Ko sem konec leta 2021 pisala svoje želje, motive in pričakovanja za leto 2022, sem na zlat list papirja zapisala tudi, da si želim postati mama, ena izmed želja pa je bila tudi, da v svoj dom, po 4 letih brez kužka, sprejmem novega kosmatega prijatelja. Ravno danes, ko v novem stanovanju na svoje mesto iz škatel postavljam še zadnje stvari, sem naletela na to pismo in preplavil me je val mešanih občutkov.

Spoznala sem, da ti vesolje/življenje vedno dostavi tisto, tiste izkušnje, ki jih potrebuje tvoja duša, a ne vedno v taki obliki, kot si ti to predstavljaš in kot pričakuje tvoj um.

Mogoče poznate tisto šalo, kjer je zlata ribica črncu izpolnila na en mah kar tri njegove skrite želje? Želel si je biti bel, želel je vedno imeti na razpolago dovolj vode in želel si je biti v družbi žensk. »Nič lažjega kot to« je rekla zlata ribica in črnčku izpolnila vse tri želje. Postal je straniščna školjka na ženskem wc-ju.

Tudi z mano se je vesolje malo pošalilo in mi dalo izkušnje, ki sem si jih zaželela. Po istem principu, kot pri črnčku iz zgornjega vica, mi je izpolnilo željo po materinstvu, po nosečnosti in po kužku. Bila sem noseča, a sem med poletjem doživela spontani splav in če bi otroček »preživel«, bi na svet pozdravili novo dušico v decembru 2022. V septembru pa mi je na pot poslalo zapuščeno psičko. S partnerjem Markom sva jo rešila s ceste in ji ponudila dom. Malo za tem se je izkazalo, da je psička, ki sva jo rešila, pravzaprav breja in v decembru smo v nove domove oddali 10 prekrasnih pasjih dojenčkov.

Celotna zgodba s pasjimi mladiči in psičko je bila izkušnja, pravzaprav pot, polna učenja, odrekanja, neprespanih noči, razumevanja, nerazumevanja, prilagajanja, pa tudi polna solza sreče in ljubezni. In z vami bi rada delila zgodbo psičke Vlasi in njenih 10 kosmatincev – Vlasi &The Gang.

Potikala se je naokrog in prosila za hrano

Z Markom sva se sprehajala po travniku in že drugič tisti teden zagledava v daljavi rjavo jazbečarju podobno psičko. Psička je bila zelo prijazna in takoj, ko sem jo ogovorila, se je vrgla na hrbet in prosila za najino pozornost in božanje. Mimoidoče sva spraševala kje ima lastnike in stanovalci iz bližnjih hiš so nama povedali, da se psička že nekaj časa potika okoli in po smeteh brska za hrano.

Odločila sva se, da jo vzameva domov, jo nahraniva in urediva vse potrebno, da se najde njen lastnik. Uboga kosmatinka je bila tako lačna, da je v enem dnevu pojedla kilo piščanca, nekaj konzerv in najino kosilo, pa še kar ni bila sita. Veterinarka nama je predlagala, da jo pripeljeva na veterinarsko postajo, kjer bodo preverili čip na katerem so podatki njenega lastnika.

Takrat še nisva vedela, da ima Vlasi (kot sva ji dala kasneje ime) za naju pripravljenih mnogo presenečenj.

Po obisku veterinarke sva za nekaj trenutkov oba ostala v šoku, saj nama je povedala:

- Psička ni čipirana in nima lastnika.

- Psička je breja in bo najbrž kotila kaj kmalu.

- Ultrazvok kaže, da bo mladičkov vsaj 8.

- Slovenska zakonodaja glede psov je taka, da lahko psa neznanega izvora (brez čipa in brez čipa matere) označite le preko zavetišča za živali. Kar pomeni, da mora ta psička, če jo hočeta vzeti za svojo, v zavetišču ostati najmanj 10 dni. Taka je predpisana karantena za pse neznanega izvora.

Mogoče se lahko postavite v mojo kožo in si poskušate predstavljati kakšna groza in strah me je popadel, ko sva z Markom, prejela to novico. Predvsem zaradi tega, ker sva v tistem trenutku živela v stanovanju, kjer so najemodajalci strogo prepovedali, da v stanovanju bivajo kakršne koli domače živali. Groza! Še vedno se spomnim, da sva se skupaj z Vlasi, pred veterinarsko postajo usedla v avto in začela razmišljati kaj naj narediva. Psička je bila tako mila in prijazna in močno nama je prirastla k srcu. Zato je padla odločitev, da jo posvojiva, vzameva jo za svojo in ji ponudiva dom za vedno.

