Na prvi pogled se zdi nedolžno. Majhen zajček, ki tiho sedi v kotu trgovine. Hrček, ki se zvije v klobčič in zaspi v dlani. Barvit plazilec, ki mirno počiva pod toplo svetlobo. Prodajalec prijazno razloži, da z njimi ni veliko dela, da ne potrebujejo veliko prostora in da so »idealni« za otroke ali ljudi z malo časa.

V svetu, kjer vsi hitimo, se takšna obljuba zdi skoraj popolna. A prav v tej obljubi se skriva težava. Tako imenovani »priročni hišni ljubljenčki« so pogosto rezultat impulzivnih odločitev. Kupimo jih, ker so majhni. Ker ne lajajo. Ker jih ni treba peljati na sprehod. Ker se zdijo kot preprosta rešitev za željo po družbi ali za otrokovo kratkotrajno navdušenje. A živali niso ustvarjene zato, da se prilagodijo naši potrebi po udobju. Niso predmeti, ki jih lahko odložimo, ko izgubijo svoj čar.

Vsaka od teh živali ima svoje kompleksne potrebe in pogosto so te potrebe veliko večje, kot si predstavljamo. Zajci, na primer, niso tihe, »enostavne« živali za v kletko. So inteligentna, družabna bitja, ki potrebujejo gibanje, raziskovanje in stik. Potrebujejo prostor, kjer lahko tečejo, skačejo in izražajo naravno vedenje. Zaprti v majhni kletki začnejo trpeti, ne le fizično, temveč tudi psihično.

Hrčki, ki jih pogosto kupujemo otrokom, so nočne živali. Čez dan spijo, ponoči pa postanejo aktivni. Če jih zbujamo, da bi se z njimi igrali, doživljajo stres. Če nimajo dovolj stimulacije, postanejo nemirni ali apatični. Tudi oni niso igrače, temveč živa bitja s svojimi ritmi in potrebami.

Plazilci, ki se zdijo še posebej »preprosti«, ker ne izražajo čustev na način, ki ga razumemo, zahtevajo izjemno natančno oskrbo. Napačna temperatura, neustrezna vlaga ali nepravilna prehrana lahko za njih pomeni počasno in tiho trpljenje. Njihova tišina pa pogosto pomeni, da njihove stiske sploh ne opazimo.

In potem pride trenutek, ko začetno navdušenje zbledi. Kletka začne oddajati neprijeten vonj. Čiščenje postane opravilo, ki ga vedno znova odlašamo. Žival ugrizne, pobegne ali preprosto ne izpolni pričakovanj, ki smo jih imeli. Otrok, ki je obljubil, da bo skrbel zanjo, izgubi zanimanje. Žival, ki naj bi bila »preprosta«, postane odgovornost, na katero nismo bili pripravljeni.

In takrat se začne tiha tragedija. Preveč teh živali konča zapuščenih. Nekatere oddajo v zavetišča, kjer pogosto čakajo dlje kot psi in mačke, če sploh dobijo priložnost za nov dom. Druge ljudje podarijo naprej brez premisleka, kot da gre za predmet. Nekatere preprosto izpustijo v naravo, kjer nimajo možnosti za preživetje.

Njihove zgodbe redko pridejo v ospredje. Ne vidimo jih v oglasih, ne zbiramo sredstev zanje v enaki meri. Njihovo trpljenje je tišje, manj opazno, a nič manj resnično.

Morda je čas, da si zastavimo iskreno vprašanje: zakaj si sploh želimo hišnega ljubljenčka? Iščemo odnos, odgovornost, dolgoročno zavezo? Ali pa iščemo nekaj, kar se bo brez težav prilegalo našemu življenju, nekaj, kar ne bo zahtevalo preveč?

Če je odgovor slednje, potem morda ne iščemo živali, temveč udobje. A živali niso tukaj zato, da bi bile priročne. Tukaj so kot čuteča bitja, ki potrebujejo čas, razumevanje in skrb. Vsaka, ne glede na velikost, vrsto ali »zahtevnost«, si zasluži dostojno življenje.

Odločitev za hišnega ljubljenčka bi morala biti zavestna in premišljena. Pomeni raziskovanje, učenje, prilagajanje lastnega življenjskega sloga. Pomeni sprejeti, da bo žival del našega vsakdana tudi takrat, ko ni več nova, zanimiva ali »lahka«.

In če na to nismo pripravljeni, obstaja tudi druga, pogosto spregledana oblika sočutja: da živali sploh ne vzamemo. Ker prava skrb nikoli ni priročna. Je potrpežljiva. Je odgovorna. In, kar je najpomembneje, je trajna.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime