nad čipiranjem psov predvsem na podeželju. Kot županja bi sprejela temu primeren odlok in naložila občinski redarski službi, da  nadzor po zakonodaji  izvaja.

Je po vašem mnenju Nova Gorica psom prijazna občina? Kaj bi še morali v občini postoriti, da bi bilo za pse in njihove skrbnike bolje poskrbljeno?

Matej Arčon: Ker Nova Gorica ni veliko mesto in je njeno obrobje hitro dosegljivo iz katerega koli dela mesta, je bližina za možne sprehode tako rekoč na dosegu roke. Poleg tega imamo na najbolj pogostih sprehajalnih ulicah nameščene smetnjake za pasej iztrebke. Za naslednje obdobje razmišljamo tudi o ureditvi igrišča za pse.

Anton Harej: Posebno na območjih, kjer se igrajo otroci, manjkajo vrečke in koši za pasje iztrebke. Predvsem na teh območjih, bi postavil samostoječe in samopostrežne točke, ki bi bile sestavljene iz: v zgornjem delu obvestila, da je v tem predelu obvezno pobiranje pasjih iztrebkov ter obvestilo, da se v primeru kršenja obvestila lahko preko redarske službe lastnika psa kaznuje. Pod to tablo bi bila samopostrežni rolo z ekološkimi vrečkami za pobiranje pasjih iztrebkov. V spodnjem delu pa bi bil koš za te uporabljene vrečke. Redarski službi bi naložil tudi ta nadzor. Nesprejemljivo je namreč, da se na območjih, kjer se igrajo otroci, ne posrbi za higieno. Verjetno manjka tudi park za sproščen izpust živali, kakor se vije razprava na facebooku, kar se mi zdi v redu, da se javno razpravlja o tem in tako išče rešitve.

Klemen Miklavčič: Zagotovo bi bilo mogoče tudi na tem področju narediti več ter strateško premisliti o  potrebnih investicijah, pasjem parku, dodatnih smetnjakih za pasje iztrebke ter že omenjenem osveščanju prebivalcev naše občine o ustrezni skrbi za lastniške in nelastniške živali. Ne glede na zgoraj navedeno pa menim, da je Nova Gorica psom prijazna občina, saj ima veliko zelenih površin in poligonov za pse, kjer se lahko občani s psi sprehajajo in igrajo. Imamo uspešne pasje šole in društva, katere je potrebno podpirati in spodbujati. Potrebno je ukrepati tudi v smeri dostopnejše veterinarske oskrbe, kar je zlasti težava za skrbnike živali na podeželju. Poleg tega so obstoječe veterinarske ambulante zelo obremenjene, saj se na novogoriške veterinarje vse pogosteje obračajo tudi prebivalci sosednje Italije. S tem v zvezi je potrebno preveriti, ali imamo na območju novogoriške občine zadostno veterinarsko oskrbo ter v primeru, da temu ni tako, spodbujati zaposlitev dodatnih veterinarjev ter širitve mreže veterinarskih storitev. Poudaril bi, da  so lahko ukrepi za psom prijaznejšo občino lahko tudi predmet participativnega proračuna, katerega pobudnik je bila prav Goriška.si. Participativni proračun bomo uvedli vsako leto, torej vsako leto boste lahko občani predlagali tovrstne projekte in jih potem izglasovali. Prav pasji park je lep primer, kako lahko občani/občanke pokažete, koliko vas je tistih, ki bi tak pasji park potrebovali, ga predlagate in izglasujete na participativnem proračunu, naloga občinske uprave pa je potem da ga uresniči.