Ja, ta za vedno dom, pa sva morala še najti...

Slepo slediti zakonom ali gledati s srcem?

Do zdaj javno še nisva delila vseh informacij, ker se nama je zdelo nesmiselno dvigovati prah tam, kjer to ni potrebno. Pa vendar sem se odločila, da bi spregovorila o odnosu zavetišča do naju in do Vlasi, saj s tem lahko spodbudim ljudi k razmišljanju o tem, kaj je več vredno – denar ali življenje? Življenje je življenje. Bodi si življenje človeka ali življenje živali. Meni sta obe življenji enako pomembni. Slepo sledenje zakonom ali prilagajanje situaciji in gledanje s srcem?

....

Naj nadaljujem našo zgodbo. Naslednji dan sva Vlasi peljala v zavetišče na postopek, ki se mu reče IZVOR. Ker bi lahko bila najdena psička potencialno nevarna ali pa okužena s steklino in bi lahko ogrožala zdravje ljudi in živali, ji je bila predpisana 10 dnevna karantena. V teh 10 dneh naj bi psičko očistili notranjih zajedalcev in jo opazovali, cepili proti steklini, pridobila naj bi potni list in vstavili naj bi ji čip s podatki lastnika.

V zavetišču so priznali, da še nikoli niso imeli primera podobnega našemu, zato ne vedo kako naj postopajo. Predvsem je bil problem ta, da je bila psička že visoko breja (ni se niti vedelo ali bo kotila že med prestajanjem karantene) in zavetišče naj bi ji po zakonih moralo zagotoviti najbolj varno okolje. Zato je direktor zavetišča vpričo naju klical na inšpektorat in se pogovarjal z inšpektorjem, ki je ODOBRIL IZJEMO, da se lahko psičko proti steklini cepi šele PO TEM, ko bo že skotila.

Nepričakovan odnos zavetišča do breje Vlasi in naše situacije

Z Markom sva preigravala razne situacije in iskala rešitve in ker takrat še nismo imeli prostora, kjer bi psička lahko kotila, stanovanja še nisva našla, sva direktorja zavetišča vprašala, ali je možno, da bi Vlasi z mladički, če midva ne najdeva druge opcije, kotila pri njih v zavetišču. Oni imajo le na dosegu roke vso potrebno veterinarsko oskrbo, primerne prostore in predvsem znanje kako ravnati, ko psica koti in potem naprej z mladiči. Pripravljena sva bila prevzeti odgovornost in aktivno pomagati, kupiti hrano, oddajati mladiče, skrbeti za Vlasi, le primernega prostora nisva imela.

Hehe, direktor naju je OPOZORIL, da je to zdaj NAJINA psica in da oni nimajo nič s tem. Če pa bo v času karantene slučajno kotila, bomo dodatno plačali še oskrbo mladičev 30 eur/dan.  Vlasina namestitev v karanteni v zavetišču je stala 15 eur/dan.

Drugi predlog direktorja pa je bil, da lahko psico pustiva v zavetišču, se odpoveva njenemu lastništvu in se kasneje, ko bo možnost za njeno posvojitev, postaviva v vrsto za posvojitev. (»Ne moremo vam zagotoviti, da bo psica lahko potem vajina.«)  Poskušali so naju brez možnosti izbire poriniti v kot, vendar sva se odločila, da bo Vlasi NAJINA in začela iskati nove rešitve.

Hvala bogu, da Vlasi ni kotila medtem ko je bila v zavetišču v karanteni. Hvala bogu! Ko sem jo 11. dan prišla iskat je nenormalno jokala in bila je popolnoma v stresu in vsa uboga. Seveda se revica v zavetišču ni uspela umiriti, kaj šele pripraviti varnega »gnezda« kjer bo kotila.

