Nedelja, 28. julij 2024, čudovito jutro v hribih, ob prelepem sončnem vzhodu, sveži kavi in odlični družbi, ki se je pa zelo hitro spremenilo v mojo najhujšo nočno moro.

V soboto smo se pozno ponoči odpravili v hribe. Cilj je bil Jezerski Stog. Okrog 3.00 zjutraj smo že pridno štartali iz izhodišča, tako kot je bilo v planu. V naši družbi so takšni pohodi standard, največkrat pa čez poletje. Že naš človeški del družbe ne mara poletja (imamo raje zimo), visokih temperatur in pa gužve v hribih. Ko pa je z nami še Emma, se pa na pot še toliko bolj pripravim. Pot do vrha je bila odlična, brez težav, sprehajali smo se po rosnati travi, na prijetnih 8 stopinjah. V dobrih dveh urah smo prišli do vrha. Do sončnega vzhoda smo imeli še malo manj kot pol ure, zato smo si na primernem terenu postavili podlogo, skuhali kavo, odprli sendviče in pričakali sonce. Svoj del zajtrka je seveda dobila tudi Emma, ki na vsakem osvojenem vrhu že tradicionalno pričakuje jabolko. V tišini smo pričakali sončni vzhod, na zelo prijetnih 10 stopinjah. Na vrhu smo se zadržali še kakšno uro. Sprehajali smo se po celotnem grebenu in občudovali razglede, se smejali, pogovarjali na glas. Emma je večino časa sedela ob meni, ali pa ob Tadeji Šket ali Roku Lebnu, kjer je seveda čakala na kakšen grižljaj sendviča (katerega je seveda tudi dobila). Malo čez 7.00 smo se odločili da se počasi spustimo nazaj v dolino. Spomnim se, da smo sedeli na podlogi, Emma je ležala par cm zraven mene, bila pripeta na povodec in uživala v hladnem zraku, ko je 1 m stran od nas nekaj zašumelo med skalami. Noben od nas tega ni opazil, edino Emma. V sekundi se je obrnila in skočila. V tistem trenutku se samo spomnim, da sem videla 2 metra nad nami, po zraku leteti ogromno črno kačo. Emma jo je zgrabila in vrgla daleč stran od nas. Vsaj toliko sem se uspela zbrati, da sem bila res pozorna kaj gledam, saj sem se zavedala da nam bodo te informacije še kako prav prišle. "Faaak, kača jeee!!" Noge so postale mehke, srce se je ustavilo, občutek v želodcu je postal v trenutku popolnoma prazen. Spogledam se s Tadejo in Rokom...in rečem a jo vidita kje? Katera je bila? Za hip sem res upala, da je šlo za nestrupeno kačo ali pa vsaj suh ugriz in da se je Emma samo ustrašila ugriza. Vendar mi je po nekaj minutah postalo jasno, da se motim. Emma je začela krvaveti iz jezika, začela je glasno jokati. V tistem sem pograbila nahrbtnik, vzela ven njeno prvo pomoč, vzela protibolečinske tablete in ji takoj brez pomisleka porinila tablete v požiralnik. Vedela sem kaj nas čaka, saj sem poznala kakšen je protokol pri ugrizu kače. Zato smo pobasali vse stvari in se umaknili čim hitreje samo malenkost nižje, v senco in na vsaj nekoliko bolj dostopno mesto. Strup je začel neverjetno hitro napredovati. Emma se je v senci ulegla in ni bila več sposobna ničesar. Strup je poskrbel da se je po parih minutah pokakala in polulala, nato je pa na vsake 5 minut doživljala hude napade panike, zaradi bolečine. Jezik je zatekal zelo hitro. Zaradi bolečin si ga je hotela spraskati iz ust. Takrat smo jo kar se da močno fiksirali, da je čimbolj mirovala in se pomirila, kar je pri ugrizu kače ena izmed ključnih stvari. Hitro je razumela kaj hočemo od nje, tako da se je umirila sama, mi smo pa lahko začeli obračati telefonske številke. Najprej sem klicala svojega zelo dobrega prijatelja, izkušenega gorskega reševalca letalca Gašperja Finžgarja, mu obrazložila situacijo, v trenutku mi je rekel da naj sploh ne razmišljam in naj kar kličem 112. Med celotno intervencijo nam je bil Gašper v neverjetno oporo, brez njega, njegovih napotkov in povezav, se vse skupaj ne bi tako hitro odvijalo. Gašper, hvala!

Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem vpisala 112 in stisnila kliči. Verjemite da je bilo izjemno težko.

"Nujna medicinska pomoč prosim?"

"Zdravo, Špela Pleh pri telefonu, nahajamo se na Jezerskem Stogu, kjer je mojega psa ugriznila kača v jezik."

V tistem trenutku sem iskreno pričakovala popolnoma drugačno reakcijo, definitivno ne takšne kot sem jo dobila. Bila sem popolnoma pozitivno presenečena. Gospod na drugi strani je takoj začel s postopkom obravnave primera in pa vodenja mene ali sem storila vse potrebno. Niti za sekundo se postopek ni obravnaval drugače, ker je pač šlo za psa. Ko smo začeli komunicirati, sem že malenkost lažje zadihala. Povezali so me z Gorsko reševalno službo - Bohinj, s katerimi sem potem naprej komunicirala glede vsega. Na telefonskih linijah smo imeli dežurnega veterinarja, GRS-Bohinj in toksikologa.

Težava je nastala, ker smo bili skoraj čisto na vrhu, kjer pa helikopter ne bi mogel pristati. Dogovorili smo se, da se poskušamo spustiti do sedla, kjer bi mogoče bil pristanek omogočen. Žal je bil teren res strm, veliko kamenja...Emmo bi sama težko nesla do sedla, vseeno ima 35 kg. Poskušali smo jo naložiti na podlogo in jo skupaj odnesti nižje, vendar je njena bolečina bila že tako močna, da je vsak premik za njo pomenil res ogromen stres.

GRS: "Ste se uspeli spustiti?"

Jaz: "Žal ne, nikakor ne morem s psom nižje, saj je v hudih bolečinah."

GRS: "Bomo uredili, ostanite tam kot ste s psičko, eden izmed družbe pa naj gre na sedlo počakat helikopter, z dvignjenimi rokami v obliki črke Y. Zdaj se bo dvignil z Brnika."

Rok se je spustil na sedlo in smo čakali zvok helikopterja. Zagledamo policijski helikopter. Naredi en krog nad sedlom, vendar se odloči da pristanek žal ne bo mogoč. Prileti direktno nad nas. V vsem vetru in hrupu se iz njega spustita zdravnica ga. Tadeja in gorski reševalec letalec g. Miha. Dogovorimo se, da se bo Emma dvignila z zdravnico. Ob tej priložnosti se ji res zahvaljujem za njeno izjemno mirnost in veliko izkazano naklonjenost do Emme. Takoj je preverila njeno stanje in ji dala občutek velike varnosti. Pripravili smo Emmo in že sta se dvignili. Ko sem pogledala gor, sem bila malenkost mirnejša, ker sem videla da je Emma bila popolnoma umirjena, nič se ni upirala. Vse kar je storila, je bilo, da si je s tačkami pokrila oči in se popolnoma predala situaciji. Ko sva se še midva dvignila v helikopter sem se takoj vsedla zraven Emme, jo stisnila k sebi in ji dala vedeti da sem zraven nje, tako se je tudi njena odzivnost veliko izboljšala. Zdravnica je ves čas, do pristanka, preverjala dihanje in odzivnost Emme. Pristali smo na helioportu UKC Ljubljana, kjer nas je pričakal veterinar g. Žan in ogromno ostalega osebja, z vso potrebno opremo. Emma je takoj prejela infuzijo, intubacije pa na srečo ni potrebovala. Nato smo se z rešilnim avtomobilom odpeljali do Veterinarske fakultete v Ljubljani. Med potjo mi je veterinar vso stanje res do podrobnosti razložil. Ko smo prispeli, je Emma takoj prejela kačji protistrup, takoj so naredili vse potrebne preiskave, dobivala je tudi kisik za lažje dihanje. Kmalu se je videlo da je bila bolečina manjša in pa stanje boljše. "Tako gospa, zdaj pa odložite nahrbtnik. Emma zaenkrat ostaja pri nas. Če se stanje kakorkoli spremeni Vas bomo o tem obvestili. Lahko se odpravite domov."

Od takrat naprej sem bila res zelo podrobno informirana o Emminem stanju. Vsi zaposleni na Kliniki za male živali - Veterinarske fakultete v Ljubljani, so bili neverjetno prijazni in zelo strokovni. Najbolj sem jim pa hvaležna, da sem jo lahko že naslednji dan obiskala in ji dala vedeti da ni sama v tem boju.

Emma je sedaj doma, izven življenjske nevarnosti, njeno stanje se izboljšuje. Seveda bo potrebnih še kar nekaj terapij in pa pretečenega časa, da se bo stanje povrnilo v prvotno...ampak meni je najbolj pomembno to, da je z mano in da je karakterno popolnoma ista psička, kot je bila pred nesrečo. Nagajiva, malo trmasta in pa zelo, zelo požrešna. Tako vem, da ima neverjetno voljo do borbe, kar je pa za »polarce« itak značilno.

Z Emmo že dolgo hodiva po hribih, ne zato ker v tem uživam samo jaz, ampak ker neznansko uživa tudi ona! Že iz zgodovine je pes človekov življenjski sopotnik in tako je tudi pri meni. Jaz osebno imam psa zato, da z mano počne stvari v katerih uživava obe. Ne zato da ga bom imela doma v boksu ali za ograjo. Emma nikjer drugje ni tako zelo razposajena in polna energije, kot v hribih. Vsi ki me poznajo, vedo da sem sama sebi najhujši kritik, kar se tiče oskrbe in vzgoje psa. Emma je zame na prvem mestu. Vedno pot prilagajam njej. Pred odhodom vse podrobno preučim, se pozanimam pri ljudeh, ki so na tej poti že bili. V kolikor nisem sigurna o samo eni majhni stvari na celotni poti, se na njo raje z Emmo ne odpravim. Ko greva v hribe, imam s sabo vso potrebno opremo (oprsnico, ovratnico, lučko za Emmo, zvonček, povodec, veliko vode, hrano...) in pa seveda PRVO POMOČ, zase in še posebej za Emmo. Zmeraj. Brez tega ne grem nikamor. Poleti se sprehajam zgolj ponoči. Do 9 ure zjutraj smo načeloma že na poti domov in v avtu pod klimo. Emma je vedno pod kontrolo in zelo dobro socializirana za hojo po hribih. V kolikor je spuščena, kar je res zelo redko, se v nulo odziva na odpoklic. Veliko večino časa je pa na povodcu. V hribih je naučena, da ne vleče, ne ko greva gor in ne ko greva dol. Hodi v vrsti, vedno za mano. Vohljanja okrog ji ne dovolim. Tudi fizično je v zelo dobri kondiciji. Navajena je na dotike drugih ljudi in nagobčnik. Sama pa imam narejeno tudi usposabljanje iz prve veterinarske pomoči.

Nikomur ne privoščim takšne izkušnje. Kačji ugriz je verjetno največja nočna mora vsakega lastnika psa, saj si ob tem tako zelo nemočen in odvisen od pomoči drugih. Če ne bi bilo Emme bi bila velika verjetnost, da bi kača ugriznila koga od nas. Nesreča nikoli ne počiva in v sekundi je lahko življenje popolnoma drugačno. Vsi mislimo da se nam kaj takega ne more zgoditi, dokler ne pride do situacije, ko smo pa kar naenkrat mi v njej. Zato prosim, nikoli ne obsojajte nikogar, preden niste informirani kakšno je bilo realno stanje osebe v nesreči. Verjemite da sem si marsikaj očitala v teh dveh dneh, glava je bila polna ČE-jev, kaj bi - če bi, čeprav vem da sem se na pot odpravila popolnoma opremljena in reagirala glede na situacijo po protokolu.

V kolikor bova z Emmo kadarkoli v situaciji, da bo kdorkoli rabil najino pomoč, pa naj bo to katerokoli živo bitje, ne bova nikoli pomislili na karkoli drugega, kot da se usedeva v avto in greva pomagat. Točno tako, kot je v nedeljo to storila dežurna ekipa za naju.

Iz srca se zahvaljujem celotni ekipi, ki je kakorkoli sodelovala pri tej intervenciji. Skozi celotno intervencijo nisem niti za sekundo dobila občutka, da sva komurkoli kakorkoli odveč. Ta intervencija je bila speljana po idealnem scenariju. Vsa čast vsakemu posebej! Mogoče nekdo drug težko to razume, ampak v nedeljo ste rešili življenje mojemu najljubšemu bitju na tem planetu. Za to Vam bom hvaležna do konca življenja.

Velika hvala Tadeji in Roku, brez vaju nebi zmogla in ostala tako mirna med čakanjem na pomoč, ko so se minute zdele dolge kot dnevi. Dream team smo!

Hvala vsem lastnikom kužkov, ki so bili skoraj 2 dni dosegljivi na klic, v kolikor bi Emma potrebovala transfuzijo.

Hvala družini, vsem prijateljem, znancem in celotni Sloveniji, ki ste pošiljali pozitivno energijo za Emmino okrevanje in nama stali ob strani. Res vas je bilo ogromno. Ponosna sem da sem Slovenka in da imamo v naši prelepi deželi tako srčne ljudi. To znamo samo mi. Poklon vsem!

Špela Pleh

Fotografija: FB/Špela Pleh