0
0,00 €

Najhujše trpljenje je tisto, ki je očem najbolj skrito

V Murski Soboti je majhna rdeča hiša. V njej občasno biva družina. On je pravi slovenski poslovnež, veriži podjetja odpira in zapira, zaposlene plačuje čim manj. Tudi nasilje mu ni tuje. Ker je pravi moški, ima tudi družino. Žena je morebiti že bivša, saj je "padala po stopnicah" in z zlomljenimi rebri pristala v bolnišnici. Ker je čudovit družinski človek, je ženi in otrokom kupil presenečenje, igračo, mladega psa. Igračo so namestili v rdeči hiši, kamor pridejo tu in tam, z igračo so se igrali, ko se jim je zahotelo. Kdo bi tratil čas za izobraževanje o tem, kaj je pes in kaj potrebuje. Potem je igrača zrasla in ker se ni obnašala kot predmet, so jo dali ven na dvorišče. Bila je kaznovana in ni vedela, zakaj. Gledala je družino skozi panoramsko okno v njihovo dnevno sobo, hotela je biti z njimi. Velikokrat pa družine sploh ni bilo.

 

 

Samevanje se je začelo. Ker pes včasih ni imel ne vode ne hrane, so ga hranili sosedje, tudi iz sočutja, ker je bil tako sam, da ne bi tulil. Ko je to izvedel lastnik, je še dodatno ogradil psa, prepovedal sosedom vsak stik s psom in grozil s tožbo, menda je namestil tudi kamere. Potem je prišel inšpektor, lastniku odredil, kaj mora storiti za psa. Zato je velik ljubitelj živali dal psu postaviti boks, uto in posodi za hrano in vodo. Velikodušno mu je dal celo igračo. Pes bo večji del časa spuščen iz boksa, da ne bo sitnosti z dnevnim izpustom. Samo da bo inšpektor zadovoljen in bo hitro odšel, kar se je tudi zgodilo. Lastnik ni zapravljal časa. Sorodnikom je ukazal, naj poskrbijo zanj, psa je še prepisal nanje, da bo manj sitnosti. Bojijo se ga, zato ubogajo. Pridejo, hitro pospravijo boks, dajo hrano, če se jim pes približa, ga naderejo, ker je zanje samo problem. To je vse. Par minut. Potem do naslednjega dne ni nikogar. Včasih pride lastnik, od vrat na dvorišču do vhodnih vrat v hišo je nekaj metrov, torej pes vidi lastnika za dobesedno nekaj sekund. Če so z lastnikom otroci in se slučajno hočejo igrati na dvorišču, psa zaprejo v boks, da jih ne bo motil.

 

Če gre obiskovalec mimo hiše, ne more vedeti zanj. Skrit je za ograjo, tiho ždi na dvorišču, ki je odmaknjeno od ceste, tako vdano in potrpežljivo prenaša samoto, da boli. Le ob nedeljskih popoldnevih, ko se vse umiri, se sliši pritajeno tuljenje, ki potihne takoj, ko zasliši koga. Če pridete v bližino, je pozoren, le redko zalaja.   

 

Za psa sem izvedela, ko je bil že odrasel, star leto ali dve. Stokrat sem že šla tam mimo, spet me je prizadelo, kako blizu nas je lahko zlo in zanj sploh ne vemo. Nisem vedela, kaj storiti, glede na to, kakšno inšpekcijo in policijo imamo. Hotela sem najprej, da bi psa kdo ocenil, da bi imela črno na belem, kako samota vpliva nanj, tako bi bila pri prijavljanju morda uspešnejša. Pisala sem na Kinološko zvezo Slovenije, kjer so si umili roke, da ne morejo pomagati in da "upajo, da bo moje pismo naletelo na pozitiven odziv".

