V jutranji uganki tedna smo vas tokrat spraševali, ali veste katere pasme je bil Brodi, pes nekdanjega predsednika Janeza Drnovška. Pravilni odgovor je seveda angleški bulmastif. Gremo še malce v zgodovino.

Teme o politiki številne razburijo, drugi o njih vsakodnevno berejo, vsekakor pa o politiki vsi tako ali drugače govorimo. Predvsem v tem, zelo napetem času. Politična funkcija je ena javnosti najbolj izpostavljenih delovnih aktivnosti posameznika. V kriznih časih politiki s strani državljanov navadno uživajo zelo malo zaupanja, saj stopnja kritičnosti, nezadovoljstva in negodovanja vsak dan strmo narašča. Da bi to premico naraščanja spremenili, se politiki pogosto poslužujejo različnih tehnik. Da bi se torej ljudem približali, postali del njihovega vsakdana in predvsem v predvolilnem obdobju nabrali čim več glasov.

Fotografija s psom je po mnenju strokovnjakov za javno nastopanje, odlična taktika za večjo priljubljenost, uporabljajo pa jo politiki po vsem svetu. "Vplivneži so se že v zgodovini v javnosti radi kazali v družbi psov. Radi so občinstvu pokazali naklonjenost do živali. To pa ni naključje tudi v politiki, kjer je prisotne veliko nehvaležnosti in nasprotovanj. S psom politiki pridobijo ali prikažejo zaupanje in prijateljstvo, ki ga lahko ponudi le pes," opiše Carola Vai, avtorica knjižne uspešnice "In politica se vuoi un amico comprati un cane." (Če si v politiki želiš prijatelja, si kupi psa).

Ker se mnogi politiki dobro zavedajo, da so volivcem bolj simpatični njihovi kosmatinci, kot pa oni sami, se število tistih, ki na raznih dogodkih ali v prostem času nastopajo v družbi psa, povečuje. Zaradi popularnosti tovrstnega pojavljanja jim to izbiro svetujejo tudi svetovalci za javno nastopanje.

"Predsedniški psi" so tradicija v političnem vrhu

Sicer pa pes v naročju pomembnega politika nič novega, saj se ta taktika prenaša že dolge generacije in velja za pravo tradicijo. Ameriški politični vrh beleži dolg seznam predsednikov, ki so pred Belo hišo pozirali skupaj s kosmatincem. Franklin Delano Roosevelt, ki je predsedoval med letoma 1933 in 1945, je bil ponosni skrbnik škotskega terierja Fala (republikanci so ga obtožili, da je zapravil milijone davkoplačevalskega denarja zato, da je poslal ladjo na Aljasko, ki je Falo pripeljala v Washington), mnogim pa so se v spomin vtisnili predvsem Bill Clinton z labradorcem Scottyjem, George Bush z Barneyjem in Barack Obama s psičkom po imenu Bo. Aktualni predsednik Joe Biden je sicer prvi predsednik v zgodovini ZDA, ki je v Belo hišo pripeljal posvojenčka - dve leti starega ovčarja, ki ga je pred dobrim letom posvojil preko organizacije Delaware Humane Association. Tudi ruski predsednik Putin se fotografom izredno rad pokaže v družbi štirinožnih prijateljev.

Nič drugače ni pri naših zahodnih sosedih. Na Apeninskem polotoku sta najbolj izstopala nekdanji predsednik vlade Silvio Berlusconi s svojo psičko Dudu`. Številni mediji so večkrat objavljali fotografije, kjer lahko enega od najbolj prepoznavnih italijanskih politikov vidimo v sproščenih trenutkih, ki jih preživlja s štirinožcem.

Artur je zagotovo najbolj znan slovenski "politični pes"

Ali je tudi slovenski politični svet "zavohal", da lahko pasja družba prinese nove politične točke? Očitno ne, saj v zadnji predsedniški kampanji psov, ki bi se pojavljali ob kandidatih nismo zasledili. Zagotovo za najbolj znanega ljubitelja psov v krogu slovenskih politikov, še danes velja pokojni Janez Drnovšek. Imel je tri pasje ljubljenčke: rotvajlerja Lorda, angleškega mastifa Arturja in nazadnje Brodija. Javnosti se je v spomin najbolj vtisnil kosmatinec Artur, ki je nastopal celo v oglaševalskih volilnih spotih LDS-a. S tako pomembnim skrbnikom je imel Artur možnost spoznati tudi takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona in njegovo soprogo Hillary. Artur je zaradi bolezni pri desetih letih umrl leta 2002. Dr. Drnovšek je bil na svoje pse izredno navezan, ob njegovi odsotnosti pa so za pasji del družine skrbeli prijatelji na Zaplani.

Ali psi prinašajo (pre) potrebne politične točke?

Pokazati znano osebnost v družbi psa pri širši javnosti vsekakor sproža različne občutke, predvsem pozitivne: prijateljstvo, družinski in pristen odnos, zaupanje, nežnost ... Seveda se najdejo tudi tisti, ki živali uporabijo zgolj sebi v prid. Če ne gre za nekaj pristnega, bo javnost to prej ali slej ugotovila oz. začutila, to pa za dotično osebo na dolgi rok ne pomeni nič dobrega, je prepričana stroka. "Razlog za pogosto uporabo naše najbolj priljubljene domače živali je v tako imenovanem sidranju pozitivnih emocij, ki se - žalostno ampak resnično, prenesejo iz živali na politika. Živali nam stojijo ob strani ne glede na vse. Če se spomnimo filma 'Lassie se vrača', to zagotovo velja. In ravno te emocije želijo politiki sporočiti prebivalstvu - stal vam bom ob strani, kot svoji stranki – stojite mi ob strani," je pred časom povedal strokovnjak za pro-aktivne komunikacijske tehnike iz Fakultete za medije, doc. dr. Andrej Kovačič in dodal, da se ljudje ob pogledu politika v družbi psa v večini čustveno pozitivno odzovejo.

Po njegovih besedah gre tukaj za izrazito nezavedno reakcijo. Začetnik raziskovanja odziva na dražljaje je bil Pavlov že leta 1902, ko je s poskusi s psi in zvončki ugotovil, da lahko ravno s slednjimi dosežemo, da se pes začne sliniti, kar je nezavedna reakcija. Podobno se zgodi z ljudmi in ker so politiki povečini negativno zasidrani zaradi različnih škandalov ter odnosov do politikov na sploh, si zato prizadevajo na vse načine pridobiti pozitivne občutke pri bodočih volivcih. "Taktika je zelo uspešna zlasti kadar je dobro zasnovana - okoliščine pojavitve psa v medijih ter časovni trenutek postavljanja sidra. Psi so kot pozitivna sidra uvrščeni takoj za otroci in so zlasti pomembni, če politiki nimajo lastnih otrok ali pa so le ti že starejši od 10 let oziroma imajo neurejeno družinsko življenje. Ker za gledalca niti ni pomembno ali je politik dejanski skrbnik določenega psa, si ga s premišljeno taktiko lahko tudi sposodi," zaključi Kovačič.