Veliko skrbnikov je že slišalo nasvet, da je treba psa že od malega navajati na to, da mu lahko kadarkoli vzamemo hrano. Zato mu med jedjo segajo v posodo, mu jo odmikajo, ga božajo, mu jemljejo priboljške ali preverjajo, ali bo “kaj rekel”.

Namen je običajno dober: človek želi, da pes ne bi čuval hrane, da bi bil varen ob otrocih in da bi lahko po potrebi iz gobca vzel nekaj nevarnega. Težava pa je, da stalno šarjenje po pasji hrani psa ne nauči nujno zaupanja. Pogosto ga nauči ravno nasprotno: da mora biti pri hrani bolj pozoren, hitrejši in bolj zaskrbljen.

Če psu med jedjo ves čas jemljemo posodo, se lahko začne spraševati: “Ali bom ostal brez hrane?” Nekateri psi se umaknejo. Nekateri začnejo hitreje goltati. Nekateri otrdijo. Nekateri začnejo renčati. In takrat ljudje pogosto rečejo: “Vidiš, zato mu moramo še bolj pokazati, da mu lahko vzamemo.”

V resnici pa je pes morda samo povedal, da mu je situacija neprijetna.

Hrana je za kosmatinca pomembna stvar. Če želimo, da bo ob hrani sproščen, mu moramo najprej dati občutek varnosti. To pomeni, da naj ima pri jedi mir. Naj ve, da mu ne bomo kar naprej nekaj jemali, ga preizkušali ali posegali v njegov prostor.

To ne pomeni, da psa nikoli ne učimo menjave ali spuščanja stvari. Seveda je koristno, da pes zna spustiti predmet, da lahko varno vzamemo nekaj nevarnega ali da nam zaupa, ko se približamo njegovi hrani. Ampak tega ga ne učimo tako, da mu stalno dokazujemo, da mu lahko nekaj vzamemo.

Veliko boljša pot je, da štirinožca učimo: ko pride človek blizu, se zgodijo dobre stvari.

Če pes mirno je in se mu približamo, mu lahko občasno dodamo nekaj boljšega v posodo, ne vzamemo. Če ima nekaj v gobcu, ga lahko učimo menjave: “Daj mi to, dobiš nekaj drugega.” Začnemo z lahkimi stvarmi, ki psu niso zelo dragocene, in ga učimo postopno, brez pritiska.

Pomembno je tudi, da otrok ne učimo, naj psu jemljejo hrano ali ga motijo med jedjo. Otrok naj se nauči, da pes med hranjenjem potrebuje mir. To ni razvajanje psa, ampak osnovna varnost.

Cilj ni, da pes potrpi vse, kar človek naredi. Cilj je, da pes človeku zaupa.

Kuža, ki se ob hrani počuti varno, ima manj razlogov, da bi jo branil. Pes, ki ve, da mu človek ne bo kar naprej nekaj jemal, lažje ostane miren. In kosmatinec, ki se je naučil menjave na prijazen način, bo v resnični situaciji veliko lažje sodeloval, kot pes, ki je bil celo življenje preizkušan.

Zaupanje pri hrani ne nastane iz dokazovanja moči. Nastane iz izkušenj, da je človek ob hrani varen, predvidljiv in pošten.

Maja Šparovec
Canima - za pse in njihove skrbnike

Fotografija: DepositPhotos