Kot ljubitelj psov se včasih težko sprijaznim z dejstvom, da svet, v katerem mi svojega psa gledamo kot družinskega člana, še vedno dopušča, da so drugi psi obravnavani zgolj kot orodje. Še posebej boleče je, ko gre za pasmo, ki jo poznamo kot izjemno nežno, družabno in zaupljivo – beagle. Zato je novica iz Združenih držav Amerike, ki je v zadnjih tednih obšla svet, pomembna. Ne zato, ker bi čez noč rešila vse pse iz laboratorijev, temveč zato, ker pomeni jasen premik v smer, ki jo kot družba nujno potrebujemo.

Ridglan Farms: konec vzreje psov za druge laboratorije

Ridglan Farms, eden največjih vzrediteljev beagljev za raziskovalne namene v ZDA, je po letih pritiskov, preiskav in javnih razprav dosegel sporazum z oblastmi, po katerem bo do sredine leta 2026 prenehal z vzrejo in prodajo psov drugim laboratorijem. Gre za objekt, ki je bil dolga leta pod drobnogledom inšpekcij zaradi domnevnih kršitev zakonodaje o zaščiti živali. Poročila so govorila o prenatrpanih kletkah, pomanjkanju osnovne obogatitve okolja in psih, ki so večino svojega življenja preživeli brez stika z zunanjim svetom – brez trave pod tačkami in brez človeške bližine, ki bi pomenila kaj več kot rutinski poseg.

Pomembno je poudariti: Ridglan Farms se ne zapira v celoti. Dogovor pomeni konec komercialne vzreje in prodaje psov drugim raziskovalnim ustanovam, ne pa takojšnje rešitve za vse pse, ki so trenutno tam. A kljub temu gre za pomemben precedens.

Zakaj je ta zgodba pomembna tudi za Evropo

Ta primer ni osamljen. Pred tem je svoja vrata zaprl tudi Envigo, še en velik dobavitelj beagljev za laboratorije, kar kaže, da se pritisk javnosti, medijev in organizacij za zaščito živali vendarle pozna. Kot skrbniki psov v Evropi morda nimamo neposrednega vpliva na ameriško zakonodajo, imamo pa nekaj drugega: glas. In prav ta glas – ko je dovolj glasen in vztrajen – očitno lahko sproži spremembe tudi tam, kjer se je zdelo, da so stvari zacementirane. Vsak tak primer pomeni tudi več prostora za razmislek o alternativah testiranju na živalih, o etiki raziskav in o tem, kakšno odgovornost imamo do bitij, ki nam brezpogojno zaupajo.

Kaj pa psi?

Najpogostejše vprašanje ob takih novicah je: kaj se bo zgodilo s psi? Odgovor žal ni preprost. Reševanje in oddaja laboratorijskih psov je kompleksen proces, ki zahteva sodelovanje oblasti, raziskovalnih ustanov in izkušenih reševalnih organizacij. Dobra novica je, da so se številne organizacije že vključile in si prizadevajo, da bi čim več beagljev dobilo priložnost za življenje zunaj laboratorijskih zidov. Za pse, ki so bili rojeni za poskuse, je prehod v družinsko življenje velik korak. A izkušnje iz preteklih primerov kažejo, da prav ti psi pogosto postanejo izjemno hvaležni, nežni in navezani spremljevalci.

Majhen korak za sistem, velik za pse

Ta zgodba ni zmagoslavna pravljica s takojšnjim srečnim koncem. Je pa dokaz, da spremembe niso nemogoče. Da se lahko tudi veliki sistemi začnejo premikati, ko dovolj ljudi reče: dovolj. Za vse nas, ki svoje pse gledamo med spanjem in se čudimo, kako je mogoče tako preprosto, tiho zaupanje, je to opomnik, zakaj je pomembno ostati pozoren, obveščen in sočuten – tudi do psov, ki jih nikoli ne bomo osebno srečali.

Ker vsak pes, ne glede na to, kje se rodi, zasluži več kot življenje za zaprtimi vrati.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: Dreamstime