Težko je ohraniti hladno glavo, ko vidiš, kako naš poškodovani ali hudo bolni kuža nemočno leži, ko nas nemočno gleda s svojimi vdanimi očmi ali zaradi bolečin srče parajoče cvili. Prav trezna glava in hladnokrvnost pa sta prvi pogoj, da bomo psu nudili ustrezno prvo pomoč.

Zavedati se moramo, da bomo umirjenost in psihično stabilnost prenesli tudi na svojega psa. Seveda pa moramo vedeti, kako lahko v sili svojemu kužku pomagamo. Premalo pa je, da znamo pomagati le "teoretično", zato je prav, da tudi vadimo določene postopke prve pomoči. V nobenem primeru pa ne bomo mogli opraviti tistega, kar lahko stori veterinar, zato moramo svojega poškodovanega ali hudo bolnega psa potem, ko smo mu nudili prvo pomoč, čimprej odpeljati na kliniko za hišne živali.

RAZMIŠLJAMO PO PASJE - PREPREČIMO NESREČO!

Psi najpogosteje doživijo prometno nesrečo zaradi želje po paritvi, lovskega nagona, igrivosti in tudi radovednosti. Psu grozi nesreča celo v okoliščinah, ki so navidezno povsem nedolžne. Tako je lahko že preganjanje mačke za psa (ali mačko) usodno. Pasji skrbniki se moramo zavedati, da pes gleda in ocenjuje svet okoli sebe povsem drugače kot mi in da zato pripisuje okoliščinam drugačne prednosti. Tako se lahko naš kuža panično ustraši plastične vrečke, ki jo nosi veter po zraku, povsem ravnodušen pa je do avtomobila, ki se bliža. Ko teče za mačko, je v tolikšni lovski vročici, da niti po naključju ne bo pomislil, kako nevaren je lahko tek po prometni cesti.

Večino nesreč najbolj učinkovito preprečimo tako, da imamo psa na povodcu! Zato je prav, da imamo navezanega tudi najbolj ubogljivega, vodljivega in poslušnega psa, ko so z njim na cesti (tudi na pločniku), ali na drugih "nevarnih" mestih, kot so pasja sprehajališča, različne javne prireditve...

Na povodcu moramo imeti pse tudi povsod tam, kjer je več psov skupaj. Nikoli namreč ne vemo, kdaj lahko med dvema psoma, ki se sicer dobro razumeta, pride do "spora" ali celo do skupinskega pretepa. Pomembno je tudi, da nikoli ne kličemo svojega psa, ki stoji na drugi strani ceste!

Psu grozijo različne nevarnosti tudi v hiši. Postavimo se kdaj na vse štiri in začnimo hoditi po hiši. Videli bomo, kakšni so videti električni in drugi kabli iz pasje perspektive, in nedvomno bomo ugotovili, zakaj so tako privlačni za žvečenje. V kopalnici ali na stranišču so lahko na tleh čistila, ki so za psa lahko zelo nevarna. Pomislimo tudi na steklene vaze, ki jih shranjujemo na spolzkih tleh. Če se potrudimo, bomo odkrili še veliko drugih, za psa nevarnih točk.

POVELJA, KI JIH UPORABLJAMO V SILI IN Z NJIMI LAHKO REŠIMO ŽIVLJENJE

Odpoklic je najpomembnejše povelje, nanj se mora pes odzvati v vseh okoliščinah. "Stoj" je povelje, da pes med gibanjem v hipu obstoji kot okamenel. Psa navadite, da to stori vsakič, preden z njim prečkate cesto. "Prostor!": Pes se mora na to povelje uleči tudi tedaj, ko je (precej) oddaljen in mu grozi nevarnost ali ko predvidevamo, da bo storil kaj nezaželenega. Pes mora ležati tako dolgo, da pridemo do njega in ga "dvignemo". Vsa "nujna" povelja moramo redno utrjevati in poskrbeti, da se bo pes brez oklevanja odzival nanje.

PRVA POMOČ - OSNOVNA PRAVILA

Pri prvi pomoči moramo dati prednost oskrbi življenjsko nevarnih poškodb. Pri tem pa moramo ravnati "egoistično", saj moramo najprej poskrbeti za svojo varnost. Psu namreč ne bomo mogli pomagati, če bomo sami potrebovali pomoč. Tudi najbolj miroljuben pes namreč lahko popade svojega skrbnika, če ima hude bolečine ali pa je zelo prestrašen. Zato se izogibajmo hitrim gibom in se poškodovanemu ali hudo bolnemu psu bližajmo počasi in z občutkom, pogovarjajmo se z njim in ga skušajmo umiriti. Če se vseeno bojimo, da nas bo pes popadel, si pred ukrepanjem roko ovijmo s primerno debelim povojem (odeja, brisača, debel pulover...).

