Čudovito nedeljsko jutro. S psičko se odpraviva na sprehod v bližnji gozd. Psička je seveda na krajšem povodcu, saj opravljava aktivne dolge sprehode. Naš bližnji gozd, Šentjakobski gozd je del urbanega naselja, saj v njem kmetje pridelujejo hrano in krmo, veliko je sprehajalcev z in brez psov, družin z otroki, kolesarjev…

Pa vendar se je čudovit dan prevesil v enega najbolj groznih in pustil za seboj smrtni strah. Pri samostanu sester Usmiljenk se nama je izza hrbta prikradel pes, podoben belgijskemu ovčarju. Ni bilo laježa, ni bilo renčanja, nobenega opozorilnega znaka, ko je nenadoma napadel psičko v predel vratu. Začela sem vpiti »hej, hej«, »pomagajte«, »ne«… Lastnika psa ni bilo v bližini. Zahvaliti se moram svojemu obvladanja položaja v stresnih situacijah, da sem se v tistem trenutku posvetila psu napadalcu in mu začela ukazovati »stoj«, »ne«, »spusti«. Ko sem dojela da ima pes napadalec oprsnico, sem ga pričala z vso močjo vleči dol z moje psičke, ki je spuščala samo jokajoče glasove. Ko sem psa napadalca uspešno dvignila, da je izgubil tla pod nogami, je tudi njegov prijem popustil. Po tistem ko sem psa držala v zraku (ne vem od kje je prišla taka moč, saj pes napadalec ni bil ravno majhen) se je prikazal lastnik psa napadalca, z še enim psom, ki ga je imel na povodcu. Ko sem ga spraševala če je pes njegov in mu povedala da naju je napadel, je začel vpiti, da ima on psa pod nadzorom. Še dobro, da sem glede na pretekle izkušnje uspela izvleči mobitel in zahtevala njegove osebne podatke ter jih posnela. Lastnik psa napadalca je sicer izrekel še nekaj groženj, ki so jih slišali tudi očividci, ki so nato pritekli na kraj dogodka. Seveda je bil napad prijavljen tako na Policijo (enota Bežigrad), Veterinarsko ambulanto Ljubljana ter splošnemu osebnemu zdravniku, saj sva obe s psičko utrpeli vidne površinske poškodbe in grozljiv strah in stres. Vendar pa je psička čez nekaj dni pričela šepati. Pri veterinarju je dobila protibolečinska in protivnetna zdravila. Ker stanje ni bilo boljše, je bila napotena k ortopedu. Ta je s pomočjo rentgenskih slik ugotovil, da ima psička poleg artroze in displazije kolkov (ki sta pri njeni starosti 10 let, pričakovani) tudi poškodovana zadnja dva vretenca. Potreben je še CT, da se ugotovi poškodba mišic, tkiv…in določi prognoza, čeprav zaradi rizičnosti, operacija odpade…

Foto: Mesto napada na katerem ostajajo ostanki telesne tekočine

Ker ob napadu ni bilo ugriza, Policija sploh ni oddala prijave na UVHVVR (Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin), čeprav bi morali prijaviti prav vsak napad, pa četudi napad ni pustil vidnih posledic. Seveda sem z vsemi dokazili od veterinarjev zahtevala da predajo zadevo na UVHVVR. Ali je morda Policija »le ščitila svoje«, ne vem. Govori pa se, da je pes napadalec odslužen policijski pes (glede na strokovno izveden napad- takoj v predel vratu, temu verjamem), ki je bil prodan na javni dražbi najboljšemu ponudniku. Ali pa je ponudnik tudi najboljši vodnik za psa, se pa ne preverja (obrazec za kandidate je javno objavljen in na njem ni vprašanj o delu s psi in izobraževanju).

Seveda sem bila najprej hvaležna da se ni končalo tragično. Potem sem razmišljala le o tem, kaj bi morala narediti, da bi napad preprečila, ali mi bo psička sploh še lahko zaupala, čeprav je njena ljubezen res brezpogojna. Ali bom sama premagala strah in stres ki ga doživljam sedaj ko se odpravim proti gozdu… Ali nam je zdaj vse to odvzeto???

Sprašujem se, zakaj je na svetu toliko egoizma. Zakaj ljudje mislijo da so pomembni le oni in nihče drug. Prepričana sem, da če imate radi svojega psa, ga imate na povodcu, saj ne želite, da ga povozi avto, da ga napade druga žival ali človek… Zakaj nekateri menijo da se mora pes »zdivjati« če sami ne znajo ali ne morejo opravljati aktivnih sprehodov ki jih pes resnično potrebuje (seveda je pogostost in trajanje odvisno od pasme, starosti in zdravstvenega stanja psa). Vem, da je nekaj lastnikov ali skrbnikov psov tudi takih, ki skupaj s psom predstavljata tandem, pri katerih se izrečen ukaz takoj izvede. Pa vendar vsi tisti, ki mislite da ste med njimi in potem svojemu psu desetkrat ukažete »stoj«, da se ta le blagovoli ustaviti, se morate resnično zavedati, da niste med njimi. Vi samo mislite da imate nadzor, v resnici ga pa nimate. In tako zmotno prepričanje vodi v katastrofo. Seveda, dokler se vašemu psu ali otroku ne zgodi nič, vam je vseeno. Vendar imate sedaj čas da razmislite. Ali imate svojega psa res tako radi, da ne želite, da se mu zgodi kaj slabega? Ali ste prepričani da bo vaš pes obstal ko bo nasproti pritekel otrok, ki se boji psov in ne bo vaš pes »le radoveden« in začel lajati in skakati proti njemu? Ali veste da vaš pes ne bo preganjal divjad, čeprav ste vi prišli na obisk v gozd- njihovo domovanje? Ali veste kakšne travme in strahove povzroči pes, ki se zapodi proti nekomu, pa četudi ne napade? Ali želite res biti tisti egoist, ki misli le nase? Če ja, potem se ne morate gibati v urbanem okolju kjer je vedno prisoten še nekdo: morda žival, avto, človek… Če pa vam je resnično mar za druga živa bitja, posredujte to sporočilo naprej in pokažite tudi s svojimi dejanji v vsakodnevnem življenju, da vam je mar. Da imate radi ljudi, živali in okolje v katerem živimo. Svoje pse imejte pod nadzorom in na povodcu. Poskrbimo, da nam bo vsem prijetno.

bralka Polonca

fotografije: osebni arhiv