Škotski jelenar velja za enega najstarejših in najbolj plemenitih predstavnikov med hrti. Znan je po svoji elegantni postavi, mirnem značaju in izjemni hitrosti. Nekoč je bil nepogrešljiv lovski pes škotskega plemstva za lov na jelene, danes pa je predvsem nežen, dostojanstven in predan družinski spremljevalec, ki navdušuje s svojo umirjenostjo in prijaznostjo.

Glavne značilnosti pasme:

• Poreklo: Škotski jelenar izvira iz škotskega višavja, kjer ga poznajo že več stoletij. V preteklosti so ga uporabljali za lov na jelene, pri katerem je moral plen izslediti, dohiteti in zadržati brez pomoči strelnega orožja. Dolga stoletja je bil simbol škotskega plemstva, saj je bilo lastništvo teh psov nekoč dovoljeno le pripadnikom višjih družbenih slojev. Kljub skorajšnjemu izumrtju v 18. in 19. stoletju so pasmo uspeli ohraniti, danes pa je cenjena predvsem kot eleganten družinski pes.
• Karakter: Škotski jelenar je izjemno miren, dostojanstven, nežen in prijazen pes. Čeprav zaradi svoje velikosti deluje mogočno, je po naravi zelo blag in redko kaže agresijo. Doma je umirjen in rad počiva v bližini svoje družine, zunaj pa se prebudi njegov lovski nagon in z veseljem steče po odprtih površinah. Je občutljiv pes, ki najbolje sodeluje z nežnim in spoštljivim pristopom.
• Ujemanje z drugimi živalmi: Na splošno se dobro razume z drugimi psi, še posebej z večjimi pasmami. Zaradi močno razvitega lovskega nagona lahko manjše živali, kot so zajci, mačke ali divjad, dojema kot plen, zato je zgodnja socializacija zelo pomembna. Pri sobivanju z mačkami, s katerimi odrašča, je lahko uspešen, vendar previdnost nikoli ni odveč.
• Sobivanje z otroki: Zaradi prijaznega in potrpežljivega značaja je običajno zelo dober družinski pes. Lepo se razume z otroki, ki znajo spoštovati njegov prostor in mir. Zaradi svoje velikosti lahko nehote podre zelo majhne otroke, zato je priporočljiv nadzor pri igri.
• Dlaka in nega: Ima srednje dolgo, grobo in rahlo razmršeno dlako, ki ga dobro ščiti pred slabim vremenom. Nega ni zahtevna – zadostuje temeljito krtačenje enkrat do dvakrat tedensko, da odstranimo odmrlo dlako in preprečimo vozlanje. Občasno je priporočljivo tudi ročno odstranjevanje odmrle dlake na posameznih delih telesa.
• Zdravje: Kot večje pasme je tudi škotski jelenar nagnjen k zasuku želodca, zato je priporočljivo več manjših obrokov in počitek po hranjenju. Pojavljajo se lahko tudi težave, kot so razširjena srčna mišica, kostni rak ter občasno težave s sklepi. Redni veterinarski pregledi in odgovorna vzreja pomembno prispevajo k ohranjanju zdravja.
• Vzgoja: Je inteligenten, vendar precej samostojen pes. Uči se hitro, če je motiviran, vendar ne prenaša grobega ali prisilnega načina vzgoje. Najbolje se odziva na mirno, dosledno in pozitivno motivacijo. Zaradi močnega nagona za zasledovanjem je odpoklic pogosto zahteven, zato mora biti na nevarnih območjih vedno na povodcu.
• Potrebe po aktivnostih: Čeprav doma deluje zelo mirno, potrebuje vsakodnevne sprehode in možnost varnega teka na ograjenih površinah. Kot pravi hrt obožuje kratke, hitre šprinte, ni pa pes za dolgotrajne intenzivne treninge. Zadovoljijo ga umirjeni sprehodi v kombinaciji z občasnim prostim tekom.
• Primeren bivalni prostor: Najbolje se počuti v hiši z večjim, dobro ograjenim vrtom. Zaradi svoje velikosti in potrebe po gibanju ni najbolj primeren za majhna stanovanja, čeprav se ob zadostni aktivnosti zna presenetljivo dobro prilagoditi življenju v notranjih prostorih. Je izrazito družaben pes in ni primeren za življenje v pesjaku ali dolgotrajno osamljenost.
• Posebnost pasme: Presenetljivo je, da so ti dostojanstveni psi danes najbolj razširjeni v Južni Afriki, na Škotskem jih je bolj malo in tudi pri nas so zelo redki.

Fotografije: Dreamstime