Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. In res je – v očeh naših kosmatincev ni trdnejše vezi kot tista, ki jo imajo s svojim človekom. Če bi lahko, bi kuža svoje življenje začel in končal tam, kjer se počuti najbolje – ob svoji družini. Pa vendar zavetišča po Sloveniji (in tudi širše) ostajajo polna psov, ki so ostali brez doma. Zakaj?

Ko odpove človeška odgovornost

Razlogov, da psi pristanejo v zavetišču, je veliko, a večinoma tičijo na človeški strani. Najpogostejši so:

• nepremišljene odločitve – kuža se v dom pripelje brez razmisleka o času, stroških in znanju, ki jih zahteva skrbništvo,
• napačna izbira psa – ljudje pogosto izberejo pasmo, ki je značajsko prezahtevna za njihov življenjski slog,
• pomanjkljiva vzgoja in šolanje – ko se pojavijo vedenjske težave, jih skrbniki ne znajo ali ne zmorejo rešiti,
• neozaveščenost in miti – še vedno krožijo prepričanja, da mora imeti psica vsaj enkrat mladiče ali da bo samec postal bolj priden, če se pari,
• neodgovornost – neželeni mladiči so žal pogosta posledica nekontroliranega razmnoževanja.

Poleg teh razlogov se kužki v zavetiščih znajdejo tudi zaradi selitev, ločitev, pomanjkanja časa ali denarja, rojstva otroka v družini, alergij na dlako, pa tudi zaradi zlorab. In včasih žal zaradi okoliščin, na katere nihče nima vpliva – kot so bolezen ali smrt lastnika.

Zakaj posvojitev spremeni dve življenji

Ko pes pristane v zavetišču, ne izgubi le doma, ampak tudi del sebe – občutek pripadnosti. A dobra novica je, da jim posvojitev lahko povrne upanje. S tem dejanjem dejansko rešimo dve življenji: tistega psa, ki ga posvojimo, in drugega, ki dobi njegovo mesto v zavetišču.

Psi iz zavetišč so običajno veterinarsko pregledani, čipirani, cepljeni, pogosto tudi sterilizirani ali kastrirani. Velika prednost posvojitve odraslega psa je tudi ta, da vnaprej vemo, kakšen bo – kakšne velikosti, kakšnega značaja in kakšnih navad. V večini primerov so že navajeni na osnovno higieno in veliko lažje sprejemajo rutino nove družine.

Zakaj dati priložnost odraslemu ali starejšemu psu?

Mnogi se bojijo posvojiti odraslega psa, ker ne poznajo njegove preteklosti. A izkušnje iz prakse kažejo, da se prav odrasli psi pogosto najhitreje prilagodijo novemu domu in svojemu človeku izkazujejo neverjetno hvaležnost. So manj zahtevni kot mladički, manj uničujejo pohištvo in potrebujejo predvsem stabilnost ter ljubezen.

Ne smemo pa pozabiti niti na starejše pse. Čeprav jih ljudje redkeje izberejo, lahko prav oni postanejo najbolj nežni, vdani in mirni družinski člani. Tudi oni si zaslužijo toplo posteljo, polno skledo in nekoga, ki jih bo imel rad.

Če razmišljate o novem kosmatem prijatelju, se morda najprej odpravite v najbližje zavetišče. Tam vas gotovo čaka kakšna repata duša, ki bi vam rada podarila vse – svojo zvestobo, hvaležnost in brezpogojno ljubezen.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotogrfija: Dreamstime