 

Od kinologov tako ali tako pomoči v življenju še nisem dobila, zato nisem bila presenečena, očitno jim gre le za rodovnike in razstave. Pisala sem kekcema, ki sta imela na TV oddajo o vzgoji psov, seveda ne znata odgovarjati na e-pošto, pasja šola, ki je sodelovala s tem portalom, prav tako ne. Lokalnim kinologom ne zaupam, vprašljivo je znanje, pa tudi nikoli ne veš, kdo je s kom prijatelj. Potem sem naletela na neko samooklicano kinologinjo, strašansko ljubiteljico živali, ki je celo prišla, njej se je zdel pes v redu, kaj da kompliciram. Odnehala sem s kinologi. Vmes sem hotela preveriti vsaj to, če ima lastnik res kamere. Nekega ljubitelja živali, ki se poklicno ukvarja s kamerami, sem prosila, če bi mi pomagal pogledati, če je pri psu res nameščena kamera, a so ga bile samo besede, kot se to pri ljubiteljih živali rado dogaja. Zato se je k psu hodilo v temi in s čim bolj zakritim obrazom. Največ je naredilo društvo za zaščito živali, ki je za psa že vedelo, lastnika so nagovarjali v oddajo psa. Seveda ni privolil, trmaril je, da je psu pri njem dobro. Zakaj ima psa, najbrž ni jasno niti njemu.

 

Vmes so bile menda prijave in pregledi. Kaj inšpektor dela, ne vem, dosleden pa ni bil niti v izvrševanju minimalnih pogojev. Dobila sem zapisnik in odločbo izpred dveh let. Kakšen je lastnik, katerega pes do 10. meseca starosti ni cepljen proti steklini, mesec dni kasneje ob izdaji ureditvene odločbe pes še vedno ni cepljen in nima odpravljenih zajedalcev? Da se mora odrediti, da morata biti posodi za vodo in hrano nameščeni na način, da ju pes ne more prevrniti in to ni storjeno niti po dveh letih od takrat? Prav tako še po dveh letih ni nameščena z ukrepom odrejena dvoprostorska uta, če že je pes zunaj v najhujšem mrazu, tudi te dni? Zakaj se potem sploh pisarijo zapisniki in izdajajo kilometrske ureditvene odločbe, če so same sebi namen, če niti inšpektor, ki jih napiše, ne zahteva njihovega izvrševanja?

 

Tudi ob vmesnih obiskih je inšpektor ugotavljal, da je vse v redu. Sposoben inšpektor bi že zdavnaj znal utemeljiti odločitev glede odvzema živali, ker lastnik ni pripravljen in sposoben zagotoviti niti minimalnih pogojev. Znanje je danes dostopno povsod, izgovorov za neznanje lastnikov ni več, zato je treba neustrezna ravnanja z živalmi jemati kot namerna dejanja. S tem, da inšpekcija nagraduje slabe lastnike s popustljivostjo, sama sebi dolgoročno povsem po nepotrebnem nalaga veliko več dela. Ure in ure pregledov, kilogrami papirja, vse za prazen nič, potem pa stokajo, da so prezasedeni. Čemu so pred 10 leti izdali knjižico, kako skrbeti za psa, prav tako ni jasno. Samo tehnične zadeve, kot da gre za avto, ne za živo bitje. Zakon o zaščiti živali lepo pravi v 4. členu, da je "mučenje živali vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče in ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju«. Potem v 7. členu pravi, da je "treba preprečevati motnje v obnašanju, in če lastnik to opusti, se šteje, da gre za mučenje živali". Ergo. Kaj ni jasno? Je za trpljenje možen le fizični vzrok? Ne. Ali je samota za psa koristna, glede na to, da so etološka spoznanja jasna, zakon pa naj bi temeljil na njih? Ne. Naj mi inšpekcija dokaže, da samota psu koristi in da ne pušča posledic. Še vedno se sprašujem, kakšni sta inteligenca in bralna pismenost naših uradnikov, da jemljejo zakonodajo tako črkobralsko, ne s smislom in razumom, čeprav je namen prava prav to. Zanimivo je, da se naši uradniki radi sklicujejo na nepopolno zakonodajo, ko pa dobijo kakšen predlog za izboljšavo, pa je kar naenkrat "že vse urejeno v obstoječi zakonodaji". Že velikokrat videno.

 

V katalonski Gironi so oblasti zapovedale sprehajanje psov, drugače lastnik plača visoko globo. Kako nadzorovati takšen odlok, sicer ni čisto jasno, dali so vedeti, da se zanašajo na vestnost lastnikov in budnost sosedov, so zapisali. Vsekakor je tak odlok pomemben začetek, da je treba razmišljati tudi o takšnih zadevah in da sprejetja takšnih odlokov ne prepoveduje niti EU zakonodaja, pred katero tako klečeplazijo naši birokrati.

