KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA
Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa
Živimo v razviti družbi. Živimo na delu sveta, ki spada med najbolj razvite dele, zato naj bi bila naša odgovornost do blagostanja živali na zelo visokem nivoju. Pa je res?
Kljub temu, da so življenjske potrebe domačih živali človeku dobro znane, se v tem našem razvitem svetu še vedno dogajajo mnoge žalostne zgodbe krutosti in zanemarjanja. Vsakodnevno se srečujemo s primeri zanemarjanja domačih živali, ki naj bi bile človeku najbolj pri srcu, kot sta pes in mačka. Kako pa poskrbeti za živali, ki veljajo za eksotične, ki imajo drugačne navade in potrebe, vemo še manj.
Ker nam je vse dostopno in lahko vse kupimo, se pogosto pripeti, da nekdo kupi žival samo zato, ker mu je všeč njen videz ali oglašanje, ne zavedajoč se, da ima žival (eksoti) drugačne življenjske navade, da ni prilagojena spremembam v našem okolju, da spada med prostoživeče živali vzrejene v ujetništvu, da je mogoče ogrožena vrsta, itd.? Z denarjem lahko kupimo skoraj vse, saj pri nas še vedno prevladuje antropocentrično prepričanje, katerega glavna zamisel je človekova nadrejenost naravi. Po antropocentričnem prepričanju človek ni enakovreden del narave, temveč je njegovo mesto višje na lestvici – je gospodar živalstva, rastlinstva in Zemlje nasploh. Antropocentrično razmišljanje ima globoke korenine v vsakdanjem obnašanju ljudi. Kruto ravnanje z živalmi in druga dejanja proti naravi so opravičena iz antropocentričnega stališča, saj nadrejenost nedoločno vsebuje podrejene subjekte, katerih dolžnost bi morala biti skrb za človekovo blagostanje, medtem, ko človek živi potrošniško življenje. Vse lahko kupi in kar kupi je njegova last.
Tako postane človek z nakupom živali, bila to domača žival ali žival vzgojena v ujetništvu ali ulovljena v naravnem okolju, njen lastnik. Kako zanjo skrbi je bila včasih izključno odgovornost lastnika, danes pa je malo drugače. Dobrobit živali ne sme biti odvisna samo od tistega, ki jo je kupil, zato njene življenjske pogoje določa tudi zakonodaja, z določanjem minimalnih pogojev. Če pogoje ne izpolnjujemo, nismo sposobni skrbeti za žival. Na žalost zakonodaja določa samo minimalne pogoje, ostalo je še vedno odvisno od lastnika.
Kakšno odgovornost nosijo trgovci, ki trgujejo z eksotičnimi živalmi? Nikakršne, če ne gre za visoko stopnjo ogroženosti vrste. V trgovinah za živali ali kar po spletu lahko kupimo eksotične živali, torej živali, ki so prilagojene drugačnim ekosistemom, ki imajo posebne potrebe, živali kot so papige. Nekaj vrst živali je zaščitenih s Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. Spet druge, ki niso ogrožene vrste, nimajo mednarodne zaščite, kar pomeni, da kupcu ni treba obvestiti Ministrstva za okolje in prostor in ne veterinarja o nakupu in imetju eksotične živali.
Kaj sploh vemo o eksotih? Na koga se obrniti po informacije? Kako zagotoviti primerne pogoje? To so vprašanja, na katere bi morali poiskati odgovore za uspešno in primerno oskrbo eksotičnih živali doma. Pri nas veljajo minimalni predpisi, ki so določeni v Odredbi o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu, ki določajo res minimalne pogoje, vendar kršitev in neizpolnjevanje teh pogojev nihče ne nadzoruje.
Papige Rozele niso ogrožena vrsta papig, a spadajo med barvno najbolj razkošne papige in so zato zelo zaželene pri gojiteljih in ljubiteljih. S to kolumno bi radi apelirali na javnost, da imeti doma eksotično ptico, pomeni prevzeti veliko odgovornost. Srečujemo se s primeri, ko ljudje, ki so npr. avstralske Rozele kupili v trgovini, kot darilo ali ker so jim enostavno všeč lepe, pisane živali, za te živali pa ne znajo primerno skrbeti, hkrati jih nihče ni opozoril na minimalne standarde oskrbe, ki veljajo po naši zakonodaji.
Papiga Rozela ni okras in ni darilo. Govorimo o visoko inteligentnem bitju, ki ima zaradi evolucijskega razvoja drugačne potrebe, kot smo jih vajeni pri domačih živali. Da bi dokaj normalno živele v našem okolju je treba Rozelam prilagoditi življenjski prostor in prehrano, kar zahteva čas in denar.
V trgovini so nam dolžni podati informacije o nastanitvi, prehrani in potrebni veterinarski oskrbi, opozoriti bi nas morali tudi na veljavno zakonodajo in minimalne pogoje, ki jih moramo živali v ujetništvu. Pa ni tako. Živali se prodajajo preko spleta za 95 eurov (toliko je vredno življenje tega čudovitega bitja) in še vedno lahko kupimo npr. okroglo kletko, čeprav minimalni pogoji določajo, da kletka za ne sme biti okrogla. Med iskanjem informacij, kako trgovina kupca eksotičnih živali seznani s potrebami teh živali, sem naletela na navodila ene trgovine, kjer so mere za kletko za polovico manjše, kot so predpisane z minimalnimi pogoji. Hkrati nikakor nisem mogla ugotoviti, kdo je dobavitelj papig Rozel. Odgovor je vedno enak: različni dobavitelji. Takšna papiga, ki je dober letalec nujno rabi preletalnico ali vsakodnevno spuščanje po stanovanju. Smo vedeli, da se rada kopa? Ali da je semenojeda, ki mora imeti vedno na voljo sveže sadje in zelenjavo? Poznamo njeno prehrano in življenjske navade? Ptice pač letijo, papige Rozele v jatah preletijo velike razdalje, rade kričijo, so plašne, so družabne živali, partnerja si izberejo za vse življenje.
Odgovorno skrbništvo zahteva veliko znanja, iskanja informacij in izkušenj! Ko smo se prvič srečali s primerom prostoživeče živali v ujetništvu, predvsem nas je pretresel primer ptic, za katere ni bilo pravilno poskrbljeno, smo se resno zamislili nad tem, koliko sploh vemo o potrebah teh živali, o njihovih navadah, koliko smo se pripravljeni educirati, kje poiskati informacije in kaj storiti, da jim omogočimo prijetnejše življenje v našem okolju.
Nevenka Lukić Rojšek
Društvo za dobrobit živali AniMa
Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
