PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE

Piše: Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov

»Kje bo tvoj kuža, ko tebe več ne bo?« Velikokrat razmišljam o tem. Oziroma, kadarkoli nekdo izbira psa, ga na posvetu povprašam, če ima pripravljen plan B, v primeru, če bi šlo kaj narobe. Daleč od tega, da bi iskala nesrečo na vsakem koraku! Vseeno pa je potrebno stati na trdih tleh in si priznati, da je življenje nepredvidljivo, skrb za živo bitje, ne glede na vrsto, pa je velika odgovornost. Če se mi kaj hudega zgodi, bi bila rada pomirjena, da bo za moje živali poskrbljeno lepo in kvalitetno, da ne bodo pristale v zavetišču ali, še huje, na ulici.  

Smrt je del vsega živega. Brez zaključka ni začetka. Pika! Lahko se še tako trudimo, jo zamaskiramo in olepšujemo. Tu je za vsa živa bitja, brez izjeme. Skozi stoletja je iz naravnega dela procesa življenja prerastla v tabu temo, o katerem se ne govori. Morda pri mladih letih lažje, a bolj se bližamo povprečni življenjski dobi človeka/živali, manj se o njej pogovarjamo. Pa bi se morali. Ker je to odgovorno, ker je naravno in ker v praksi vsak tak dogodek odpre veliko neznank in vprašanj. V nas zbudi bolečino neizrečenih besed in neizvršenih dejanj, ker včasih čakamo in predvsem odnose, stike z ljudmi prestavljamo na jutri, na drug mesec ali leto. Čustven tornado je po navadi zato še močnejši, saj bi morda z zavedanjem o minljivosti prej živeli bolje, kvalitetnejše, bolj iskreno, sprejemali in oddajali manj negative v svet, cenili manjše trenutke in zasledovali svoje cilje.
 

Pasja življenjska doba se razteza od 10 do 20 let. V skupnem življenjskem obdobju človeka ter psa se zgodi ogromno sprememb. Vse od veselih dogodkov, novih služb, naraščaja, selitev, do različnih bolezenskih in nezgodnih slučajev, ki jih ne moremo predvideti. Sprememb ter življenjskih pretresov se je potrebno zavedati že ob odločitvi za nakup/posvojitev živali, saj odgovorno lastništvo prinaša ravno to – jadranje čez valove življenja na tak način, da ohranimo svojo družino neokrnjeno.

Danes ne bom govorila o pasjih slovesih. V življenju sem se poslovila od kar nekaj svojih živalskih ljubezni in z veseljem kdaj podelim kakšno zgodbo na to temo. Kakor se skozi leta pripravljam na slovo od svojih psov, tako se poskušam zavedati tudi svoje minljivosti. Ker je življenje nepredvidljivo, se lahko zgodi tudi meni. Danes, jutri ali, po najboljšem scenariju, čez 50 let. Če bi lahko do potankosti kontrolirala svoj proces življenja, bi si okvirno res zaželela še 55 kvalitetnih let. Na podlagi te predpostavke pa bi o zadnji izbiri mladega psa razmišljala v starosti zrelih 60-65 let. Govorim o mladem psu, saj o mladiču nisem prepričana – verjetno bi mejo še nekoliko spustila, če bi želela izbrati nekajmesečnega psa. Predvsem zato, ker vsak mladič potrebuje veliko človeške pripravljenosti, vzgoje, dela in brisanja lužic, medtem pa »babica faza« morda ni več pripravljena na toliko doslednosti, prej na razvajanje do onemoglosti. Tudi svoji babici sem ob smrti prejšnjega psa izbrala starejšo psičko, čeravno se je na začetku zelo branila ideje posvojitve seniorčka. Mislila je, da lahko mladiča nauči vse na novo, medtem ko imajo starejši psi že določene motive in se novemu življenju ne bodo več pripravljeni prilagoditi. Pa se je motila; po dolgem razmisleku in iskanju pravega kandidata smo pri Društvu Lajka posvojili psičko, s katero sta danes kot rit in srajca. Ne more je prehvaliti. Delo s starejšimi psi je zame balzam za dušo, v osivelem kožuhu se skriva modrost, v motnih očeh nabor izkušenj. Hvaležni so, željni sodelovanja in družbe, počasnejši so, predajajo umirjeno energijo in iščejo ravno prav pozornosti za starega človeka. Če bi takrat izbrala mladička, se zavedam, da bi se morala tako v vzgojo kot v lastništvo aktivno vključiti tudi jaz ali kak drug družinski član.    