PRI PRVI POMOČI MORAMO UPOŠTEVATI PREDNOSTI

Najprej moramo zaustaviti morebitno hudo krvavitev, še najbolje, da na krvaveče mesto položimo čist kos blaga in ga pritrdimo tako, da se kri zaustavi. Pri psu, ki ne diha, najprej poskrbimo za to, preden se, denimo, lotimo zlomljenega kremplja.

Po prvi pomoči moramo psa po čim krajši poti odpeljati k veterinarju. Že med potjo pa skušajmo preveriti, ali je v ambulanti, sicer se lahko zgodi, da bomo prišli pred zaklenjena vrata.

Pri prvi pomoči vaja dela mojstra. Prav je, da poznamo teoretična pravila prve pomoči, ki pa jih moramo vaditi tudi v praksi. Ko je treba hitro ukrepati, smo ponavadi živčni in zbegani in lahko pozabimo na kaj pomembnega ali kaj naredimo narobe. Zato v veliki večini pasjih šol poleg praktičnih vaj šolanja pripravijo tudi tečaje iz osnov prve veterinarske pomoči. Prav bi bilo, da bi te osnove obvladal vsak skrbnik psa.

Ukrepe prve pomoči bomo lažje opravili pri psu, ki je navajen različnih dotikov. Zato že mladičku odpiramo gobček in z rokami segamo vanj. Prav tako mu "preiskujemo" notranjost uhljev in jih čistimo, pregledujemo oko, nosimo psa v naročju ipd. Vaditi moramo tudi, kako je treba pravilno poviti posamezne dele telesa...

IN KAJ, ČE NALETIMO NA NEZNANEGA PSA, KI POTREBUJE POMOČ?

V takšnem primeru lahko ukrepamo le, če imamo vsaj nekaj izkušenj s psi. Pri prvi pomoči tujemu psu moramo najprej in predvsem misliti na lastno varnost, zato: ne delajmo se junaka! Poskrbeti moramo tudi za svojega psa, če je seveda z nami. Še preden bomo pomagali, ga varno navežemo...

Če je poškodovani pes brez skrbnika, sami pa nismo povsem prepričani o svojih sposobnostih, je najbolje, da pokličemo veterinarja, v bližnje zavetišče za živali ali pa na številko 112, da bodo za žival ustrezno poskrbeli. V takem primeru zavarujemo kraj nesreče, kolikor je le mogoče, in počakamo, da pride pomoč. Lahko se tudi zgodi, da bo pes, ki je v šoku, skušal pobegniti in v tem primeru ga pač spremljamo. Še najbolje bi bilo, da bi poškodovanega psa navezali na povodec, vendar to ni vedno mogoče. Koristno je tudi, da mu na gobček namestimo povezo, saj lahko s tem preprečimo morebitni ugriz.

Še nekaj več informacij o tem, kako ravnati, če naletite na poškodovano žival - KLIK.

KAKO LAHKO POMAGAMO NEZAVESTNEMU PSU?

Najprej skušamo storiti vse, da bi nezavestnemu psu rešili življenje, pri čemer si lahko pomagamo z načeli splošne medicinske prve pomoči.

1. Osvobodimo dihalne poti. Odpremo torej gobček in odstranimo morebitne tujke. Kolikor je mogoče, psu iz ust potegnemo jezik.

2. Umetno dihanje. Psu iztegnemo glavo in mu zapremo gobček. Približno vsake tri sekunde mu pihnemo v nosni odprtinici (to lahko seveda storimo tudi skozi gazo).

3. Poskrbimo za delovanje srca. Če ne čutimo bitja srca, psa obrnimo na desno stran telesa in masiramo v predelu srca tako, da ritmično pritiskamo na prsni koš takoj za komolčnim sklepom - pritisnemo desetkrat v šestih sekundah. Pri večjih psih pritiskamo z dlanmi, pri manjših pa s prsti.

