Vedno, ko obiščemo Beograd, glavno mesto Srbije, odidemo domov z mešanimi občutki. Po eni strani opažamo neverjeten napredek na področju zaščite živali, ozaveščenosti ljudi, tudi "dog friendly" lokalov je vse več… po drugi strani pa se nam vselej razkrije vsa žalost in beda, ki nam jo pokažejo lokacije, le nekaj korakov oddaljene od strogega centra Beograda.

 Tik pred objavo tega članka, se Društvo Beta ukvarja s primerom obešanja psa. Grozljivo odkritje je pretreslo Srbijo: "Upamo, da bodo tokrat odkrili tega zločinca. In da bo ustrezno kaznovan!" pravijo v Beti. foto: Društvo Beta

Na ulicah je še vedno veliko psov, malih, velikih, čistih, umazanih, zdravih, bolnih… zadržujejo se v krdelih, skupaj iščejo hrano in se načeloma zelo izogibajo ljudi, a včasih tudi napadejo. Predvsem o slednjem v povezavi s psi z ulic "najraje" pišejo srbski mediji.

Srečo imajo tisti, za katere vsakodnevno skrbijo različni prostovoljci. Pred blokovska naselja jim prinašajo hrano, če kakšen pes potrebuje nujno pomoč, se na lokacijo pripelje tudi veterinar. A povsod ni tako. Veliko psov je prepuščenih samim sebi, skačejo v kontejnerje, da bi našli posušen kos kruha ali ostanek klobase.

Med prvim sprehodom po mestu smo takoj naleteli na precej shiranega psa, ki je prišel prositi za kos mesa na terase pred različne lokale s hitro prehrano. Kuža je potuhnjeno sledil vsem tistim, ki so lokale zapuščali z veliko lepinjo, napolnjeno s sveže pečeno pleskavico, a ostal je neopažen. Odhiteli smo do prvega lokala in naročili pečeno klobaso. "Kaj boste zraven v hot dogu? Zelenjavo, gorčico, ajvar?" je bilo vprašanje mladega fanta. "Nič, hvala, samo meso. Za kužka je," je bil naš odgovor. Začudeni pogled mladega gospoda, kot češ, 'kaj pa je z vami???' No, kužku je vsaj en večer želodec napolnila slastna dobrota, ki je zagotovo ni vajen. Psov, ki bi si je želeli pa je žal na tisoče. Ocenjuje se, da je število uličnih psov v Beogradu enako 6.000.

V družbi dveh prostovoljk iz mladega beograjskega društva Beta, s katerima je že spomladi nastal ta intervju, smo na terenu preživeli ves naslednji dan. Marija Zec in Jelena Veselinov sta dekleti, ki smo ju pred kratkim že dobro spoznali, tokrat pa smo si imeli priložnost njuno delo ogledati zelo od blizu. Dela sta se lotili iz ljubezni do živali, opravljata ga seveda prostovoljno in mu posvečata celoten prosti čas. Kot sami pravita, veliko več časa posvečata psom, ki jih rešujeta, kot njunim domačim kosmatincem.

Prvo reportažo iz Obrenovca, mesta, ki so ga spomladi prizadele katastrofalne poplave si lahko ogledate tukaj.

Beograd je mesto, kjer je uradno prijavljenih 1.200.000 ljudi, neuradno jih tukaj živi že čez tri milijone, nam povesta prostovoljki. Slovenija in pol - v enem glavnem mestu. To področje v celoti najbolj aktivno pokriva ravno Beta, na terenu pa aktivno delujeta zgolj dve prostovoljki tega društva. "Res je veliko dela. V društvu je sicer še nekaj prostovoljcev, terensko delo opravljava zgolj medve z Marijo," pravi Jelena.

Marija in Jelena sta v času našega obiska v službi vzeli prosto: "Imava res ogromno dela in včasih ne gre drugače. Pravega dopusta sicer ne poznava. Danes bova na sterilizacijo odpeljali večje število psov, čaka naju preko 1.000 prevoženih kilometrov, jutri pa se nama lahko pridružite na terenu."

Dekleti se zelo dobro zavedata, da se je potrebno problematike lotiti v samem jedru – torej pri sterilizacijah in kastracijah uličnih psov. "Midve sva sicer hvaležni vsem tistim, ki pomagajo pri udomitvah naših psov v druge države, če gre za prave, preverjene ljudi. A bojim se, da to v resnici ne bo odpravilo problema, s katerim se soočamo v Srbiji," pravi Marija. Ne verjameta tudi vsem "srečnim zgodbam" množičnih posvojitev psov iz Balkana v Nemčijo. Za mnogimi se namreč izgubljajo sledi in vse glasnejše so govorice, da ti psi pristanejo v laboratorijih, kjer na njih izvajajo poskuse za potrebe farmacije. "Nikoli mi ne bo jasno, čemu v Nemčijo odhaja tolikšno število psov iz teh krajev. Ob tem, da so nemški šinteraji in zavetišča prepolni svojih psov?!"

"Našim psom vedno najdemo dobre domove in odgovorne skrbnike, z njimi smo tudi ves čas v kontaktih," pravi Jelena. Prav med našim obiskom so v Beti dom našli mali mucki, ki jo je neznanec odvrgel v podzemni smetnjak na obrobju Beograda. Muca brez pomoči društva tako ne bi imela nobene možnosti, da bi se rešila sama.

Če se vrnemo k sterilizacijam in kastracijam. Te so v Srbiji, sploh glede na standard, neverjetno drage. "Cena tega posega je sicer odvisna od veterinarja do veterinarja, a lahko rečem, da se cena povsod giblje nad 100 euri. Če upoštevate, da je to tretjina povprečne mesečne plače v Srbiji, si lahko mislite…" nadaljuje sogovornica.

Med obiskom beograjskih lokalov in trgovin smo ugotovili, da se cene le redkokje razlikujejo od tistih, ki jih imamo v Sloveniji. S 300 euri plače mora povprečen državljan Srbije nekako normalno preživeti mesec, si natankati po ceni 1,30 / liter, plačati položnice, popiti kavo za 80 centov, cene kruha, sira in osnovnih potrebščin so le malenkost nižje od slovenskih. Zato je nam še težje razumeti, kako tu človek dejansko preživi mesec… in če je tukaj še pes ali mačka?

"Ja, ljudje se dejansko ne odločajo, da bi svoje živali sterilizirali ali kastrirali. Tudi naše živali težko oddamo in čeprav so psi in muce veterinarsko oskrbljeni, je ljudem težko plačati posvojnino. Tudi če ga imajo, denarja v večini ne bodo namenjali za posvojitev, kljub temu, da gre za simboličen znesek. Le redki namreč razumejo, da je potrebno za mešanca nekaj celo plačati in še to dejansko za veterinarsko oskrbo in sterilizacijo. Slednje jih večinoma ne zanima. Raje za nekaj kovancev nabavijo pasemskega psa. Ta ima potem potomce, ki pristanejo na ulici in se tako pridružijo ostalim psom, brez doma. Teh pa je že zdaj na tisoče in tisoče. Težko bo na kratki ali vsaj srednji rok spremeniti mentaliteto ljudi, sploh pa to, kakšen pomen imata sterilizacija in kastracija, glede na vse, kar se dogaja," pravi Marija.

Tako se je zgodilo tudi pri mladičih psičke pasme mops. Neki človek jih je pripeljal na veterinarsko postajo, da bi jih evtanaziral. Zgodbo Balbine smo že spoznali, njena sestrica Darja pa je trenutno pri Mariji doma… Družbo dela Stelli, neverjetno prijazni in nežni pitbulki, ki jo je Beta odvzela še v času, ko je bila mladič. "Sumimo, da je njena mama umrla v pasjih borbah in tudi Stella je bila skoraj zagotovo namenjena temu," pojasnjuje Marija.

Ob tem dodaja, da je na področju Beograda pasjih borb veliko in vsi vedo, da obstajajo, a se o tej temi javno ne govori. Lokacije ostajajo neznanka, saj se nenehno spreminjajo, borbe potekajo tudi na večjem številu lokacij istočasno.

Na prostovoljki smo tudi tokrat naslovili vprašanje, ali je uličnih psov v Beogradu kaj manj, kot denimo pred letom ali dvema: "Ah, kje pa. Nikakor! Stanje je nespremenjeno, če ne celo slabše. Ni denarja, premalo nas je, da bi uspeli vse sami. Cene sterilizacij so nedostopne, ozaveščenost na žalost še vedno zelo slaba. Države pa ne zanima…"

Kot že omenjeno, društvo Beta na sterilizacije in kastracije tedensko odpelje veliko psov z ulic, na ta način pa želi postopoma zmanjševati populacijo brezdomčkov na ulicah Beograda, čeprav njihovo delo včasih izpade kot borba z mlini na veter. Na vprašanje, kako jim to finančno uspeva, nam dekleti razložita, da društvu pri tem pomaga Center za mešančke. Gre za združenje prostovoljcev, ki so v večjem objektu uredili veterinarsko ambulanto, posege pa nato opravljajo veterinarji za šestino redne cene.