Ker so jo cepili proti steklini je imela hude reakcije in en mladiček je umrl

In za nameček so največji rešitelji zapuščenih živali, ki si tega imena (po mojem mnenju) NIKAKOR NE ZASLUŽIJO, Vlasi podarili ob odhodu še majhno darilce. Vlasi so CEPILI proti steklini, čeprav je inšpektor odobril cepljenje šele po tem, ko bo že varno skotila svoje mladičke. CEPILI so jo EN DAN pred kotitvijo! In to je nanjo vplivalo tako, da se ji je čas kotitve mnogo podaljšal, en mladiček je umrl v trebuhu, enega smo morali oživljati, trije pa so imeli kasneje reakcije in so se jim na raznih delih telesa naredile ogromne bule, v velikosti pol njihovih glavic.

Ampak, pustimo sedaj to, naj vam povem, kako sva se organizirala, med tem, ko je bila Vlasi v karanteni, midva z Markom.

V lov za stanovanje kjer bo Vlasi lahko kotila

Zavihala sva rokave in šla v lov za novim stanovanjem. Izziv je bil velik, ker, ne samo da imava hišnega ljubljenčka, ampak z nama v stanovanje pride psička, ki bo kotila in bodo v stanovanju tudi mladički. Po nekaj zavrnitvah nama je vesolje stopilo nasproti z idealno rešitvijo, na voljo je bilo prekrasno novo stanovanje na Dobrovi, kjer lastnika nista imela nikakršnih pomislekov v zvezi z našimi kosmatimi družinskimi člani. Kljukica, dobro opravljeno!

Naslednji izziv: Novo stanovanje je na voljo šele s 1. novembrom, Vlasi pa bo kotila še pred 15. oktobrom. V stanovanju kjer sva živela tisti čas, namestitev Vlasi nikakor ni prišla v poštev. Klicala sva razna društva, zavode, posameznike in vse ki imajo kaj zveze z živalmi ter spraševala, če imajo kje kak prostor, da bi nam priskočili na pomoč in bi Vlasi lahko v miru kotila.

Pa je vesolje spet pomežiknilo in Vlasi namenilo majhno polkletno garsonjero, ki nama jo je za 3 tedne oddala Markova prijateljica.

Vlasi pride iz karantene in kotitev se začne

Potem je prišel čas, da se pripraviva na to, da Vlasi pomagava kotiti. Marko je iz lesenih desk zbil skupaj kotilnico, pripravil grelne lučke in od raznih ljudi nabral odeje, rjuhe, brisače. Jaz pa sem se pripravljala na Vlasino kotitev tako, da sem zbirala informacije, brala knjige in gledala videe.  Zanimalo me je, kako vse skupaj sploh poteka od popadkov, do kotitve in kasneje z mladiči. Nakupila sem tudi ves sanitarni material, dopolnilno mleko za kužke, vpojne podloge...

Večina ljudi, ki imajo izkušnje s pasjimi legli, nama je rekla naj ne skrbiva, saj prve 3 tedne s psico in mladiči ne bova imela nič dela, ker psica vse uredi sama in lepo porihta svoje mladiče.

No, pa le ni bilo tako. Vlasiko sva čez 10 dni prevzela v zavetišču in jo peljala v začasni nov domek v garsonjero. V kotilnici ni želela ležati, ampak je hotela biti pri nama na jogijih. Popolnoma je bila nemirna, ker ni poznala prostora in vonji v kotilnici so ji bili tuji.

Kotitev se je začela v ponedeljek ob 19:30. Ko je iz Vlasi »padel« prvi mladiček, me je skoraj zadela kap, saj ga Vlasi ni želela niti pogledati. Na srečo, sem med pripravami pogledala posnetek na spletu, kjer je ženska kazala, kako mladiču pomagati pri kotitvi. Vlasi je vsa prestrašena stekla na drugo stran sobe, jaz pa sem porihtala mladička, mu prerezala popkovino in mu v usta potisnila prvo dozico umetnega mleka. Tako je bilo vse do 6 mladiča.

Izkušnja materinstva in poroda/kotitve je bila prva tako za naju, kot zanjo, vendar se je mamica Vlasi pri sedmem mladiču opogumila in začela sama aktivno sodelovati pri kotitvi. Pojedla je vse posteljice, umila mladiče in dovolila, da so se pasli po njenih seskih, čeprav je mleko, zaradi vsega stresa, ki ga je doživela, prišlo šele čez 2 dni.

Po 18 urah, v torek ob 13.15 je prišlo na svet zadnje, enajsto, kosmato detece. Na žalost je bil samček rojen mrtev.

In naša pustološčina Vlasi &The Gang se je začela.

10 kosmatih srčkov, 5 fantkov in 5 deklic je zahtevalo mnogo pozornosti. Vsak je bil, in je še vedno, svoj karakter, niti eden ni bil enak drugemu, eden rjav, drugi črn, eden kratkih tačk kot Vlasi, drugi, po očetu, dolgih tačk. Očeta mladičev seveda ne poznamo, vendar so veterinarji rekli, da imajo lahko mladiči iz istega legla dejansko različne očete. In od tukaj tudi izhajajo take velike genetske razlike med Vlasinimi kužki.

Vlasi, roko na srce, se na začetku ni najbolje znašla v materinski vlogi. Preveč stresa je doživela, preveč sprememb, v bistvu nikogar ni poznala in bila je mlada mamica, to je bilo njeno prvo leglo. Čutila sem jo kako trpi ni ji bilo lahko. Še vedno se je navajala na popolnoma novo življenjsko okolje vendar se je prepustila, čutila sem, da nama poponoma zaupa in prav vsi smo ji ljubeče stali ob strani.

Z Markom sva že po prvih neprespanih, skoraj 48 urah, ugotovila, da se morava izmenjavat, drugače ne bova preživela. Eden je tako ponoči spal, drugi pa se je zbujal na dve uri in hranil mladiče ter skrbel za Vlasi. Vlasi je imela teden dni po kotitvi tudi grozno drisko, tako, da smo jo skoraj vsake pol ure vozili ven, da je iztisnila še tisto zadnje, kar ji je sploh uspelo zadržati in ni izločila že v stanovanju.

Selitev v novo stanovanje 

Pa sva dobila spet pomoč, tokrat v obliki najbolj krasnih sosedov, ki so bili pripravljeni čuvati Vlasi in skrbeti za mladiče, medtem, ko sva se midva selila iz prejšnjega stanovanja, pakirala, belila, čistila, prevažala, razpakiravala in pospravljala v novem stanovanju na Dobrovi.

S 1. novembrom, ko so bili mladički stari 3 tedne, smo bili vsi skupaj varno in udobno preseljeni v novo stanovanje. Kamen se nama je odvalil od srca saj je bilo s selitvami konec.

Vendar se je začelo tudi obdobje, ko so psički postajali vedno glasnejši, vedno manj so spali in več časa so namenjali igri in druženju. Začeli so jesti trdo hrano in z Markom sva postala čistilca, ki sta noč in dan pospravljala iztrebke in brisala lulanje za pasjimi mladiči.

Vsak tretji dan je Marko na deponijo odpeljal 8 nabito polnih velikih vreč pokakanega in polulanega časopisnega papirja.

Vmes so se zgodili tudi mnogi zdravniški zapleti z mladički in tudi z Vlasi - od  Vlasinega vnetega mehurja in kužnega kašlja s katerim se je okužilo celo leglo, do bul neznanega izvora in povišanih temperatur, antibiotikov. Pri veterinarju smo bili tudi po večkrat na teden.

Skrb za mladiče je zaprtje moje dejavnosti – ostala sem brez prihodkov

Ker nama je z Markom reševanje psičke in njenih mladičev predstavljal ogromen finančni zalogaj (Moja ocena pred kotitvijo je bila veliko nižja in ko danes seštejem vse stroške so bili krepko nad 3.500 eur), sem skreirala »kampanjo« in na FB strani Vlasi& The Gang delila življenje naše pasje družinice.

Sprva sva mislila, da bova lahko okrnjeno še vedno delala, pa se je izkazalo, da leglo in Vlasi zahtevajo 100% prisotnost vsaj ene osebe, zato sem bila primorana zapreti svojo dejavnost in sem ostala brez vseh prihodkov.

V kampanji sva prosila ljudi za pomoč, da po svojih sposobnostih donirajo kakšen evrček za Vlasi in njeno družinico. Namen kampanje je bil tudi, da nas spozna čim več ljudi, da kasneje našim mladičkom najdemo odgovorne in srčne domove.

In uspelooo naaam je!

S skupno pomočjo vseh dobrih ljudi, predvsem srčnih posameznikov, ki so darovali svoj čas, denar, deke, sanitarne pripomočke, časopis in tudi hrano ter svojo pozornost.