Pri zlomih kosti je vedno nevarnost dodatnih poškodb, zato damo prednost oskrbi zlomljene kosti. Vseh kosti ima pes 319 in vsaka se lahko zlomi. Dokončno oskrbo zlomljene kosti pa moramo vedno prepustiti veterinarju. Pri zlomih ima pes ponavadi hude bolečine, zato se ga ne dotikajmo, preden mu nismo na gobček namestili poveze.

KAKO UGOTOVIMO, DA GRE ZA ZLOM?

Pri zlomu kosti na okončini pes prizadete noge ne obremenjuje, ponavadi je noga tudi v nenaravni legi. Pri zlomljeni spodnji čeljustnici ima žival asimetričen obraz in ponavadi ne more ničesar zaužiti, težko zapira in odpira gobček. Če sumimo na zlom vretenca oziroma hrbtenice, moramo premikati psa zelo previdno. Vsak napačen gib je lahko usoden. Na zlom hrbtenice posumimo, če je pes občutljiv na dotik. Poleg tega je žival videti kot v krču in je zelo prestrašena. Če pes ne more uporabljati zadnjih nog, to pomeni, da je prekinjena hrbtenjača. Pri zlomu reber opazimo oteženo ali plitvo dihanje, saj zlomljeni del rebra pritiska na pljuča. V nekaterih primerih opazimo tudi oteklino na mestu zloma. Pri zlomu medenice žival le s težavo stoji in je nestabilna v zadnjem delu telesa.

V primerih, ko gre za zlom kosti, je poškodovano tudi tkivo v okolici. V vsakem primeru pa je prav, da zlomljeno kost imobiliziramo, saj vsak premik povzroča bolečino. Pri tem si lahko pomagamo s povojem, s kosom lepenke ali pa kar z zvitim časopisom, ki ga povijemo prek zlomljene okončine.

KRVAVITVE

Bolj ko žival krvavi, hitreje je treba ukrepati. Svetel in pulzirajoč curek krvi pomeni, da je poškodovana arterija. Temnejši in enakomeren curek krvi pa dokazuje, da je poškodovana vena. Krvavitev zaustavimo tako, da na krvaveče mesto damo gazo, ki jo fiksiramo s povojem. Pri hudih krvavitvah na okončini moramo kdaj pa kdaj zaustaviti kri tako, da okončino nad rano trdno povežemo. Moramo pa vedeti, da lahko v tem primeru pride že v dvajsetih minutah do odmiranja tkiva. Sicer pa nogo povijemo tako, da na rano najprej namestimo gazo, nato nogo povijemo s slojem vate in šele nato s povojem.

Dokončno oskrbo rane moramo prepustiti veterinarju. Pri tem moramo vedeti, da bo veterinar lažje in bolj uspešno dokončno obdelal svežo rano. Rana pa je sveža le nekaj ur. Zato ne odlašajmo z obiskom pri veterinarju.

UGRIZNE RANE

Ugrizne rane so zahrbtne, pravijo veterinarji, pa tudi skrbniki, ki se niso pravilno in pravočasno odzvali, ko je njihov kuža staknil ugriz. Ugriznine še zlasti lahko spregledamo pri psih z dolgo dlako in bogato podlanko. Če pes med pretepom z drugim zacvili ali je po pretepu na določenem mestu občutljiv na dotik, je treba kožo na tem mestu skrbno preiskati. Ni slabo, da dlako postrižemo, saj si bomo tako lažje ogledali morebitne poškodbe. Dlaka hitro raste, spregledana poškodba pa lahko povzroči veliko škode. Ugrizno rano najprej očistimo z blagim razkužilom, nato jo povijemo, psa pa odpeljemo k veterinarju, da bo rano dokončno "obdelal". Stopnjo poškodbe lahko ugotovi le veterinar s pomočjo sonde in z drugimi pregledi, ugotovi globino rane in obseg poškodbe. Ponavadi predpiše tudi antibiotike.

Pri ugriznih ranah, ki jih ni "obdelal" veterinar, pogosto pride do tako imenovanega abscesa, se pravi gnojenja in hudih bolečin. V takih primerih lahko veterinar dokončno ukrepa šele, ko proces "dozori". Pri kačjem ugrizu je še zlasti pomembno, da ohranimo hladno kri. V nobenem primeru pa rane ne smemo raztezati in je izsesati. Rano le povijemo in psa po najbližji poti peljemo k veterinarju. Žival naj se čim manj giblje, majhnega psička pa nosimo kar v naročju.

