Na kratko o odgovornosti
Twitter je zabavno omrežje. Tam se večkrat razvijejo žolčne debate o tem in onem, včasih pa sodelujočim pokrovko dvignejo takšne in drugačne zahteve zavetišč ob posvojitvi živali. Tako sem med drugim zasledila tudi tale tvit in dal mi je misliti:
Pustimo ob strani vse podtone, ki se tu skrivajo, in pojdimo po vrsti.
Najprej - izjemno sem vesela, da se pod tvitom niso zvrstile samo histerične reakcije v stilu “KAJ SE PA GREJO, NAMESTO DA BI BILI VESELI, DA SPLOH KDO HOČE POSVOJIT MAČKO!”. Da se razumemo - bile so tudi take, ampak nekaj tviterašev pa je zahtevnim vprašalnikom in njihovim avtorjem stopilo v bran. Stvari se torej vendarle premikajo.
Nato pa malce premislimo o vsebini. Zrel odrasel človek bi moral biti sposoben enako zavzeto skrbeti tako za svojega otroka kot za žival, katere skrbnik je oziroma jo je posvojil. Po drugi strani vemo, kaj vse morajo narediti pari, da lahko posvojijo otroka. In po tretji tudi, da lahko vsak dokaj neovirano producira mačja/pasja legla (kljub zakonu, ki zapoveduje preprečevanje rojstev nezaželenih živali). Torej - dajmo najprej zgornji tvit uokviriti, kot je treba. Če lahko narediš otroka, ga lahko imaš. Brez vprašanj. Če lahko tvoja mačka postane breja, imaš lahko mladiče. Brez vprašanj. Ob posvojitvi je obakrat, tako pri ljudeh kot pri ljubljenčkih, drugače - treba je iti čez postopka, vprašalnike in podobno.
Sedaj, ko smo oboje postavili na isti imenovalnik - se dolgi vprašalniki ob posvojitvi mačke/psa zdijo še tako absurdni? Ali ni pravzaprav odgovornost zavetišča, ki mu je bila skrb za to žival naložena po zakonu, da se po svojih najboljših močeh prepriča, da živali ne daje v neprave roke? Odgovornost posvojitelja pa se pokaže ob tem, da mu ni odveč na vsa ta vprašanja po resnici odgovoriti. In, če je treba, tudi kaj v svojem domu izboljšati, prilagoditi ali popraviti, zato da bo pripravljen na prihod živali. In vsak skrbnik živali ve, da je ta vprašalnik še najmanj, kar ga potem čaka. Žival je živo bitje, popolnoma odvisno od nas, in to vse do smrti. Dobro vemo, da otroci odrastejo in se osamosvojijo. Pri živali se to ne zgodi, v popolnosti je odvisna od svojih posvojiteljev. Zato se morajo tisti, ki nam žival dajejo v posvojitev, seveda prepričati, da smo kot posvojitelji sposobni to odgovornost sprejeti in nositi. Če nas namreč že tak vprašalnik spravi na obrate - kaj se bo zgodilo prvič, ko bomo recimo morali prestaviti dopust, ker bo žival zbolela, ali pa odšteti zajetno vsoto zaradi veterinarskih stroškov ali pa poiskati nov dom rastlinam, ker so pač za mačko strupene ali pa karkoli drugega neprikladnega, kar se lahko zgodi, ko v svoj dom sprejmeš žival? Vse to so popolnoma normalne situacije, ki jih je vsak skrbnik živali že doživel, in jih, če je odgovoren, potrpežljivo in v dobro svoje živali uredil.
Vem, da živimo v dobi, ko je odgovornost tuja marsikateremu odraslemu. Pa vendar to ni nikakršen razlog, da bi morala zavetišča zmanjševati svoje standarde, komu oddati rešene živali. Če kaj, je to kvečjemu dodaten argument, da ne popuščajo. In če se vrnemo k izvornemu tvitu in vprašalniku, ki ga je spodbudil - ne spuščajmo kriterijev za posvojitev. Ampak poskušajmo vse te (lastne in posvojene) otroke vzgojiti v odgovorne odrasle, ki jim bodo taka vprašanja in take zaveze, kot jih ti vprašalniki vsebujejo, nekaj samo po sebi umevnega. Če se da, z zgledom.
Besedilo: Jerneja Faletič
Društvo za zaščito živali Kranj
Fotografije: Pexels.com
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.