Miran Műllner: Nova Gorica je občina z enim od največjih odstotkov ljubiteljev malih živali v Sloveniji. Upal bi si trditi , da je mesto Nova Gorica  mesto ljubiteljev psov . Aktivnosti s kinološko tematiko se morajo dogajati v psom prijaznejšem okolju, kjer so lahko vključeni v dogajanje. V Novi Gorici deluje kar nekaj kinoloških  društev. Prepričan sem, da bodo z veseljem sodelovali pri aktivnostih za osveščanje občanov o vzgoji in skrbi za živali. S tega vidika sem velik zagovornik o postavitvi javnega pasjega parka v Novi Gorici. Pasji park je ograjena, urejena in primerno opremljena travnata površina namenjena psom. Med opremo sodijo predvsem koši za smeti in pasje iztrebke, pitnik za vodo, igrala za pse, klopce ipd. Pasji parki so namenjeni socializaciji psov z drugimi psi. So pa tudi dobra lokacija za družbeno aktivno življenje lastnikov psov in njihovih somišljenikov. Istočasno so pa edina možnost, da se pse spusti s povodca. Zakonodaja namreč kaznuje lastnika s psom, ki ni na povodcu, s plačilom globe. Pasji park ima tudi izobraževalne značilnosti. V njem lastniki psov spoznavajo osnove pasje vzgoje, si širijo svoje kinološko znanje in si izmenjujejo izkušnje. Psi pa medtem uživajo v pasji družbi in se prosto gibljejo v prostoru. Najboljša lokacija za postavitev pasjega parka v Novi Gorici je travnik med Kidričevo ulico in Ulico Gradnikovih brigad. Za to dejavnost bi namenili prostor v izmeri največ 50 x 50 m. To je izredno lahko dostopna in še neizkoriščena lokacija. Že sedaj jo obiskuje veliko lastnikov psov s svojimi kosmatinci. Primerna je za izvedbo različnih aktivnosti za ozaveščanja občanov na to temo. Samo vsebino bodo predlagala društva. To so lahko npr. seminarji o osnovah pasje vzgoje, predstavitve kinoloških društev, njihovih dejavnosti ter doseženi uspehi, veterinarska predavanja in nasveti ter podobe tematske aktivnosti. Sem zagovornik ideje o javnem pasjem parku v Novi Gorici. Zavezujem se, da bo ureditev pasjega parka kot  moj predlog poslan v presojo mestnemu svetu.

Elena Zavadlav Ušaj: Po mojem mnenju je Nova Gorica psom prijazna občina. Nikoli pa ni vse tako dobro, da bi se ne dalo še iz boljšati. Posvetovala bi se z društvi za zaščito živali in po njihovih priporočilih sprejela še dodatne potrebne ukrepe. Vsekakor pa bi nekje v MONG namenila primerno površino, kjer bi postavila pasji park.

Ali bi kot župan premislili o pomoči socialno ogroženim lastnikom živali pri kritju stroškov sterilizacij in kastracij mačk in nujnih zdravljenj psov in mačk?

Matej Arčon: Pri socialno ogroženih osebah se denar namenja za reševanje najnujnejših stisk. Zelo lepo bi bilo, da bi imeli možnost pomagati tudi pri kritju stroškov za domače živali zato velja o tem razmisliti.

Anton Harej: Mogoče, vendar le socialno ogroženim lastnikom, ki živijo sami z psom/ mačko, ker je v tem primeru žival v funkciji socializacije take osebe. Sicer se pa bolj nagibam k temu, da so lastniki sami dolžni poskrbeti za psa/mačko, ne pa, da bi to izvajala zanje občina.

Klemen Miklavčič: Zagotovo. Glede na prejete pobude in vprašanja občank in občanov gre za področje, ki doslej ni bilo obravnavano z zadostno pozornostjo. Socialni ukrepi morajo zajeti tudi področje oskrbe živali, tako lastniških kot tudi prostoživečih.  Primerna skrb za živali namreč ne zadeva samo posameznikov, ki so lastniki živali, temveč tudi celotno skupnost.

Miran Műllner: Zakon določa , da morajo lastniki poskrbeti za stroške svojih ljubljencev. Menim , da  ima občina prevelike stroške že iz naslova zapuščenih živali in da bi iz tega naslova dodatno obremenjevali  občinski. Mogoče bi to idejo  lahko realizirali v primeru , da socialno ogroženi občan posvoji malega ljubljenčka iz zavetišča.

Elena Zavadlav Ušaj: Kot županja bi se zavzela za pomoč socialno ogroženim lastnikom živali in upokojencem ter poskrbela za kritje stroškov sterilizacije in kastracije mačk ter zdravljenja psov in mačk.