PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE

Piše: Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov

»O pa res, vi frizerji imate zdaj sezono! Jaz vas pa kličem že tri dni skupaj, pa ni odgovora« mi je zadnjič na cesti nejevoljno zažvižgala neznana ptička. Skomignila sem z rameni ter se s prepolno glavo in težkim kovčkom odvlekla k salonu.   

Prvi sončni žarki in topli vetrič za pasje frizerje pomenijo spomladansko norišnico! V mislih imam nekajmesečno pregorevanje telefona, čakalno vrsto in visoko mentalno pripravljenost – za čimbolj kvalitetno interakcijo z vodniki in pasjimi strankami, dobro opravljeno delo, kot tudi za sprejemanje nebodigatreba pekočih komentarjev nestrpnih ljudi. Iskreno mislim, da lahko današnjo temo podam v imenu mnogih slovenskih pasjih negovalcev in upam, da marsikateremu pasjemu vodniku odpre nov pogled na naše delo.

Pasji frizer zame ni osnovni poklic, je le ena od izvajanih dejavnosti, v katerih delujem in se izobražujem. Tako kot ostale pasje panoge, mi daje možnost, da vidim sodelovanje s psom iz druge perspektive in – roko na srce – več je aktivnosti kjer delujem in se razvijam, bolj obsežen pogled na celostno sobivanje s psom dobim. Širina pri interakciji s toliko različnimi karakterji je zelo pomembna za moje delo z lastniškimi in brezdomnimi živalmi na sploh. Znanje o negi sem v začetku iskala zaradi lastne potrebe po urejanju mojih psov, nato nege zavetiških živali, potem pa sem vrata odprla tudi na lastniškim psom; večinoma že obstoječim strankam varstva, vrtca ter pasje šole. Od daleč se mi je friziranje vedno zdelo zelo bleščeč in predvsem enostaven poklic. Prvič sem ga v dolgoročni plan zapisala pred kakšnimi desetimi leti, medtem ko sem se prvega tečaja lotila šele pred petimi. Zato danes vem, da je prekleto daleč od bleščečega … še manj enostavnega. Morda ga lahko celo navedem kot najboljšo odskočno desko za bodoče pasje inštruktorje, saj se moraš v dobro svojih celih prstov naučiti primernega pristopa k psu, samokontrole in prepoznavanja lastnih čustvenih stanj, pasje govorice, miritvenih signalov, fiksiranja in dotikov, usmerjanja neželenih vedenj … potem pa pridejo na vrsto še uporaba strižnega orodja, poznavanje različne vrste dlak, tehnike urejanja ter zadnje, kot češnja na torto, frizura. A vidite, kje po vrstnem redu sem omenila končni izgled, frizuro? Pod čopkastimi ušesi in osveženim kožuhom se skriva ogromno kinološkega znanja, psihologije in tehničnih preobratov, a je le frizura vidni rezultat, ki ga vodnik psa lahko opazi! Zato verjamem, da je včasih ljudem zelo težko razumeti in ceniti naše delo.

Brutalno resno in direktno – včasih moraš biti dovolj nor za sprejem neznanega psa z verige, ga držati za jajca, povleči za rep in v slabih dveh urah prepričati, da ti zaupa. »Hej kolega, a ti se ne maraš česat in grizeš svoje ljudi? Juhu, zelo sem vesela, da bova skupaj pregurala to fazo!«   

Tako pogosto karikiram salonsko delo svojim strankam in tečajnikom. Renčanje in šavsanje sta moj vsakdanjik  – nagrada pa olajšan pes, ki gre s prevetrenim kožuhom v svet. Ne glede na izvor psa in vprašljivo zgodovino, se rada podam v kakšen izziv, čeravno bi bilo delo zgolj z vzgojenimi psi ali razstavnimi mladiči morda veliko lažje in sproščujoče. Moj nabor psov (in mačk) je pester, od takšnih z nagobčnikom, do takšnih, ki komaj čakajo, da se znova vrnejo na razvajanje!

Temu času friziranja pravim »moj zen«.

 Psi so že stoletja vzrejani kot naši sopotniki in sodelavci, zato nas berejo kot odprto knjigo. Čutijo in prepoznavajo naše čustveno stanje, zato jih vsaka naša stiska ali stres spodbujata k nemirnosti (kot sem omenila že v prejšnjih kolumnah – stres in nervoza vodita k številnim boleznim). Gre torej za čas moje meditacije, ko se moram ustaviti, umiriti, mirno dihati in otresti zunanjih vplivov, svojih skrbi, česarkoli, kar bi povzročalo nemir psa na mizi. Orodje je ostro, ni prostora za napake! In jasno, ni vsak moj dan ravno perfekten, zato je lovljenje notranjega miru včasih kar izziv. Z redno vajo so rezultati vidni predvsem v sproščenem psu in brezskrbnem friziranju. Najbolj neverjetno pa je to, da nekatere stranke poročajo, da so njihovi psi manj nervozni in bolj sproščeni po prihodu iz nege, umirjeno stanje pa pri mnogih traja še nekaj dni. To je stanje antistresa, notranjega miru in postopnega razvoja potrpežljivosti, kar je sicer zelo zdravo za pasjo psiho in je hkrati ena od osnovnih vaj, ki jo učimo tudi v pasji šoli.