NEVARNOSTI V HIŠI

Na psa preži veliko nevarnosti tudi v domačem okolju. Do opeklin najpogosteje pride na pikniku, ko na žaru pečemo različne dobrote. Nevarni so tudi ognjemeti in seveda petarde. Pes, ki rad prenaša predmete, lahko vzame v gobček petardo, še preden eksplodira.

Pomembno je, da opeklino začnemo takoj ohlajati. Še najbolje, da poškodovano mesto za približno dvajset minut postavimo pod tekočo vodo. Če obsega opeklina več kot 2,5 odstotka površine telesa, moramo psa obvezno odpeljati k veterinarju (ena noga pri psu obsega približno dvajset odstotkov telesne površine), saj v tem primeru že grozi nevarnost šoka. Manjše opekline lahko ozdravimo sami s pomočjo ustrezne masti za rane. Pomembno pa je, da je taka rana povita.

Razmeroma pogoste pri psih so tudi razjede, rane, ki jih povzročajo različne kemikalije. So pogostejše od opeklin in jih je težje zdraviti. Tudi pri razjedah je prva pomoč izpiranje rane z mlačno vodo, da odstranimo snov, ki je povzročila rano. Izpiranje rane in kožuha naj traja približno dvajset minut. Pri izpiranju si zavoljo lastne varnosti s sončnimi očali zaščitimo oči. Psu moramo preprečiti, da bi si rano lizal, kar lahko začasno storimo kar s povezo prek gobčka. Po prvi pomoči moramo psa odpeljati k veterinarju.

Udar električnega toka je največkrat posledica grizenja kablov pod napetostjo, kar še zlasti pri mladih psih ni nikakršna redkost. Ker lahko električni tok povzroči mišični krč, se zgodi, da pes, ki je zagrizel v kabel pod napetostjo, žice ne more več izpustiti. Seveda mu ne smemo pomagati tako, da bi mu skušali kabel izvleči iz gobčka, dokler je pod napetostjo, saj bi tudi sami doživeli sunek elektrike. Še najbolje, da povsem izklopimo elektriko, če opazimo, da našega psa "trese". Vtikač lahko potegnemo iz vtičnice le, če imamo na rokah gumijasto rokavico.

Psu, ki je doživel električni sunek, pomagamo tako, da mu nudimo umetno dihanje, hkrati pa mu masiramo srce, kar smo že opisali. Ne ustrašimo se, če ima naš kuža krče. Odnesimo ga v temen prostor ali pa mu damo prek glave odejo. Tema namreč žival umirja, zato bo v temi prej prišel iz šoka.

Na morebitno opeklino v gobčku damo kocko ledu, sicer pa je treba psa čimprej odpeljati k veterinarju, ki bo ugotovil morebitne notranje poškodbe. Posledica električnega udara je namreč lahko tudi srčna aritmija ali celo zaustavitev srca šele nekaj dni po nesreči.

Razmeroma nevarne so za psa tudi zastrupitve. V hiši imamo ponavadi veliko snovi, ki so nevarne za psa. Gre za različne strupene snovi, ki po zaužitju sprožijo različne bolezenske znake. Pri zastrupitvi bo lahko veterinar najbolj učinkovito pomagal, če bomo s seboj prinesli strup ali listek, na katerem so napisane njegove lastnosti. Če gre za zdravila, je najbolje, da s seboj prinesemo navodila za uporabo. Če gre za sredstvo za zaščito rastlin ali za uničevanje vrtnih škodljivcev, prinesimo s seboj ovitek pripravka, ki ga je pes zaužil. Če sumimo na zastrupitev z rastlinami, pokažemo veterinarju rastlino ali njen del.

Kdaj pa kdaj ne moremo ugotovitii, kaj je pes zaužil, in v tem primeru je treba zelo hitro k veterinarju, ki bo z ustreznim pripravkom sprožil bljuvanje.

Pasji skrbniki moramo vedeti, da so za psa strupena tudi nekatera živila in priboljški, npr: čokolada, grozdje, rozine, čebula, lesen, alkohol, cigaretni ogorki... Več o tem pišemo v posebnem prispevku - KLIK.

Pomembno: preden k veterinarju odpeljemo psa, za katerega sumimo, da je zaužil strup, moramo:

- Odstraniti ves strup iz ustne votline ali dlake.

- Vzeti s seboj morebitne izbljuvke in blato zaradi preiskav.

- Oskrbeti psa, če ne diha ali če gre za zastoj srca.

