Danes bomo pisali o mladem aktivistu iz Prnjavorja v BiH. Imel je 19 let. Njegova velika ljubezen so bili psi in muce.

Po šoli je pomagal poškodovanim, bolnim in brezdomnim psom ter mucam. Nikoli ni odrekel pomoči. Ker je problematika s populacijo zapuščenih psov in muc v naših bivših republikah nepopisljiva in ker je zaradi ignorance občinskih, državnih ter neodgovornih ljudi eskalirala, je zelo težko reševati posameznikom živali potrebne pomoči.

Trudil se je, da jim je omogočil zdravljenje, hrano, prostor. Kot je v človeški navadi, so se našli "dobri" sosedje, ki so ga prijavili inšpekciji, maltretirali, ustrahovali, pisali peticijo za odvzem psov in muc. Namesto, da bi bili hvaležni, da jim pomaga in jih "spravlja" iz ulic. Včeraj bi naj prišli po pse in jih odpeljali.

Mlad kot je bil, ni zmogel prenesti odvzema psov, zato si je večer pred načrtovanim odvzemom vzel življenje. Ime mu je bilo Goran Karanović. To ni edini primer maltretiranja ter ustrahovanja aktivistov. Dogaja se povsod.

Goran se je pred dobrim letom obrnil po pomoč za hrano na naše društvo. Namreč smo edino društvo v Sloveniji, ki pomaga psom v naših bivših republikah, zraven nekaterih posameznic. Pomagamo lahko kolikor imamo denarja, odvisni smo od donacij. Nekajkrat smo plačali hrano ter sterilizacije muc. Prav tako smo objavili pse, ki iščejo dom. Pred nedavnim je tudi napisal, da ima težave s sosedi in da ga maltretirajo zaradi psov, žal nismo mogli pomagati. Dogovarjal se je z občino za prostor, kjer bi naredil azil, obljube za pomoč s strani občine so bile s figo v žepu.

Na naše društvo prejemamo prošnje za pomoč za hrano, sterilizacije, kastracije in ostale veterinarske usluge od različnih aktivistov iz različnih bivših republik-držav. Prav tako prihajajo prošnje za objavo psov, ki iščejo domove. Pri tem se začne zatikati, saj je dokumentacija za uvoz psov komplicirana ter draga, prav tako prevoz. Najhuje pa je, da vlada nenaklonjenost posvojitvam psov iz naših bivših republik iz vrst UVHVVR ter mnogih slovenskih društev za zaščito živali. Psi nimajo nacionalnosti in ne poznajo meja, meje so samo v človeških glavah.

Predzadnje sporočilo od Gorana je bila prošnja za hrano. Nismo mogli pomagati, ker ni denarja na računu.

Pred 4 dnevi je prosil za objavo staforda za dom. Nismo imeli časa objaviti, niti odgovoriti. Nismo vedeli, da ne bomo več imeli prilike.

Goran počivaj v miru. Za tvoje pse bo poskrbljeno. Žal si moral zato umreti.

Piše: Društvo Animal Angels

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.