Marsikomu se ob napisanem verjetno poraja vprašanje o pomirjevalih. »A našega psa kaj pomirite, da je priden na mizi?« Opla! Pereče vprašanje o pomirjevalih v pasji negi je verjetno sol na rano za vsakega negovalca. Zame je, iz inštruktorske smeri, nekakšna nenamerna žalitev ali včasih celo smešen moment nerazumevanja narave dela. Pomirjanje psov brez vednosti vodnika bi bil kriminal, saj vsi vemo (oz. se morda še premalo zavedamo) kako škodljiva je anastezija oz. kakršna koli veterinarska pomiritev psa na dolgi rok. Sploh za delovanje notranjih organov, če bi snovi redno vnašali v telo. O pomiritvi sem pisala že v decembrski kolumni, ko smo govorili o hitrih rešitvah pasjega strahu pred prazničnim pokanjem. Ljudje se preveč naslanjamo na instant rešitve, namesto da bi poskrbeli za zadostno mero socializacije/vzgoje/privajanja, kar bi v primeru nege pomenilo navajanje psa na dotike, striženje, fen ali druge pripomočke. Seveda pa mora obstajati zdrav razum v primeru nujnosti, kot je britje nesocializiranih psov iz verig ali zanemarjenih psov iz romskega naselja, ki bi jim večurna nega pomenila velik stres ali bi bila za frizerja lahko nevarna. Saj veste – za nekaj deset evrov ne bi nihče želel ostati brez prsta!    

Zaradi zgoraj naštetih razlogov, vse od iskrenega odnosa z vodnikom, pridobljenega pasjega zaupanja do kinološkega momenta, si pasji frizerji oblikujemo vsak svojo bazo rednih strank, ki nas obiskujejo na vnaprej določene intervale, s sproščenim navodilom »kot ponavadi«. Interval je odvisen od vrste dlake posameznega psa, zahtevnosti nege ter želja pasjega skrbnika. Najbolj priporočljiv interval je nekje v času 8-12 tednov, v praksi pa me največ strank obišče v roku 4 mesecev. Celotna nega manjšega psa zajema nabor različnega dela, od razčesovanje dlake, striženja in britja, kopanja in sušenja, nego ušes in krempljev, pri nekaterih praznjenje analnih žlez, odstranjevanje klopov, itn. Celoten komplet dela se razvleče nekje na 90-120 minut, kar pomeni, da lahko v nek povprečen delavnik povabiš 4-5 psov … s predpostavko, da so vsi popolnoma pridni in vajeni osnovne nega, pa da ne prihaja do vedenjskih zapletov ali nenehnega popravljanja pozicije psa. Saj veste, nekateri psi niso vajeni dotika sprednjih tačk. Ali pa ne pustijo razčesati rep. Morda ne marajo striženja okoli gobčka ali dotika trebuščka. Grizejo in renčijo ob krajšanju krempljev. Ali pa se le vztrajno ulegajo ali usedajo v protest nege. Če pes in njegova družina niso pri vzgoji vpeljali navajanja na osnovno nego, čaka frizerja kar nekaj truda, vztrajnosti, umirjene energije in dobre volje, da bi dosegel želen rezultat.

Poznavanje pasjih strank je zato pomembno, saj lahko tako predvidiš fizično in mentalno zahtevnost svojega urnika. Iz tega vidika je verjetno jasno, zakaj se spomladi na klice strank drugih salonov ne odzivamo oziroma ne sprejemamo novih psov na nego. Tovrstno delo se namreč ne more primerjati z idejo »walk-in« frizerskega salona za ljudi. Takšno prakso si morda predstavljam le v primeru več frizerjev in pomočnikov, ki si lahko razporedijo delo ali pse po zahtevnosti. Potem pa se zopet zaletim v problem zasedenih terminov rednih intervalnih strank, nato pred-prazničnih ali počitniških »last minute« želja po modelu »danes rabimo friziranje, kako to, da nimate časa za enega malega psa?« vse do svojega termina željnih pomladnih »zvončkov in trobentic«, ki se za čiščenje odločijo le enkrat letno.  Pravim mu globinsko-spomladansko čiščenje, ko več ur rešujem psa iz zvozljanega oklepa in rastlinskega herbarija, ki ga je v dlako nabiral preveč mesecev.

Zaradi globine dolgoročnega dela s psi je čar mojega poklica ravno v vsem, kar ni vidno. Ne toliko v trenutni frizuri, ki jo bo pes nosil, pač pa v tem, da se bo rad vrnil na nego, na moji mizi lepo vedel, čeravno pri svoji družini ne velja za »pridnega«. Da bova razvila neverbalno govorico dotikov in prijemov, ki ga bodo hkrati pomirili, a mu dali vedeti, da mora počakat in more spoštovat mojo bližino. Vložen čas v zaupanje in gradnjo odnosa v vseh vidikih mojega poklica je pogosto predolg, da bi zgrajeno pokvarili z mešanjem zunanjih strank, s kakršnim koli divjanjem v prevelikem razmahu, da ulovimo spomladanski val. Vsem vodnikom psov predlagam odgovoren pristop k redni negi – spodbujam vas, da psa negujete sami, saj medsebojna interakcija gradi na dodatnem zaupanju in trdnem odnosu. Če pa se odločite za nego v salonu, priporočam, da izberete rednega pasjega frizerja, s katerim se dobro ujamete ter skupaj načrtujete potreben interval, da bo kožuh sijoč in zdrav skozi celo pasje življenje! 

Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov   

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.