Žal se slovenska družba srečuje z velikim številom brezdomnih živali, od katerih je veliko takšnih, ki dom iščejo zaradi življenjskih sprememb lastnika. Iz nabora različnih situacij danes izpostavljam najbolj črn scenarij. Veliko psov išče dom zaradi smrti lastnika ali odhoda v dom za ostarele, pri čemer družina nima možnosti oz. želje prevzeti nase odgovornosti za psa. Dedovanje živali in postopki okoli izgube lastnika so za družinske člane boleči, postopki dedovanja včasih razvlečeni na več let, za pse pa pogosto žalostni ter stresni, saj jih mnogo svoj kavč zamenja za zavetiški boks. Delež tovrstnih oddaj v zavetišče oz. v oskrbo društvom za zaščito živali, je velik. Vsekakor razumem stisko in breme, ki pada na družino; ravnokar so izgubili ljubo osebo, hkrati pa je pred njimi živo bitje, za katerega se nikoli niso odločili oz. morda niti nimajo časovne, prostorske, finančne zmožnosti in znanja za nadaljnjo skrb. Takšnih situacij ne sodim, ker nikoli ne posplošujem človeških življenj, ne poznam ozadja in menim, da vsak človek res ni za psa. Vsekakor mislim, da lahko naredimo spremembo v miselnosti današnje družbe, spremembo na sebi, brez da bi obremenjevali druge. Na področju zakonodaje IN našega mindseta bi morali nadgraditi pojem »odgovorno lastništvo« na vseh nivojih, ki jih nakup/posvojitev psa prinaša. TRAJNOST je ena izmed najpomembnejših – moja rešitev je dolgoročno planiranje o dobrobiti živali, obvezni izpit pred prvim lastništvom in vključevanje nadomestne odgovorne osebe, ki v nezgodnem primeru prevzema odgovornost za psa. Ker strategija za reševanje problema v Sloveniji še ni vzpostavljena, sva z Markom pri PoPasje zgradila svojo. Ideja o »nadomestni odgovorni osebi« je rezultat večletnega srečevanja s primeri iskanja domov lastniškim živalim in meniva, da je zrela za debato tega časa. Definitivno celo za vključitev v pasji potni list in CRP. 




V Sloveniji se je napredek družbe v zakonodaji pokazal z kar nekaj vidnimi spremembami, pred kratkim tudi sicer logična, da žival po zakonu ni več definirana kot »stvar«, pač pa kot »živo čuteče bitje«. Čas je, da definicijo pripeljemo tudi v prakso na področju trajnosti odgovornega lastništva.

Na naših predavanjih, seminarjih in krožkih, ki jih, za vse generacije, izvajamo v različnih izobraževalnih ustanovah, sta glavna tema odgovorno lastništvo ter spoštljiv odnos do živali. Za lastnike psov in vse, ki bi to želeli postati, so temeljna vprašanja usmerjena h kvaliteti bivanja psa ter trajnosti odnosa, ki ga bomo morali vzdrževati skozi celotno življenje. Šele nato sledi razmislek o izbiri vrste in karakterja psa, razmislek o naših pričakovanjih, tempu življenja, naši starosti ter na drugi strani možnostih zadovoljitve mentalnih in fizičnih potreb pasjega prijatelja. Zato se živali NE podarja za darilo, NE kupuje otroku. Žival ni igrača, je obveza za naslednjih 15+ let. 

Ob 10. rojstnem dnevu PoPasje omembe (pred dvema letoma) sva se z Markom odločila za izobraževalni ukrep - svojim 20 kosmatim strankam, ki imajo pri nas že kar "domovinske pravice" ker nas redno obiskujejo in prijateljujejo z nami, sva svojo pripadnost in hvaležnost za zaupanje izkazala z vključitvijo v »VIPack družino«. Gre za najin jagodni nabor strank, katerim nudiva »garancijo lastništva«. Ideja je izobraževalne narave, vzpostavljena kot realni model, s katerim želiva pri ljudeh spodbuditi razmislek o nadomestni odgovorni osebi za psa. Gre torej za manjkajoči člen podpore osnovni ideji o odgovornemu lastništvu, ki pušča na cedilu mnoge pse.


PoPasje garancija lastništva naj ima namen spodbude k razmisleku vsem lastnikov in tistim, ki se za izbiro psa še odločajo – kdo prevzema lastništvo nad psom, če jaz zanj ne morem skrbeti oz. če umrem? Žival je živo čuteče bitje. 

KDO JE KUŽKOVA NADOMESTNA ODGOVORNA OSEBA?

VIPack sva razdelala v model. Garancija lastništva je pogodba o nadomestni odgovorni osebi, s katero pri PoPasje prevzameva lastništvo/odgovornost psa nase, v primeru lastnikove nezgode/smrti. Hkrati se zavezujeva k 24-urni asistenci, da v primeru nezgodnega slučaja, hospitalizacije lastnika poskrbiva za psa.

V zadnjih dveh letih se je garancija razširila na 25 psov, od tega sva, zaradi smrti lastnika, enega že posvojila. Postopek je bil zaradi predčasnega dogovora o slučajih enostaven in nič kaj stresen za psa, kot bi lahko bilo v nasprotnem primeru (tudi scenarij brez garancijske sheme smo že morali reševati v preteklosti in bilo je naporno ter dolgotrajno!). S predhodno urejeno papirologijo se je družina v tragediji izognila dodatnemu stresu in iskanju rešitev, pes se je izognil zavetišču in veterinarskim odločbam, policija je na kraju dogodka poklicala naš asistenčni kontakt, tako da je bil primer »Kam s psom« rešen v 15 minutah moje vožnje od prevzema psa do veterinarja.

In tako razdelane situacije bi si želela za vse pse, ki žal, preživijo dobo svojega lastnika. Midva sva izbrali svojo VIPack družino zato, ker so ti psi, po vseh teh letih pasjega »kavčanja«, tudi nama prirastli k srcu. Če svojega nadomestnega lastnika nimajo v svoji družini, sva jim pripravljena priskočiti na pomoč v težkih situacijah. Izbira VIPack članov je bila čisto osebne narave, na podlagi krasnih odnosov, ki smo jih v vseh letih stkali v naši pasji družini. Ni bila plačljiva, ni bila odprta javnosti, je le en lep družinski eksperiment, medsebojne pripadnosti in zvestobe, ki hkrati kliče po družbeni spremembi. Zato sem prepričana, da sva lahko s takšnim sistemom lahko vzor mnogim.

Kaj pa bo s tvojim psom, če se ti kaj zgodi?   

Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov   

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.