Začasno skrbništvo živali je po mojem mnenju eno najbolj nesebičnih dejanj, ki jih lahko človek naredi za žival. Živali pomagaš, ne da bi zase pričakoval karkoli v zameno. Tvoja edina »korist« je zavedanje, da si naredil nekaj dobrega. Da si živali, ki je morda prvič v življenju zares potrebovala človeka, ponudil varnost, toplino in priložnost za lepšo prihodnost.

Ko sprejmeš žival v začasno skrbništvo, v svoje življenje sprejmeš tudi novo odgovornost, nove obveznosti in nemalokrat nove skrbi. Če imaš doma svoje živali, jih moraš med seboj previdno spoznati in poskrbeti, da se bodo naučile sobivati. Začasnika je pogosto treba navaditi na bivanje v stanovanju, sprehode, povodec in vsakdanji ritem. Treba ga je socializirati, voziti k veterinarju ter se spoprijemati z morebitnimi različnimi problemi, kot npr. ločitveno tesnobo, strahovi in posledicami preteklih slabih izkušenj.

Marsikateri začasni skrbnik sprejme zanemarjeno, umazano ali bolno žival. Žival z bolhami, zajedavci ali garjami. Žival, ki smrdi in se boji že dotika, kaj šele kopanja ali druge nege. Včasih jo moraš od začetka učiti tudi nečesa, kar bi morala poznati že vse življenje – da niso vsi ljudje grozni. Da nenaden gib ni nujno nevarnost. Da je lahko dom varen prostor, v katerem ji nihče ne bo storil ničesar hudega.

Začasno skrbništvo zato ni samo crkljanje ljubke živali in fotografiranje lepih trenutkov. Za njim so ure dela, potrpežljivosti, odrekanja, neprespane noči, čiščenje in tudi dvomi, ali delaš vse prav. Predvsem pa zahteva ogromno razumevanja do živali, ki pogosto ne zna drugače pokazati svoje stiske.

Toda najtežji del začasnega skrbništva pride takrat, ko bi lahko rekli, da je bilo tvoje delo uspešno. Ko žival dobi nov dom in jo moraš izpustiti iz svojega življenja.

Seveda se navežeš nanjo. Nemogoče je, da se ne bi. Z njo preživiš dneve, tedne ali mesece. Spremljaš njene prve pogumne korake, prve sproščene sprehode, prvi miren spanec in prve trenutke, ko ti začne zares zaupati. Postane del tvojega vsakdana in del tvoje družine. Nato pa pride dan, ko jo predaš ljudem, ki bodo od takrat naprej njena družina.

Takrat boli. Čeprav veš, da odhaja v dober dom in da jo čaka lepo življenje, je hiša po njenem odhodu nenadoma nekoliko bolj prazna. Začasni skrbniki to bolečino sprejmemo že v trenutku, ko žival vzamemo k sebi. Vemo, da bo prišel dan slovesa, pa ji kljub temu odpremo vrata svojega doma in svojega srca. Ne zato, ker nam je lahko, ko odide, temveč zato, ker je zanjo prav, da gre.

Prav to je bistvo začasnega skrbništva: da živali ne zadržiš zato, ker jo imaš rad, temveč ji prav zaradi te ljubezni dovoliš oditi. Veš, da ji ne moreš ponuditi začasnega doma za vedno, saj te morda nekje že čaka naslednja, ki potrebuje enako priložnost.

Meni osebno je začasno skrbništvo ena najlepših in najbolj dragocenih izkušenj. Vsakič, ko sprejmem novega začasnika, se zavedam, da bo z njim verjetno ogromno dela. Zavedam se tudi, da bom ob njegovem odhodu ponovno žalostna. Toda spremljati njegov razcvet je neprecenljivo. Ko na lastne oči vidiš, kako si lahko žival, ki je dolgo trpela, bila zanemarjena ali se je ljudi bala, postopoma opomore. Opazuješ, kako se njen pravi značaj šele začne razkrivati. Kako se sčasoma umiri in “zadiha”, ker se končno počuti varno. Kako prvič brezskrbno zaspi, se začne igrati, raziskovati okolico in iskati tvojo bližino. Kako ti začne zaupati in kako ti na svoj način pokaže, da te ima rada.

In takrat veš, da si zanjo nekaj spremenil. Morda nisi spremenil sveta, si pa spremenil njen svet.

To sem prvič izkusila pred štirimi leti. Vsaka žival, ki je prišla v moj dom, je s seboj prinesla svojo zgodbo, svoje strahove in svoje potrebe. Vsaka je tudi odnesla del mojega srca. Toda za vsako posebej lahko rečem, da je bila vredna vsega dela, skrbi in tudi solz ob slovesu.

Ker čeprav je naš dom zanje samo začasen, je lahko prav ta začasni prostor začetek njihovega povsem novega življenja.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija je simbolična:  DepositPhotos