Zahvaljujem se tudi ustvarjalcem oddaje O živalih in ljudeh, ki so naredili prispevek o naših mladičkih. Z njihovo pomočjo in s pomočjo objav na portalu Pes moj prijatelj so se vsi mladički oddali hitro in kar je najbolj pomembno - v prave roke.

Vsi ljudje, ki so postali del naše zgodbe vedo, da je vsako življenje dragoceno. Vlaskinih 10 mladičkov brez nas in njih najbrž ne bi bilo, saj bi v neprijaznih zimskih razmerah brezdomna psička na prostem najbrž težko nahranila sebe in še 10 mladih.

S skupnimi močmi lahko premagamo čisto vse izzive.

Zgodba Vlasi in njene bande je lep dokaz da se s skupnimi močmi pride čisto do cilja.

Kar samo od sebe se mi postavlja vprašanje: Kdo je pravzaprav rešil koga? Kdo je v tej zgodbi rešitelj?

Ko sem gledala Vlasi in njene mladičke je bila to hrana za mojo dušo in moje srce. Priznam pa tudi, da je bilo sila naporno. Ker sem (sva) bila tako utrujena in izčrpana, sva se z Markom tudi veliko prepirala in včasih si nisem mogla kaj, da nisem tudi jokala.

Sedaj, ko je z nama samo še Vlasi in se spoznavam s tem krasnim živim bitjem, lahko rečem, da živim razkošno življenje. Bivati in živeti v sožitju z živalmi in naravo. To je zame razkošje. To so trenutki kjer se prebuja prijetnost, spokojnost in blagost.

Vedno bolj se mi zdi, da nisva midva tista, ki sva rešila zapuščeno brejo psičko, ampak je ona rešila naju, no, predvsem mene. Vlasi mi je pokazala, da v življenju nič ne rabi biti popolno in po reglcih, ki si jih v glavi sestavimo, pa je na koncu še vedno vse dobro. V meni zagotovo prebuja še nove in nove razsežnosti srca in duha. S polnim srcem in blagostjo, ki jo čutim, živim bolj spokojno in čutim, da lahko več prispevam v svet.

Vsak kuža svojemu lastniku samo odslikava njegova prepričanja, vzorčene, rane, mogoče travme ali bolečino. Tvoj kuža je tvoj najboljši prijatelj in je tu samo zato, da ti brezpogojno daje ljubezen in te zvesto vodi po poti tvojega srčnega obstoja. Ja, z namenom sem v prejšnjem stavku uporabila besedo »vodi«.

Jaz in Vlasi, ki mi je podarila priložnost, da sem lahko z njo, kot druga mama, vzgajala 10 kosmatih otročičkov, se veseliva vseh prihajajočih skupnih dogodivščin, ki so nama še v tem življenju namenjene.  

Še vedno pa lahko našo Vlasi spremljate na FB strani Vlasi& The Gang.

Blagodejno leto 2023 vam želim in HVALA za pozornost. 

Petra

P.S.: Sedaj, ko se je življenje vrnilo v stare tirnice in so mladički oddani, si želim čimprej najti »ZAPOSLITEV« (lahko tudi preko s. p.) in svoje darove spet deliti s svetom. Želim, da  informacija pride do čim več ljudi, zato vam povem nekaj o tem, katera področja pokrivam in kaj so moje sposobnosti. Mogoče vam kaj pride na uho, ali prav vi potrebujete moje znanje in takrat vam bi bila zelo hvaležna, če bi se spomnili name.

Moja področja dela so predvsem povezana z digitalnim marketingom (pišem tekste in članke, bloge, objave, IG, FB, email marketing, idejne zasnove, grafično oblikovanje), organizacijo, vodenjem projektov, lahko sem "tajnica ali deklica za vse", rada delam z živalmi, čuvam kužke in otroke, imam kvačkasrske delavnice.  Pocukaj me za rokav in ti pošljem življenjepis in vse reference.

Počnem veliko stvari, vendar v tem trenutku nujna situacija kliče po nekem konstantnem pritoku denarja. Šele potem, ko imam pokrite osnovne življenjske stroške, lahko vlagam svojo energijo in denar v kreiranje novih možnosti in v razvoj novih srčnih projektov.