 

Malo zatem, ko sem se zgražala nad impotentnostjo inšpekcije, sem po naključju spoznala kriminalista. Prijazen, sila ustrežljiv je bil, ponudil je pomoč, če jo bom potrebovala. Izkoristila sem priložnost in povedala za psa. Sicer sem dvomila, da lahko kaj naredijo, a mi je zatrdil, da jim zakonodaja daje možnosti, da se bodo potrudili, ker da lastnika psa zaradi njegovih poslov že dolgo obravnavajo, da mu ne morejo stopiti na prste, da tudi takšna stvar lahko pomaga. Zmenila sva se, pisno sem prosila še za to, da naj prepričajo lastnika v oddajo psa, da bomo tako društvo kot jaz pomagali najti nov dom, ter da naj mi pred lastnikom zagotovijo anonimnost. Pisno zato, ker policiji ne zaupam – vedela sem, da je bil januarja lani lastnik pravočasno obveščen o prihodu policistov, torej imajo ovaduhe v svojih vrstah.

 

Tri mesece se ni zgodilo nič. Pisala sem mu, a se mu ni zdelo vredno niti odgovoriti. Čez nekaj dni sta se na vratih prikazala policista, bila sta polna izgovorov, zakaj skupaj z UVHVVR ne morejo narediti nič, pri tem sta nespretno pokazala, da podrobnosti glede psa sploh ne poznata. Le sočustvovala sta z lastnikom psa, ki ga motijo obiski inšpekcije in policije. Nato sta me sila inteligentno vprašala, v čem je sploh problem, češ da pes ni ugriznil nikogar. Na ta brezčutni cinizem sem vrnila vprašanje, kako naj sploh koga ugrizne, če ne gre nikamor in nikogar ne vidi. Policista iz enote vodnikov psov, krasno. S tolikšnim neznanjem in pomanjkanjem čuta - kako naj ju učim poštevanke, če niti številk ne poznata? Ker neumnosti ne prenašam dobro, smo debato hitro zaključili.

 

Dodatno me je zmotilo, da sta se narisala na mojih vratih in to sredi belega dne. Okrog mene lokali, vrvež ljudi. Vsak lahko vidi, da imaš policiste na vratih, počutiš se kot kriminalec. Da bi poslali vsaj policista v civilu, bi bilo že preveč razmišljanja. Kaj, če bi policista videl lastnik psa in me povezal s tem? Bi policija prevzela odgovornost, če bi se mi kaj zgodilo? Policiji sem pisala, da je takšen način nesprejemljiv, da bi mi na moja pisna vprašanja morali odgovoriti pisno, večina javnosektorskih fehtačev višjih plač pri svojem delu upošteva vsaj to. Kam pridemo, če bodo sodniki, občinarji, inšpektorji, razni uradniki hodili na naš dom, v 21. stoletju, v času interneta in hitre pošte? Policija pa raje ureja zadeve ustno, da je čim manj dokazov. Vredna nisem bila niti odgovora, toliko o kakovosti dela policije, njihove pripravljenosti skrbeti za dobrobit občanov in živali.

 

Trpljenje ni nujno krvavo. Pogosto je najhujše trpljenje tisto, ki je očem najbolj skrito. Načrtna izolacija. Stiki, zreducirani na minimum. Samota. Tiho, počasno ubijanje duha in telesa, tudi te dni v najhujšem mrazu. Čas teče počasi, pozoren si na vsak šum, na vse, kar te vsaj malo zamoti, da se vsaj malo v mislih ukvarjaš s čim. Ne razumeš, zakaj besede in dotiki, ki jih vidiš, niso namenjeni tebi. Ne veš, kdaj se bo trpljenje končalo, le traja in traja. Vsakemu živemu bitju, socialnemu živemu bitju, bi se zmešalo. Ta pes je labradorec, pes, ki še toliko bolj potrebuje ukvarjanje, družbo, delo. Seveda ne bo sam tekal po dvorišču. Edino igračo, ki jo je imel, sem mesece gledala na istem mestu, tudi ko so ga zaprli v boks, se niso potrudili niti toliko, da bi mu jo vrgli vanj. Kot mi je zapisala v sms ena od sosed: »Pa čaka in čaka. Pri ograji ali pri oknih, ko so doma. Grozen prizor. Oni lepo notri na toplem, on pa zmrzuje zunaj in gleda noter.« Tak prizor sem na Silvestrovo videla tudi sama. Pes je zmrzoval zunaj med raketami, gledal v hišo skozi okno, družina je igrala idilo in pripravljala večerjo. Ni takšen kot drugi psi, ni bil paničen zaradi raket, mirno je prenašal vse skupaj. Ker me je videl, je na kratko zalajal. Kar je redko, zato je družina postala pozorna, nekdo je prišel ven in ga zaprl v boks. Tako oni skrbijo zanj, niti rakete in mraz niso razlog za kanček milosti. Zdaj ga ne morem več videti od blizu, ker je soseda prepovedala dostop do svojega zemljišča, boji se lastnika.  

