Predstavljajte si, da je nedelja zvečer. Vaš pes se nenadoma zgrudi, začne težko dihati ali močno krvaveti. Ali pa mačka zaužije nekaj strupenega in se njeno stanje hitro slabša. Takrat si nihče ne želi razmišljati o pravilnikih, zakonih in pristojnostih. Želimo samo eno: da je nekje veterinar, ki bo žival sprejel in ji pomagal.

Prav zato je v zadnjih mesecih precej pozornosti vzbudilo dogajanje na področju organizacije veterinarske službe in predvsem vprašanje dežurstev.

Kaj se je spremenilo?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je julija spremenilo pravilnik, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in postopek njihove verifikacije. Ob spremembi je bila iz pravilnika črtana določba, ki je veterinarskim organizacijam nalagala zagotavljanje neprekinjene veterinarske službe z dežurstvom oziroma stalno pripravljenostjo. Sprememba je v javnosti sprožila precej vprašanj, tudi zato, ker se je hkrati razpravljalo o širši spremembi Zakona o veterinarstvu.

Ministrstvo je na očitke, da so bila dežurstva s tem ukinjena, odgovorilo, da nujna veterinarska pomoč ostaja zagotovljena. Po pojasnilih ministrstva sprememba pravilnika ne pomeni, da bi bile živali zunaj rednega delovnega časa brez nujne veterinarske oskrbe.

To je pomembna razlika: spremenil se je način organizacije in določanja obveznosti veterinarskih organizacij, ne pa zakonska zahteva po zagotavljanju nujne veterinarske pomoči.

Zakaj potem toliko vprašanj?

Ker je eno vprašanje, kaj piše v predpisih, drugo pa, kako sistem deluje v praksi. Veterinarska služba ima namreč pomembno vlogo pri zagotavljanju zdravja in dobrobiti živali, poleg tega pa tudi pri varovanju zdravja ljudi, biovarnosti in prehranski varnosti. Tudi država poudarja, da je zagotavljanje nujne veterinarske pomoči pomemben del sistema.

Ob tem so se pojavili pomisleki veterinarske stroke glede načina priprave sprememb in organizacije sistema. Med drugim je bilo opozorjeno, da pri pripravi nekaterih predlogov niso sodelovali vsi ključni predstavniki stroke oziroma da lahko spremembe vplivajo na učinkovito delovanje javne veterinarske službe. Prav tu se odpira vprašanje, ki je za skrbnike živali veliko pomembnejše od samega političnega prerekanja: Kaj se zgodi, ko žival potrebuje pomoč takrat, ko je običajna ambulanta zaprta?

Nujna pomoč ni enaka običajnemu pregledu

Pomembno je razumeti, da veterinarska nujna pomoč ni namenjena samo situacijam, ko je življenje živali neposredno ogroženo. Žival lahko nenadoma doživi poškodbo, zastrupitev, zaplet pri porodu, težave z dihanjem, močno krvavitev, kolaps ali drugo stanje, pri katerem čakanje do naslednjega delovnega dne ni primerno.

V takšnem trenutku mora biti sistem jasen. Skrbnik mora vedeti, kam poklicati, kam odpeljati žival in predvsem – ali bo tam nekdo, ki jo bo dejansko lahko pregledal in ustrezno oskrbel.

Ministrstvo zagotavlja, da je nujna veterinarska pomoč še vedno zagotovljena in da je veterinar ne sme odkloniti. Prav zato pa je pomembno, da se ob spremembah sistema ne sprašujemo samo, kaj določa predpis, ampak tudi, kako je pomoč organizirana na terenu.

Zakaj so pomembne tudi pripombe veterinarske stroke?

Pri tako pomembnih spremembah je sodelovanje stroke še posebej pomembno. Veterinarji namreč najbolje poznajo praktične težave, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju nujne pomoči. Vedeti morajo, koliko kadra je na voljo, kakšna oprema je potrebna, kako se zagotavlja pripravljenost in katere vrste primerov lahko posamezna ambulanta dejansko ustrezno obravnava.

Ni namreč dovolj, da je na papirju zapisano, da pomoč obstaja. Pomembno je, da je dostopna, pravočasna in strokovno ustrezna. In prav zato je javna razprava o prihodnji ureditvi veterinarske službe pomembna za vse skrbnike živali.

Kaj pa novela Zakona o veterinarstvu?

Vzporedno s spremembami pravilnika je potekala tudi razprava o noveli Zakona o veterinarstvu, ki je med drugim odpirala vprašanje organizacije veterinarske službe in dežurstev. Ker se je del predlaganih sprememb medtem urejal tudi na ravni pravilnika, se je pojavilo vprašanje, ali je širša zakonska sprememba sploh še potrebna in kaj naj bi z njo v prihodnje uredili.

Pri tem je pomembno ostati previden: dejstvo, da je bila določena ureditev spremenjena s pravilnikom, samo po sebi še ne dokazuje, da je bil namen spremembe zaobiti parlament ali strokovno razpravo. To so interpretacije, ki jih je treba jasno ločiti od preverljivih dejstev.

Na koncu ostanejo živali

Vse politične razprave, zakoni in pravilniki imajo na koncu skupni imenovalec – živali, ki ne vedo, kdo je sprejel kateri predpis. Pes, ki se v nedeljo zvečer zgrudi, ne more počakati do ponedeljka. Mačka, ki se zastrupi, ne more poklicati veterinarske ambulante. Konj s hudo koliko ne ve, da je običajni delovni čas že mimo.

Zato je za skrbnike živali najpomembnejše vprašanje zelo preprosto: ali bo pomoč na voljo takrat, ko jo bomo zares potrebovali? Ministrstvo zagotavlja, da nujna veterinarska pomoč ostaja zagotovljena. Hkrati pa spremembe organizacije veterinarske službe odpirajo pomembna vprašanja o tem, kako bo ta pomoč v prihodnje organizirana in kako bo delovala v praksi.

In prav na to moramo biti pozorni. Ne glede na politične barve in ne glede na to, kdo je predlagal posamezno spremembo, mora biti pri takšnih odločitvah na prvem mestu dobrobit živali in varnost sistema.

Na portalu Pes moj prijatelj bomo nadaljnji razvoj dogodkov spremljali in o pomembnih spremembah na področju veterinarske službe tudi poročali. Kajti ko gre za zdravje in življenje naših živali, si nihče ne želi, da bi bila pomoč pravočasna samo na papirju.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija:  DepositPhotos