Nikakor pa ne smemo zastrupljenemu psu dati pripravkov za bljuvanje, saj nekateri strupi povzročijo večjo škodo v požiralniku, kot v drugih delih prebavil. Poleg tega se lahko zgodi, da pride izbljuvek v pljuča namesto na prosto, kar je lahko zelo nevarno. Seveda pa ne smemo preprečiti, če bi žival bruhala sama od sebe.

ZASUK ŽELODCA

Pri zasuku želodca potrebuje pes zelo hitro veterinarsko pomoč. Ukrepati moramo v vsakem času, naj bo to ponoči, na petek ali svetek... Vsak veterinar bo dojel, da je zadeva nujna!

Pri zasuku želodca se želodec obrne okoli svoje osi, s čimer zapre pot iz požiralnika v želodec in iz želodca v dvanajstnik, hkrati pa se na tem predelu stisnejo tudi krvne žile. Zato lahko zasuk povzroči odmiranje tkiva ali pa s plini napolnjenega želodca pritisne na prsno votlino in na srce. Žival lahko pogine v približno dveh urah po zasuku.

Ni še povsem znano, zakaj do zasuka želodca sploh pride, lahko pa ga z določenimi ukrepi preprečimo. Priporočamo, da ima pes posodo s hrano na tleh, dnevni obrok pa razdelimo na dva ali celo več delov, da ne pride naenkrat preveč hrane v želodec. Dve uri po obroku naj pes miruje.

Znaki za zasuk želodca so: nemir, sopenje, slinjenje, bruhanje v "prazno", napetost v predelu trebuha in zadnjega dela prsi, pobledele vidne sluznice, slab pulz in hladni spodnji deli okončin. Gre za znake, ki zahtevajo hitro ukrepanje veterinarja.

Rizični dejavniki za zasuk želodca:

- Večja verjetnost za nastanek je pri večjih psih po tretjem letu starosti.

- Globok in ozek prsni koš.

- Dedni dejavniki.

- Od tal dvignjena posoda s hrano.

- Hitro žrtje hrane.

- Velike količine hrane naenkrat.

- Tekanje takoj po obroku.

- Psihični dejavniki (pretirana plašnost in agresivnost).

POŠKODBE OČI IN UŠES

Vsaka poškodba oči, pa čeprav samo vek, je resna. Potrebna je veterinarska pomoč. Če je mogoče, poškodovano oko izpiramo z mlačno vodo, čim dlje ga spiramo, tem bolje je. Veki poškodovanega očesa držimo s palcem in kazalcem narazen, oko pa lahko izpiramo z rabljeno brizgalko. Morebitne tujke lahko odstranimo s čisto krpo, če je tujek zapičen v oko, ga pustimo tam, kjer je, odstrani naj ga veterinar.

Med potjo k veterinarju poškodovano oko prekrijemo z vlažno krpo, ki jo pritrdimo s povojem. Povoj naj bo dovolj trden, da ga pes ne bo mogel odstraniti s tačko. Vedeti moramo, da se bo skušal praskati, s čimer pa bo poškodbo le še povečal.

Pri nekaterih pasmah, denimo pri pekinčanu, mopsu ali šicuju, je očesna votlina bolj plitka, zato lahko že pri malo bolj divji igri z drugim psom izpade očesno jabolko. V takem primeru je pomembno, da ga s hladno in vlažno krpo primemo, ga potisnemo v očesno votlino in oko prekrijemo. Nato pa po najbližji poti k veterinarju. Če je oko predolgo zunaj očesne votline, ga je treba odstraniti.

Pri zeleni mreni ali glaukomu lahko pes nenadoma oslepi. Kot vemo, je bolezen posledica povečanega očesnega pritiska. V primeru nenadne slepote moramo psa takoj odpeljati k veterinarju.

Znaki za glaukom so:

- Strah pred svetlobo in razširjena zenica.

- Pordelo oko in povečano solzenje.

- Bolečina (pes se z očesom drgne po tleh in cvili).

- Motna roženica.

Težave z ušesi mora reševati veterinar. Znaki za te težave so držanje glave postrani, otresanje z glavo, praskanje po uhlju, pordela ali umazana notranjost uhlja, bolečina, če se dotaknemo uhlja ali sluhovoda. Pri opisanih znakih moramo s psom k veterinarju, ki bo skušal s pomočjo pripomočkov ugotoviti, za kakšno bolezen gre in bo tudi ustrezno pomagal. Pri težavah z ušesi nikoli ne uporabljamo zdravil, ki jih je zdravnik predpisal nam ali kateremu drugemu družinskemu članu.

