Zima ima poseben značaj. Dnevi so krajši, jutra hladna, zrak je ostrejši. Gozdovi so videti mirni, travniki prazni, ptičje petje se umakne tišini. Marsikdo ima občutek, da se je narava za nekaj mesecev umaknila, da počiva. A ta tišina ni znak miru. Je le tanek prekrivni sloj nad neprestanim bojem za preživetje.

Ko se mi umaknemo v tople domove, si oblečemo debelejše plašče in prižgemo ogrevanje, se življenje mnogih živali zaplete do skrajnih meja. Mraz ne pomeni le neprijetnosti, temveč izgubo energije. Vsak korak, vsak polet, vsak poskus iskanja hrane pomeni večjo porabo moči, ki je že tako primanjkuje. Narava pozimi ne spi, narava preživi, kolikor lahko.

Za prostoživeče živali je zima obdobje stalnega pomanjkanja. Hrana je skrita pod snegom, voda zamrznjena, zavetja je malo. Srne in jelenjad se umikajo globlje v gozdove, a tam jih čakajo lakota, bolezni in izčrpanost. Majhne živali, kot so ježi, ptice in glodavci, so še posebej ranljive. Ena sama mrzla noč brez hrane je lahko usodna.

Posebno poglavje so živali, ki živijo na robu človeškega sveta, ne povsem divje, a tudi ne varne. Potepuške mačke, ki so poleti našle hrano pri ljudeh, pozimi pogosto ostanejo prezrte. Njihova telesa niso prilagojena dolgotrajnemu mrazu, še posebej če so bolne, stare ali breje. Ena kartonska škatla, napolnjena s slamo, lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. A te majhne geste pogosto spregledamo.

Tudi mnogi psi pozimi niso na toplem. Še vedno jih najdemo priklenjene na verigah, zaprte v neogrevanih utah, izpostavljene vetru in snegu. Njihovo trpljenje se skriva za ograjami, v temnih kotih dvorišč, kjer jih nihče ne sliši. Tišina ponoči ni znak miru, temveč osamljenosti in nemoči.

Zima razkrije tudi posledice naših odločitev. Vsako leto se po praznikih poveča število zapuščenih živali. Darila, ki so bila mišljena kot trenutek veselja, postanejo breme, ko se vsakdan vrne v stare tirnice. Živali ostanejo, brez razumevanja, zakaj so bile nenadoma odrinjene. Njihova stiska ni glasna. Ne protestirajo. Ne razlagajo. Samo čakajo.

Narava pozimi utihne, a s tem ne izgine odgovornost človeka. Prav nasprotno, takrat postane bolj vidna. Svet, ki smo ga oblikovali, ni več naraven. Ceste sekajo gozdove, mesta se širijo, habitate smo razdrobili. Živali so prisiljene sobivati z nami, pa če to želijo ali ne. Ko pride zima, se posledice teh posegov še bolj zaostrijo.

Sočutje v zimskem času ni nekaj abstraktnega. Ni velika ideja, zapisana v lepih besedah. Je zelo konkretno dejanje. Je odločitev, da pustimo posodo z vodo, da se ne bomo jezili nad mačko, ki se zateče v našo lopo, da bomo pticam nastavili semena. Je klic, ko opazimo poškodovano ali shirano žival. Je pripravljenost, da ne rečemo: »To ni moja odgovornost.«

Pogosto mislimo, da posameznik ne more veliko narediti. A resnica je drugačna. Za eno samo žival lahko pomeni vse. Ena topla noč, ena skleda hrane, ena roka, ki pomaga, ko je najbolj potrebno. Svet se ne spremeni z velikimi besedami, temveč z majhnimi dejanji, ki se ponavljajo.

Zima je tudi čas, ko se lahko ustavimo in pogledamo širšo sliko. Kako ravnamo z naravo, ko nam je udobno? Kako, ko postane težko? Odgovor na to vprašanje pove veliko o naši družbi. Sočutje ni sezonsko. Ne bi smelo biti omejeno na trenutke, ko je vse lahko in prijetno. Prav v času pomanjkanja se pokaže njegova resnična vrednost.

Otroci pogosto to razumejo bolje kot odrasli. Vidijo ptico na oknu in jih skrbi, ali jo zebe. Sprašujejo, ali ima hrano. Njihova vprašanja niso naivna, so opomin. Spominjajo nas, da empatija ni nekaj, kar bi se morali na novo naučiti, temveč nekaj, kar smo sčasoma potisnili na stran.

Ko narava utihne, se stiske ne končajo. Le manj jih slišimo. In prav zato je na nas, da postanemo bolj pozorni. Da poslušamo tišino. Da v njej prepoznamo življenje, ki vztraja kljub vsemu. In da se vprašamo, kakšno vlogo želimo imeti v tem svetu, tistega, ki gleda stran, ali tistega, ki pomaga.

Morda ne moremo rešiti vsega. A vedno lahko rešimo nekaj. In v tem »nekaj« se skriva bistvo človečnosti.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime