V pomladni kolumni sem želela pisati o pomoči, ki jo dvoživke v tem obdobju nujno potrebujejo s strani ljudi, da bodo preživele še eno suho pomladno obdobje. Žabe, pupki in krastače – vsaj tiste »srečne«, ki bodo s pomočjo prostovoljcev prečkale ceste in zatem našle mlake, mokrišča in druga vodna telesa, kjer bodo lahko poskrbele za svoje nasledstvo. Vemo, da ima vsaka žival svojo vlogo v mreži ekosistemov, ki tvorijo življenje na Zemlji. Tudi in predvsem dvoživke, ki so v velikem izumiranju zaradi mnogih dejavnikov, ki jih povzročamo ljudje z urbanizacijo, zasutjem dragocenih močvirnatih tal ter tudi zaradi posledic vremenskih sprememb in globalnega segrevanja.

V zadnjem obdobju se celo v javnosti opažajo tako huda zavržna dejanja agresije, mučenja, zlorabe in trpljenja ljudi in živali, da ne moremo mimo, ne da bi ob vsaki priložnosti opozorili na nedopustno in nesprejemljivo vedenje, ki se pojavlja – in ga verjetno nekateri prav namenoma želijo normalizirati kot del »normalnega« vedenja v družbi.

Zato bom v mesečni kolumni prostor namenila predvsem poudarku proti vsaki agresiji. Naj tudi v tej rubriki izrazimo ogorčenje, žalost in nestrinjanje z agresivnimi dejanji, ki jih nekateri, tako v lokalnem kot v globalnem okolju, povzročajo nemočnim in ranljivim – tako ljudem kot živalim. Gre za nedopustna dejanja, za zlorabe živali, za poskuse normalizacije nasilja in zastraševanje tudi v naši družbi.

Pred mesecem dni sem pisala o dogodku, ko so dečki iz 9. razreda na eni izmed podružničnih osnovnih šol v okolici Ljubljane razrezali celoten terarij živali – paličnjakov. Odnesli so jo seveda brez resnih posledic. Kot učiteljica (in kot človek, ki spoštuje vsa živa bitja) še vedno ne morem pozabiti tega dogodka. Kakšno sporočilo je dano vsem mladim, ki so bili prisotni ali vedo za ta dogodek?

V primeru obeh razobešenih živali na javnih mestih ob plakatih s politično vsebino, domnevno mučenega in zažganega psa in mrtve ptice, pa je pritlehno sporočilo avtorjev še glasnejše. Sporočilo, ki je vredno vsega obžalovanja – da se človek lahko spusti tako nizko v svoji zlobi, primitivizmu in krutosti.

V spominu so nam ostali tudi še drugi primeri mučenja živali – od psa, ki je podlegel poškodbam, ker ga je lastnik vlekel z motorjem, do visoko breje psice na Jeprci, ki je brez zavetja ležala na kamnih sredi zime. Domnevno se je tam veliko dogajalo dobrih 20 let, pa nihče ni na to opozoril ali rekel »stop«. Do muce, ki smo jo pohabljeno našli v Zbiljah, ko so bili lastniki na dopustu (hranila jo je sorodnica, pazil pa nihče). Do nedavnega dogodka v Šoštanju, kjer so prostovoljke skočile v mrzlo reko in muco potegnile iz vode. Uboga muca je imela zlomljen prsni koš in izpahnjen kolk, verjetno zaradi padca v reko. Sama ni skočila vanjo – toliko že poznamo muce in njihovo vedenje, še posebej zato, ker je bila iz njej poznanega okolja. Poškodb ni preživela.

Kako naj kot učiteljica vzgajam mlade nadobudneže, ki še imajo sočutje in dobro vedo, kaj je prav in kaj ni? Če so zmerjanja, poniževanja, zasramovanja, tudi laži in podtikanja ter cel spekter nedostojnega in neprimernega izrazoslovja in vedenj – ki napeljujejo in spodbujajo k psihičnemu in celo fizičnemu nasilju – s strani nekaterih naših voditeljev sprejemljivi?

Vsako izživljanje, poškodovanje in trpinčenje živali je družbeno nevarno in nesprejemljivo. Zato se vsi skupaj borimo proti tako krutim dejanjem. Pod nobenim pogojem ne smemo sprejeti psihične in fizične agresije – ne nad živalmi in ne nad ljudmi.

Spoštovanje drug drugega in vseh živih bitij, s katerimi sobivamo, hvaležnost za vse, kar nam je dano s strani Narave, rahločutnost in sočutje do tistih, ki so se znašli sredi trpljenja, v krutih in nečloveških vojnah, četudi ničesar niso krivi, razumevanje potreb vseh živali in odnos do starostnikov – vse to definira, kdo smo. Kakšni smo v resnici kot ljudje.

Trudimo se za dobro, saj je samo to prava pot do družbe, v kateri se ne bomo bali. Do družbe, kjer bomo soseda pozdravili z nasmehom in nam bo mar, koliko zelenih površin in dreves bomo zaščitili v lokalnem okolju.

Ker drugega planeta nimamo.
In ker sovraštvo uniči vse dobro, kar imamo.

Mojca Furlan
Društvo Reks in Mila

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.