TUJKI V USTNI VOTLINI

Igra z lesenimi palicami je pri večini psov zelo priljubljena in prav to je najpogostejši vzrok za poškodbe v ustni votlini ali celo malo globlje. Poškodbe so posledice iveri, ki se zadrejo v tkivo in povzročajo težave. iver lahko odstranimo sami, če seveda pes to "dovoli". Zapičenih lesenih delčkov pa nikakor ne smemo odstranjevati na silo, saj lahko poškodujemo krvne žile in s tem povzročimo krvavitev, lahko pa poškodujemo katerega od živcev, ki jih je v tem predelu veliko.

Ko iver odstranimo, odpeljemo psa k veterinarju, čeprav menimo, da ni nobenega tujka več. Če bo veterinar ocenil, da je treba, bo temeljito pregledal psa v splošni anesteziji. Če namreč delčki lesa ostanejo v tkivu, lahko pride do zoprnega vnetnega procesa.

V nekaterih primerih pa lahko težave povzročajo kosti, ki se zataknejo med zobmi (kos rebra...) ali pa se zaustavijo celo v požiralniku. Vzrok za težave so lahko tudi piki žuželk.

Znaki za tujek v ustni votlini ali za posledice pika žuželk so:

- Povečano slinjenje ali pa pena, pomešana s krvjo v ustni votlini.

- Žvečenje (hlastanje) v prazno.

- Pes se ne pusti prijeti, izmike se pritisku.

- Morebitna oteklina v predelu obraza.

- Davljenje.

- V hujših primerih težave z dihanjem...

Če opazimo kateregakoli od opisanih znakov, moramo s psom čimprej k veterinarju. Če psa nikakor ne moremo odvaditi igre s palicami, uporabljamo za igro le palice iz mehkega lesa.

Pri pikih morebitno želo v koži odstranimo s pinceto. Vbodno mesto ohlajamo z obkladkom. Pri pikih v ustni votlini skušamo dati psu koščke ldeu na prizadeto mesto.

KAJ SODI V DOMAČO PASJO LEKARNO?

INSTRUMENTI:

- Tope, ukrivljene škarje za rezanje povojev, gaze ali obližev ter za morebitno striženje dlake.

- Škarje za skrajševanje krempeljcev.

- Pinceta za odstranjevanje trnov in drugih tujkov v koži.

- Manjša žepna svetilka, za pregledovanja notranjosti uhljev, ustne votline in ran.

- Pinceta za odstranjevanje klopov.

- Kapalka za dajanje kapljic ali za izpiranje očesa ali ran s sterilno tekočino.

- Termometer in gel, s katerim ga navlažimo, preden za potisnemo v zadnjično odprtino.

- Rokavice za enkratno uporabo.

POVOJI:

Vsaj trije navadni povoji različne širine, vsaj en sterilen elastični povoj, sterilen prvi povoj, gaza, obliž, vata za oblaganje okončine pred povijanjem, "copatek" ustrezne velikosti, ki ga psu namestimo na poškodovano in povito nogo.

ZDRAVILA:

Pri zdravilih moramo upoštevati načelo, da uporabljamo le tista, ki jih je predpisal in priporočil veterinar, uporabimo pa le toliko zdravil, kot je določeno. Nikoli ne smemo za psa uporabljati svojih zdravil, saj se psi na mnoge pripravke odzovejo drugače, kot ljudje.

- Kapljice za oči imejmo vedno sveže, ponavadi jih lahko uporabljamo šest tednov.

- Tekočina za čiščenje notranjosti uhljev: a je ne smemo uporabljati, če sumimo, da je poškodovan bobnič.

- Razkužilo za rane.

- Sterilno vodo za čiščenje očesa in ran.

- Zdravila zoper drisko.

Povzeto po reviji Moj pes (avtor: dr. vet. med. Jože Vidic)

Oglej si tudi:

Seznam veterinarjev v Sloveniji

Redni zdravniški pregledi kar doma

Pes in prva pomoč, ki lahko reši življenje

Veterinar je naš prijatelj

Redni letni pregledi pri veterinarju

Česa vaš pes ne sme zaužiti?

Nevarno tekanje psov za avtomobili

Nasveti veterinarja