December je čas topline, lučk in bližine. Čas, ko si želimo verjeti, da je svet za trenutek mehkejši, prijaznejši, bolj človeški. Obdarujemo drug drugega, iščemo popolno darilo in upamo, da bomo z njim nekomu polepšali življenje. A prav v tem času se vsako leto znova zgodi ena izmed najbolj bolečih napak, žival postane darilo. Mladiček pod božično smreko se zdi uresničitev sanj. Mehek kožušček, sijoče oči, otroški smeh in trenutek, ki ga želimo ujeti in deliti. A tisto, česar na fotografiji ni, pride kasneje. Ko se prazniki končajo. Ko se hiša umiri. Ko ostane vsakdan, z odgovornostjo, obveznostmi in resničnimi potrebami živega bitja.

Žival ni darilo. Ni predmet. In ni presenečenje.

Žival je odgovornost za deset, petnajst, včasih tudi dvajset let. Je bitje s čustvi, strahovi, potrebami in navezanostjo. Ko jo podarimo impulzivno, brez premisleka in soglasja, jo že v izhodišču postavimo v negotov položaj. Ne zato, ker bi ljudje želeli slabo, temveč zato, ker prazniki pogosto zameglijo realnost.

Vsako leto po božiču in novem letu zavetišča beležijo porast zapuščenih živali. Psi, ki so bili kupljeni »za otroke«, a so kmalu postali preglasni, preveliki ali prezahtevni. Muce, ki so bile darilo, dokler niso začele praskati pohištva ali potrebovati veterinarja. Živali, ki so bile ljubljene le toliko časa, dokler niso zahtevale več, kot je bil nekdo pripravljen dati.

Problem nikoli ni v živalih. Problem je v napačnih pričakovanjih.

Ljubezen do živali ni trenutek navdušenja, temveč dolgotrajen odnos. Je odločitev, da boš poskrbel tudi takrat, ko boš utrujen. Ko bo deževalo in bo pes še vedno potreboval sprehod. Ko bo račun pri veterinarju višji, kot si pričakoval. Ko bo žival stara, bolna in počasna, a še vedno popolnoma odvisna od tebe.

Žival ne razume božiča. Razume pa spremembe. Razume stres. Razume, ko se znajde v novem okolju brez časa za prilagoditev. Razume, ko jo nekdo zapusti, čeprav je ona ostala zvesta.

Posebej boleče so zgodbe otrok, ki se na žival navežejo, nato pa jo izgubijo. Ko se žival »vrne«, odda ali izgine iz njihovega življenja, otroci prejmejo nevarno sporočilo: da so živa bitja zamenljiva. Da jih lahko odložimo, ko postanejo neudobna. To ni lekcija o sočutju, to je lekcija o minljivosti odgovornosti.

Prazniki bi morali biti čas, ko se vprašamo, kakšne vrednote prenašamo naprej. Ali učimo potrpežljivost, skrb in odgovornost? Ali pa zgolj lovimo čustvene vrhunce in trenutne občutke?

Če resnično želimo storiti nekaj dobrega za živali, obstajajo številni bolj odgovorni načini. Namesto impulzivnega nakupa lahko podarimo simbolično posvojitev. Donacijo v imenu obdarovanca. Skupno odločitev, sprejeto po praznikih, ko se življenje vrne v ritem. Lahko podarimo čas, obisk zavetišča, sprehod s psom, pomoč živalim, ki že čakajo na svojo priložnost.

Najlepše darilo živali ni zavito v papir. Je zavestna odločitev.

Odločitev, ki vključuje razmislek o življenjskem slogu, času, prostoru in finančnih zmožnostih. Odločitev, sprejeta brez pritiska praznikov in brez potrebe po presenečenju. Odločitev, ki pomeni začetek skupne poti, ne kratke zgodbe, ki se konča, ko se ugasnejo praznične lučke.

Če razmišljate o posvojitvi, naj bo to dejanje odgovornosti, ne impulza. Naj bo pogovor, ne presenečenje. Naj bo dejanje, ki ga spremlja pripravljenost, ne le želja. 

Ljubezni ne kupimo. Ljubezen se gradi, dan za dnem, leto za letom. In prav to si vsaka žival zasluži. Ne le decembra, temveč vse dni, ki sledijo.

Katja Jakup

Animal Angels Slovenija

Fotografija: Dreamstime