V zadnjih dneh se je po družbenih omrežjih razširila novica, ki je mnogim ogrela srce: Nemčija naj bi z zakonom prepovedala evtanazijo zdravih živali v zavetiščih. Novica zveni skoraj neverjetno. Kot nekaj, kar bi si želeli videti povsod. Kot nekaj, kar daje upanje.

In resnica? Resnica je nekoliko manj senzacionalna – a še vedno zelo pomembna.

Nemčija takšnega zakona ni sprejela na novo. Ta princip tam obstaja že dolgo. Njihova zakonodaja namreč jasno določa, da živali ni dovoljeno usmrtiti brez tehtnega razloga. Pomanjkanje prostora, starost ali dejstvo, da žival dolgo čaka na dom, niso upravičeni razlogi. To pomeni, da življenje živali ni odvisno od prostora v kletki, da čakanje ne pomeni smrtne obsodbe in da ima vsako življenje vrednost.

Ko zakon odraža odnos družbe

Tak sistem ne nastane čez noč. Ni dovolj en zakon. Za njim stoji nekaj več – družba, ki se je odločila, da živali niso potrošna dobrina. V Nemčiji zavetišča večinoma ne temeljijo na tem, koliko živali lahko “obrnejo”, ampak koliko jim lahko pomagajo. Posvojitve so spodbujene, odgovorno skrbništvo je samoumevno, zapuščanje živali pa družbeno nesprejemljivo. In ja – tudi tam ni vse idealno. Zavetišča so polna, izzivi obstajajo. A razlika je v tem, da rešitev ni najlažja. Rešitev ni – uspavati.

Kaj pa pri nas?

Tudi pri nas imamo zakonodajo, ki ščiti živali. Tudi pri nas imamo ljudi, ki vsak dan dajejo vse od sebe – prostovoljce, društva, posameznike, ki rešujejo življenja. A realnost je pogosto drugačna. Zavetišča pokajo po šivih. Društva prosijo za pomoč. Ljudje še vedno oddajajo živali, kot da so predmet. In včasih se zdi, da sistem lovi ravnotežje med možnostmi in odgovornostjo.

Zato vprašanje ni, ali je Nemčija popolna. Vprašanje je: kaj se lahko od tega naučimo?

Vsako življenje šteje. Tudi takrat, ko ni “popolno”.

Ta zgodba ni le o zakonih. Gre za pogled. Za odločitev, ali bomo živali obravnavali kot bitja z lastno vrednostjo – ali kot problem, ki ga je treba rešiti. Gre za to, ali bomo pripravljeni narediti korak več. Ali bomo kot družba rekli: dovolj je. Dovolj je tega, da življenje postane številka. Dovolj je tega, da prostor določa usodo.

Spremembe se začnejo pri nas

Morda ne moremo čez noč spremeniti zakonodaje. Lahko pa spreminjamo nekaj drugega. Svoj odnos. Svoje odločitve. Svojo odgovornost.

Posvojitev namesto nakupa. Sterilizacija namesto “bo že”. Razumevanje namesto obsojanja. In predvsem – zavedanje, da vsaka žival čuti. In da si zasluži priložnost.

Morda Nemčija ni popolna zgodba. Je pa opomnik, da je mogoče.

In vprašanje, ki ostaja, je preprosto: kakšna družba želimo biti mi?

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime