04.05.2021

Zgodbe neverjetne zvestobe: Hachiko, Lady in Fido

Konec prejšnjega tedna je iz Hrvaške prišla ganjiva zgodba 16-letne psičke, ki že štiri leta, prav vsak dan, prihaja do vrat sosedove hiše in ga tam čaka. Psički je ime Lady, zgodba pa prihaja iz Vodnjana. Domačini so psičko že poimenovali "vodnjanški Hachiko", ima pa tudi svojega skrbnika. Njena navezanost na soseda Salka je bila tako velika, da psička ne zamudi dne, pa naj bo peklensko vroče ali deževno, da se odpravi na stalno mesto preveriti, ali se bo njen prijatelj vrnil domov. Mesto je sicer od njenega domovanja oddaljeno slabih 100 metrov in to razdaljo je Lady naredila vedno, ko si je zaželela Salkove družbe. In to se je zgodilo prav vsak dan, medijem pripoveduje psičkin skrbnik. "Take ljubezni svet še ni videl," je dejal.


Hachiko (levo), Lady (v sredini in desno)


Njuno trdo prijateljstvo je traja leto in pol, Salko je zaradi bolezni pred štirimi leti umrl. Vse od takrat vsako jutro in popoldne, se Lady uleže na pločnik pred Salkovim domovanjem in z žalostnim pogledom pogleduje v vrata. "Čas je izum človeštva in psom ne pomeni popolnoma nič," v zgodbi pišejo novinarji hrvaškega Jutarnjega. Lady je namreč prepričana, da je Salko odšel - samo po opravkih. Kot je medijem povedal njen skrbnik, je pokojni svojo ženo zadolžil, naj za Lady skrbi do konca življenja, po psički pa je spraševal tudi na smrtni postelji.


Poznamo še veliko resničnih zgodb o tem, kako so psi, ko so njihovi lastniki umrli, še leta žalovali za njimi. Tudi Hachiko z Japonske in Bobby iz Škotske, o katerima je napisanih vrsto knjig in posnetih filmov. Manj poznan pa je italijanski Fido, ki je živel med drugo svetovno vojno. Še komaj živega ga je našel delavec in ga doma negoval, da se je pozdravil, s čimer je dobil doživljenjskega zvestega prijatelja v njegovem Fidu. Kuža ga je vsak dan čakal na avtobusni postaji, ko je prišel z dela, in to v času, ko je bila Italija dnevno bombardirana. Nekega dne se lastnik ni vrnil z dela, bil je ubit v zračnem napadu. Fido ga je prihajal čakati na postajo čisto vsak dan, neverjetnih štirinajst let. O njegovi zvestobi so pisali mediji med in po vojni, ljudje so ga hodili gledat, kako je počakal na avtobus, čakal, da so vsi izstopili in potem razočaran odšel ter se drugi dan spet vrnil. Podelili so mu medalje in odlikovanja časti. Vse, kar je želel Fido, pa je bilo le to, da bi njegov prijatelj prišel domov, kar pa se ni zgodilo.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.