Center sicer obstaja že 18 let, v njem pa je mogoče za ugodno ceno veterinarsko oskrbeti pse brez doma, pomagajo pa tudi ljudem v stiski. Tukaj je svoje zatočišče našlo tudi večje število starejših psov z zdravstvenimi težavami, ki so ostali brez doma. V enem mesecu opravijo približno 100 sterilizacij in kastracij uličnih psov. To je 1.200 posegov letno in nekaj tisoč brezdomnih pasjih sirot v letu manj!

Med obiskom centra prostovoljki preseneti klic. Gre za urgenco. "Poklical je fant in povedal, da je na splavu pes, ki ne more nikamor, saj se je porušil mostek, ki splav povezuje s kopnim," nam razloži Jelena. Odhitimo torej k splavom, kjer je sicer tudi večje število lokalov in diskotek, v tistem času zaprtih. Med popoldansko gnečo z avtomobilom potrebujemo slabo uro do lokacije. Sledi še približno 20 minut iskanja "potopljenega splava" in nato realnost. Husky na splavu, zraven majhna hiša, v njej se nekaj ljudi veseli in igra karte. "Mostek" dejansko porušen (najverjetneje že dlje časa), a povezan s pomolčkom, zraven pa čolniček.

"Kako sem besna! En kup denarja, časa, ki ga nimamo… Pogosto se nam to dogaja. Kot bi se ljudje delali malce norca z našega dela," se jezi Jelena. Vseeno pa vesela, da se ni zgodilo kaj hudega.

Hitimo nahraniti in sprehoditi še kužke, ki pod okriljem Bete čakajo na primerne posvojitelje. Teh je v tem trenutku 42, številka je pogosto še veliko višja. Te pse imajo nastanjene v različnih objektih, za katere v Beogradu plačujejo najemnine. Občino so že večkrat zaprosili za primeren prostor, ki bi jim ga ponudila brezplačno v uporabo, kar bi jim vsaj malce olajšalo delovanje. A naleteli so na gluha ušesa, tudi sicer jim občina ne namenja nobene podpore.

"Prepolni smo. Ljudje dejansko še vedno mislijo, da smo nekakšno zavetišče in nas kličejo, kot češ, pridite po tega psa, ki je pred blokom… Ne gre, enostavno ne gre. Beograd je ogromno mesto, brezdomnih živali je na tisoče, ljudje pa se pogosto jezijo na nas, ker enostavno vsem tem živalim ne moremo najti doma?! Zato jim vedno odgovorimo, da potrebujemo dodatne moči, namestitev za živali, pomoč pri odvozih… in da lahko vsak od njih, tako kot mi, pomaga. Pa čeprav samo eni živali. In tukaj se običajno ustavi. Trenutno so vse naše kapacitete zasedene, v svojih stanovanjih imamo prav tako veliko živali…" razlaga Marija. Žalostna je, ko Beto na socialnih omrežjih kdo primerja z društvom, ki ne deluje z dobrimi nameni: "Vse, kar počnemo, delamo iz ljubezni do živali. Boli me, ko nekdo, ki mu denimo nismo dali psa, ker smo presodili, da ni primeren skrbnik, po forumih piše laži o društvu in o meni. Naše delo je iskreno in temelji povsem na dobrobiti za žival. Predvsem pa živalim posvečamo ves svoj čas in tudi veliko svojega denarja. To ni naša služba, za to delo ne prejemamo plačila, moramo pa seveda plačevati vso oskrbo živali, za katere skrbimo. In tukaj občasno prosimo za pomoč dobrih ljudi."

Dneva je že konec. In tako iz dneva v dan, vsak dan, ob vseh službenih obveznostih, ki jih imata dekleti. In namenoma se na steni domovanja ene od prostovoljk nahaja napis: "After all… tommorow is a another day" oziroma "Po vsem… jutri je nov dan".

Ekipa spletnega portala Pes moj prijatelj je Beti ob koncu izročila donacijo, z njo pa bomo pomagali sterilizirati 6 psičk z ulic Beograda.

Reportaža in foto: Mitja Čehovin, Pes moj prijatelj

Povezane vsebine:

Žalostna podoba Obrenovca danes: Baku se pred smrtjo vlijejo solze

Psički Belki, ki med bloki živi že 14 let posvetili grafit

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Društvo Beta na Facebooku