KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO

Tokrat nekaj besed o impulzivnih odločitvah, dobrih namenih in ne tako dobrih izidih. O odgovornosti in sebičnosti. Ter o morebitnih rešitvah.

… Starejša oseba, v socialni ali kakšni drugi osebni stiski, ali pa celo mlajša, morda brezposelna oseba in kakšne druge oteževalne okoliščine. Okrog nje pa deset garjavih mačk in bolhast pes … Da ne veš, kdo se ti bolj zasmili …

Po eni strani so take situacije razumljive. Življenje je nepredvidljivo, hitro se lahko vse obrne na glavo in čez noč ostaneš brez vsega, ostaneš brez prihodkov ali strehe nad glavo. Pustimo to, da bi bilo tudi take situacije pametno predvideti in vsaj malo pomisliti, kaj bom, če se mi zgodi kaj takega? Vse bolj pa opažamo, da največkrat ne gre za odgovorne ljudi, ki jih je slučajno doletela nesreča, pač pa za takšne, ki že dlje časa živijo v kaosu, brez osnovnih dobrin zase, psihično sesuti, včasih je v igri alkohol ali druge odvisnosti  - pa se vseeno odločijo za lastništvo živali. Ne samo, da na primer obdržijo potepuško muco, ki se je pritepla sama (to mi še nekako gre »v račun«), ampak se dejansko namenoma odločijo za posvojitev živali, ali celo nakup!

Saj nekako je razumljivo tudi to, saj so živali edine, ki te ne obsojajo in te imajo rade ne glede na tvoje finančno, mentalno in fizično stanje. Migljajoč repek je prijetna popestritev usranega dneva, brez dvoma. Ampak to še ne pomeni, da si lahko omislimo žival, čeprav nismo sposobni zanjo skrbeti. In verjamem, da ima prav vsak od teh ljudi te živali na svoj način močno rad. Pa kljub temu niso primerno oskrbovane. Po navadi se zatakne že pri (kolikor toliko kvalitetni) hrani, čeprav marsikdo reče, da bo rajši sebi odtrgal od ust kot pustil žival lačno. Kje je potem še veterinarska oskrba in vse ostalo?

Da ne bo pomote, ne govorimo o ljudeh, ki so do živali evidentno nemarni, jim namerno škodujejo in jih zanemarjajo, jim je vseeno. Govorimo o ljudeh, ki imajo živali radi. O pasje in mačjeljubcih, ki sami sebi rečejo »ljubitelji« živali. Ki pravijo, da pri njih doma ni nobena žival »nezaželena«. Nobenega ni treba (vsaj poskusiti) oddati, bog ne daj! Jih bodo obdržali - čisto vse mladiče, ki so se nabrali v zadnjih mesecih, letih. Čeprav so zahirani, polni parazitov, preslabo hranjeni in niso še videli veterinarja od blizu. Resnično jih imajo radi in tudi te živali imajo evidentno rade njih. Ampak to žal ni dovolj, ker samo od ljubezni se ne da živeti. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, ali kako že?

Take profile ljudi pa ne srečujemo samo na terenu, pač pa se nam javljajo kar sami, kot posvojitelji namreč. Oh, koliko je že bilo slabe volje na račun tega  – pa ne iz naše strani, saj dobro vemo, zakaj se odločimo tako kot se odločimo. Pač nismo tukaj zato, da bi pihali ljudem na dušo, pač pa da delamo dobro za živali. To je že splošno znano dejstvo, da smo društveniki sila tečni z vsemi možnimi pogoji posvojitve, vprašanji o finančni stabilnosti in načinu življenja, pa pogodbami. Mi pa pravimo – še premalo smo tečni. Ker kljub vsem varovalkam, se nam še vedno vsem kdaj zgodi kak kiks in nam je potem žal, ker smo presodili narobe. Konec koncev, če kdo – potem mi vemo, koliko časa, denarja, znanja in volje potrebuješ za res kvalitetno oskrbo živali, ne glede na to, kako »nezahtevna« je. In navsezadnje, glede na to, koliko truda vložimo v to, da jih spravimo k sebi, male nebogljene, od mušjih ličink požrte, na cesti raztreščene in komaj skupaj sestavljene … Nekako je logično, da jih ne bomo dali kar vsakemu, ki ima pet minut časa, kajne?

Je pa zanimivo, da tak profil ljudi, ki si impulzivno omišlja živali, opažava tudi v svojih vrstah. Ljubkovalno jim rečeva zbiratelji. Pri njih ni ravno problem, da niso sposobni poskrbeti za sebe, je pa vsekakor problem, da imajo živali več, kot so jih sposobni oskrbeti. Pa da ne bo pomote, prav nič težko ni v nekaj tednih »nabrati« lepega števila nikogaršnjih mačk. Konec koncev jih imajo vsa zavetišča več ali pa ravno toliko kot jih še zmorejo, in vsa društva ves čas fehtarimo za pomoč. Ampak to na kvaliteto življenja naših varovancev ne vpliva nič oziroma minimalno, vsaj pri nas ne. Nekje se je pač treba ustaviti, »vse je bolje kot nič« tukaj žal ne pije vode. Zato, ker se s tem problem hitro samo razširi in postane odgovornost nekoga drugega. Predvsem pa zato, ker v prvi vrsti za posledicami naše pomanjkljive (ne)sposobnosti poskrbeti za njih, trpijo prav živali. Pomagati živeli, ker se ti smili, in ne pomagati ji v celoti in do konca, ker pač ne zmoreš, je sebično, pa naj se to sliši še tako grdo. 

Konec koncev lahko pomagamo živalim na različne načine. Ni potrebe po tem, da si jih celo kopico navlečemo domov in se gremo neko impulzivno polovičarsko reševanje. Če imamo recimo čas in prostor, nismo pa dovolj finančno stabilni ali pa ne moremo garantirati, kako bomo živeli na dolgi rok, lahko recimo pomagamo z namestitvijo kot začasni skrbniki. Če nimamo niti prostora, imamo pa čas in znanje, lahko pomagamo pri sprehajanju psov v zavetišču. Ali na kakšen drugačen način prostovoljimo. Pomagamo z osveščanjem in sodelujemo na dobrodelnih dogodkih.

Ne bodimo egoisti. Poiščimo pomoč, če jo potrebujemo mi in naše živali. Pravočasno, ne čez nekaj mesecev ali let, ko je škoda že ogromna. Resnično lahko efektivno in odgovorno pomagamo, hkrati pa pobožamo svojo dušo, če ravnamo malo premišljeno.

Lina Debeljak in Vesna Plavec

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.