Z možem živiva na Švedskem. Oba pomagava z donacijami brezdomnim psom v Turčiji, Romuniji, Bosni, Hrvaškem... V primerih, ko je mož na projektih v državah, kjer so psi na ulicah in gradbiščih, na katerih njegovo podjetje gradi veternice, jih poskušava čim več umakniti na varno in jim najti domove.

Prejšnje poletje sva se odpravila na dopust z do vrha polnim avtomobilom hrane, dekic in raznoraznih potrebščin v obliki donacij, ki sva jih razdelila med ljudi, ki skrbijo za te živalice na ulicah v Bosni. Po dopustu na hrvaški obali sva se odpravila v Bosno na obisk k moževi druzini. Ta teden ni bil dopust v pravem pomenu besede...

Že pred bosansko mejo, sva na hrvaški strani (mejni prehod Bukinje) zagledala črno psičko sredi ničesar, ki sedi v bližini ceste. Ustavila sva se in ji natresla hrane in vode. Ni jo toliko zanimala hrana, kot crkljanje. Bila je še sama mlada, še ne eno leto stara. Ampak se je videlo, da je nedolgo nazaj imela mladiče. S tegobo, da jo morava tam pustiti sva se odpravila do meje. Stojiva v koloni in vidiva kako se psi na drugi strani, pri izstopu iz Bosne, sprehajajo med avtomobili. Nekateri 'sama kost in koža', drugi šepajo, tretji ležijo kar tam na sredini, četrti lajajo.

V ogledalu vidim še vedno tisto psičko, kako sedi tam, kjer sva jo pustila in gleda v najino smer. Solze so začele same teči... Mož me je prosil, naj ne jokam, ker sva na meji in imava avto poln hrane, katero nama lahko odvzamejo. Zbrala sem se in predala potne liste policistom. Eden me je malo čudno gledal, ker sem gledala samo v tiste pse par metrov naprej in vprasal, ali je vse v redu.

Nasmehnila sem se in rekla da je, zlagala sva se, da sva samo utrujena. K sreči naju tudi cariniki niso prosili za pregled avta. Od meje naprej sva se celo pot ustavljala in hranila pse po ulicah. Pozno zvečer sva prispela v Tuzlo k tašči. Naslednje jutro sva se odpravila v bližnji trgovski center. Ker je bila gneča in se nama je mudilo, sem izstopila iz avta in se napotila notri. Takrat sem ga zaslišala... krik, krik ki ga nikoli ne bom pozabila.

Krik malega psička, ki je očitno samo tako znal reči, da ga te pošasti na dveh nogah pustijo na miru. Nekaj groznih krikov in nisem ga več slišala. Ljudi prepolno, terasa gostinskega lokala prepolna. Zraven štandi sejma knjig, tudi tam veliko ljudi. Iščem in gledam, ne morem ga najti. Stečem do moža, ki je končno uspel najti parkirni prostor, in mu povem. Pravi, da naj se odpravim notri, saj že zamujava, da ga bo on poiskal. 10 minut za tem prihiti mož za menoj in mi pravi, da ga je našel med mizami gostinskega lokala pri fontani. Da je kepica pasji mladiček star okoli 2 meseca, ki leži na betonu, noče ne piti, ne jesti.

Poklicala sva najino dobro prijateljico, ki s pomočjo danske skupine ljudi, pomaga tem boščkom na ulicah v Tuzli in bližnji okolici. Pove nama, da je trenutno vse polno. Da pa ga, če ga imava kam dati za čez dan, vzameva (sploh ni bilo dvoma, da ga ne bi vzela s seboj) in nama bo do večera sporočila, če bo našla koga, ki bi ga lahko vzel začasno. Ker sva imela še vedno v avtu polno dek in hrane, sva vzela eno od teh dekic, se začela prerivati med ljudi na terasi lokala, da bi lahko prišla do njega.

Ležal je tam nepomično. Le po dihanju sva vedela, da je še živ. Pobrala sem ga z betona in stisnila k sebi. Samo gledal me je s tistimi svojimi velikimi očkami in se najbrž spraševal, kaj se dogaja. Čeprav sem morala ponovno prositi ljudi, da premaknejo stole, da pridemo skozi, se nihče tudi obrnil ni v smeri psička. Nikogar ni bilo briga, da tam na več kot 30 stopinjah leži mala kepica, lačna in žejna, prestrašena. Odpeljali smo se k tašči in mu dali piti in jesti. Na naše začudenje je zelo malo jedel in pil. Poiskal je dekico na travi, v kateri sem ga nosila in se ulegel na njo ter zaspal. Čeprav smo bili v senci, je bilo še vedno precej toplo. Ampak kepica se je zvila v klopčič v deki in spala nekaj ur.

Z možem naju je bilo strah, ali ni kaj narobe z njim, da toliko spi. Zato sva stalno preverjala, če diha in preverjala barvo dlesni. Par uric kasneje, se je kepica zbudila, najedla in začela tekati po vrtu. Igrali smo se, crkljali. Čisto drugi pesek od tistega, ki sva ga pobrala dopoldan.

Zvečer naju je prijateljica poklicala, da je našla gospo, ki ga lahko vzame začasno. Odpeljali smo se tja in ga s težkim srcem predali. Ampak mu obljubili, da takoj zjutraj pridemo nazaj. Celo noč sva tuhtala, da rabiva najti nekoga, ki bi ga lahko vzel v stanovanje, dokler mu ne najdeva doma. Trenutno je bil v boksu. Prosila sva prijateljico, da povpraša naokoli. Zjutraj smo se slišali in izvedeli, da je našla gospo, ki bi ga za proti plačilo lahko vzela k sebi v stanovanje. Do drugega dne sva mu tudi že izbrala ime. Ker je moža spominjal na njegovega prvega psa, sva ga poimenovala z istim imenom – Zeus.

Šli smo po Zeusa, ki nas je bil strašno vesel in ga odpeljali v njegov začasni dom. Gospa ima tudi hčerko, ki obožuje živali. Od trenutka, ko je videla Zeusa, ga je crkljala in mu govorila, kam bosta šla vse na sprehode, da bo spal pri njej v postelji, kako se bosta igrala. Zeus se ni niti malo pritoževal.

Mala kepica v Sarinem narocju je Zeus :). Psička, ki ga želi spoznati je bila tudi v tistem času pri tej družini v začasnem domu.

Moža sem prepričevala, da bi Zeusa midva posvojila. Sprva se je upiral, ker sva že imela doma dva posvojena psa. Kasneje sva govorila, kako bo pri nama samo začasno. Še preden sva se vrnila domov na Švedsko, sva se odločila, da ga vzameva midva.

Cel teden v Bosni sva se srečevala z ljudmi, ki pomagajo tem živalcam na ulicah. Vmes sva sredi ničesar našla še enega mladička. Samičko staro 2-3 mesece, prestrašeno in samo sredi neke industrijske cone. Tudi njo sva odpeljala na varno. Poimenovala sva jo Pika. Vendar Piko sva našla prepozno. Po 3 dneh je zacela bruhati, odklanjala vodo in hrano. Odpeljali so jo k veterinarju, kjer se je borila s parvovirozo in nato se je njeno malo, šibko telesce vdalo. V tolažbo nama je, da je vsaj malo občutila ljubezni v svojem prekratkem življenju.

Zeus je začel s proceduro cepiv in ostalih zadevščin, da bo lahko potoval. Ko smo izvedeli približni datum, kdaj lahko potuje, sem si kupila karto in v začetku septembra odšla po malega gospodiča.

Na poti do letališča :)

In tako, dva meseca kasneje je, nekoč nezaželeni mali bosanski gospodič, postal švedski državljan. Sestrici sta ga lepo sprejeli in uganjanje norčij se je pričelo.

Naj še dodam, da je Zeus bil fotografiran za švedsko veterinarsko kliniko v času, ko je šel tja na kastracijo. Očara čisto vsakega s svojo prisrčnostjo in vsakemu, ki ga poboža podeli kar nekaj poljubčkov. Čeprav sva bila skeptična, kako bo šlo s tremi psi, sva sedaj mnenja da sva se pametno odločila. Zeus je naš mali razvajenček.

Neli