 

Zato me še toliko bolj boli, da se policija in UVHVVR ne zavedajo, kaj počnejo. Vsi skupaj pred očmi izgubljamo psa, ki bi bil odličen službeni, morda terapevtski pes, vodnik slepe osebe ali zvest in čuječen prijatelj otrokom. Tisti, ki imajo moč, da bi kaj storili, so odpovedali, tako kot odpoveduje vse v tej kaotični državi, institucije in uradniki so le še sami sebi namen.

 

Zdaj bo počasi propadal. Njegov lajež je že malo drugačen. Tišji, hripav, žalosten. Razvil bo stereotipno vedenje, postal bo vedenjsko problematičen, lastnik se ga bo gladko znebil. Potem bom to sporočila inšpektorju, policiji, Posediju in Židanu, da so oni krivi za to in da po njihovi zaslugi tako trpi še na tisoče drugih živali po državi.

 

Nisem še izgubila upanja, še iščem rešitev.

 

Bralka

LETA 2016 JE REGISTRIRANIH 15 ZAVETIŠČ!

  • V letu 2016 v Sloveniji deluje 15 zavetišč za zavržene in brezdomne živali. Ta vsako leto v svojo oskrbo sprejme na tisoče psov in muc ter drugih živali. Mnoge so po 30. dnevih bivanja v zavetišču evtanazirane. Če razmišljate o novem družinskem članu, obiščite katerega od zavetišč! Seznam in vse ažurne podatke najdete na našem portalu.

Zadnji oglasi

Najdeni: Našli so starejšo samičko! Kdo je lastnik?
Med Cesto in Lokavcem so našli starejšo samičko. V zavetišču Oskar Vitovlje iščejo skrbnika, saj psička ni...
Izgubljeni: 11-letni Maj je pogrešan od sobote!
V soboto se je izgubil zlati prinašalec, je prijazen, star 11 let in ima črno ovratnico. Odšel je od doma iz vasi blizu mejnega...
Izgubljeni: V Kamniški Bistrici se je izgubila psička
V Kamniški Bistrici se je izgubila psička, ki sliši na ime Čenča. Je zelo prijazna, podobna je pasmi nemški ovčar, nosi...
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

O piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o možnih nastavitvah piškotkov

Sejni piškotki

To so piškotki, ki so potrebni za delovanje spletnega mesta.
'ngnSession' - glavni piškotek, ki vzdržuje sejo in se izbriše s potekom seje. Seja privzeto poteče po 2 urah
'OAID' - piškotek potreben za namene oglaševanja, ne shranjujemo nikakoršnih podatkov. Potreben je za preprečevanje podvojenih klikov ter dvojnega prikazovanja. Poteče po 1letu.
'ngnCookies' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede piškotkov
'ngnFacebook' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Facebook piškotkov
'ngnTwitter' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Twitter piškotkov
'ngnGoogle' - piškotek, ki si za 364 dni zapomne vaše nastavitve glede Google piškotkov


Več o piškotkih


 Dovoljeno

Facebook piškotki

Piškotki za Facebook vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Všeč mi je' in možnost komentiranja izdelkov in novic. Piškotek za to storitev nastavi facebook.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Twitter piškotki

Piškotki za Twitter vtičnike, ki med drugim vključujejo gumb 'Tweet' in možnost prikazovanja povezanih tweetov. Piškotek za to storitev nastavi twitter.com v primeru, da ste to stran že kdaj prej obiskali in poteče v 2 letih.


 Dovoljeno

Google piškotki

Vtičniki za Google+ platformo, ki vključuje +1 gumb. Piškotek za to storitev poteče po 6 mesecih.


 Dovoljeno