Tako kot ljudje se starajo tudi živali. Čas ne prizanaša nikomur – niti tistim, ki nas vsak dan pričakajo z mahajočim repom ali tihim predenjem. Starost je naraven del življenja naše živali, a od nas zahteva več razumevanja, prilagodljivosti in odgovornosti kot katerokoli drugo obdobje.

Starejša žival ni več tako hitra, okretna ali vzdržljiva kot nekoč. Korak postane počasnejši, sprehodi krajši. Morda ne zmore več stopnic, skok v avto postane napor, igra z žogo hitro utrudi. Namesto, da bi to doživljali kot frustracijo, moramo tempo prilagoditi njim. Naj na sprehodu vohajo. Naj se ustavljajo. Naj raziskujejo svet s hitrostjo, ki jo zmorejo. Njihov svet se ne meri več v kilometrih, temveč v trenutkih.

S starostjo se lahko pojavijo tudi zdravstvene težave. Slabši vid ali slepota, naglušnost ali popolna gluhota, uhajanje urina, artritis, kognitivne spremembe, zmedenost. To niso znaki neposlušnosti ali “nagajanja”, temveč posledice staranja organizma. Ko starejšemu psu uide urin, to ni trma. Ko se ne odzove na klic, morda preprosto ne sliši več. Ko obstane sredi sobe, je lahko zmeden, ne kljubovalen.

Naša naloga je, da se na te spremembe odzovemo z razumevanjem. Redni veterinarski pregledi, ustrezna diagnostika in terapija lahko bistveno izboljšajo kakovost življenja starejše živali. Danes imamo na voljo številne možnosti lajšanja bolečin, podporne terapije, prilagojeno prehrano in raznorazne prehranske dodatke za živali. Dobra veterinarska oskrba ni razkošje, temveč odgovornost.

Še pomembnejša pa je potrpežljivost. Potrpežljivost, ko brišemo tla. Potrpežljivost, ko čakamo, da vstane. Potrpežljivost, ko ponoči vstane večkrat in nas zbudi. Starost zahteva prilagoditve tudi v našem vsakdanu. In prav v teh prilagoditvah se pokaže globina odnosa, ki smo ga gradili dolga leta.

Starejše živali potrebujejo posebno oskrbo. Mehkejše ležišče, lažji dostop do hrane in vode, varno okolje brez spolzkih tal, morda pomoč pri gibanju. Potrebujejo občutek varnosti in rutino. Predvsem pa potrebujejo mirno, stabilno prisotnost človeka, ki jih ne kaznuje za to, česar ne zmorejo več.

Ob tem pa se moramo kot skrbniki soočiti tudi z najtežjim vprašanjem – kdaj je dovolj. Konec je neizogiben del življenja. Če je pes ali mačka v stalnih bolečinah, če je večina dni zanj neprijetnih, če nima več veselja do hrane, gibanja ali stika, in če je oskrba kljub naši volji in trudu postala neizvedljiva ali preveč obremenjujoča, je prav, da začnemo resno razmišljati o slovesu. Evtanazija je v takih primerih lahko dejanje sočutja, ne odpovedi. Odločitev nikoli ni lahka, vendar mora temeljiti na vprašanju: kakšna je kakovost življenja naše živali?

Ko pride zadnji trenutek, živali ne smemo pustiti same. Morda ne razume povsem, kaj se dogaja, gotovo pa zazna spremembo, napetost in strah. Naša bližina, glas in dotik ji lahko nudijo občutek varnosti. Tudi če nas preplavijo čustva, skušajmo ohraniti dovolj miru, da smo zanjo opora. Biti ob njej v zadnjih trenutkih je zadnje dejanje odgovornosti in ljubezni. S tem ji omogočimo, da odide v varnosti, sebi pa, da se poslovimo in začnemo proces žalovanja.

Starost živali nas uči sprejemanja. Uči nas, da ljubezen ni vezana na vitalnost, temveč na zvestobo in skrb. Uči nas, da ne smemo biti jezni na telo, ki peša, temveč hvaležni za leta, ki smo jih dobili. In ko pride čas, da rečemo slovo, naj bo to slovo spoštljivo, nežno in polno hvaležnosti za skupno pot.

Tjaša Pirtovšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime