Obiskovalec se ustavi, pogleda medveda, morda naredi fotografijo in odide. Zanj je bil to kratek prizor, zanimivost na izletu ali postanek ob kosilu. Medved ostane. V istem prostoru preživi tudi preostanek dneva, ko ni več nikogar, ki bi ga opazoval. In naslednjega. In tako lahko minejo desetletja.

V Sloveniji je še leta 2024 imelo takšno življenje kar pet medvedov, katerih zgodbe so v zadnjih letih postale del prizadevanj za konec neprimernega zasebnega ujetništva: Maša, Felix, Mici, Mitko in Tim. Njihove zgodbe so se razpletle različno. Dva sta dobila priložnost za drugačno življenje. Dva je nista dočakala. Eden še vedno čaka.

Maša in Felix sta dolga leta živela v ogradi ob gostilni Tušek v Gornjih Ložinah pri Kočevju. Mici je bila nastanjena ob gostilni v Završnici, Mitko na turistični kmetiji Abram na Nanosu. Tim živi v Zooparku Rožman pri Horjulu. Mednarodna organizacija Four Paws oziroma Štiri tačke si je prizadevala za preselitev vseh petih v svoja zavetišča, vendar sta Maša in Mitko umrla leta 2024, še preden bi ju lahko preselili.

Ob vseh njihovih zgodbah se sprašujem, koliko časa smo ljudje pripravljeni porabiti za razpravljanje o spremembah, medtem ko žival ves ta čas živi v razmerah, zaradi katerih so se ta prizadevanja sploh začela. V človeškem koledarju je leto lahko obdobje dopisovanja, sestankov in čakanja na odgovore. V življenju medveda je to še eno celo leto za isto ogrado.

Pri zamenjavi Felixa in Maše so pristojni pokazali, da je očitno že samo ugotavljanje, kateri medved je še živ, prezahtevna naloga. Za mrtvega so namreč razglasili Felixa, čeprav je umrla Maša. Šele poznejši inšpekcijski pregled je razkril, da je Felix še vedno živ. Pri tem pa ni šlo za nedolžno pomoto, namreč če pristojni ne vedo niti tega, kateri medved je umrl in kateri še živi, to jasno kaže na pomanjkanje nadzora in neustrezno spremljanje živali, ki bi jih dejansko morali varovati, saj ob skrbnem in doslednem nadzoru do takšne zamenjave sploh ne bi smelo priti.

Za Felixa in Mici se je zgodba vendarle obrnila drugače. Felix je bil maja 2025 preseljen v zavetišče za medvede Arbesbach v Avstriji, Mici mu je sledila novembra istega leta. Po desetletjih življenja ob gostinskih objektih sta dobila nov dom.

Članice Društva za dobrobit živali AniMa smo ju letos tam tudi obiskale. Videti oba v novem okolju je bilo nekaj posebnega. Njuni zgodbi smo poznale že prej, vendar fotografije in zapisi dobijo drugačno težo, ko medveda vidiš pred seboj in pomisliš, koliko njunega življenja je že minilo, in vidiš, kako drugačen je lahko njun vsakdan zdaj, ko imata dosti boljše pogoje za življenje.

Preteklosti jima nihče ne more povrniti. Poskrbljeno pa je, da njuna prihodnost ne bo zgolj nadaljevanje istega vsakdana. Tudi po desetletjih ujetništva je vredno omogočiti spremembo. Vsako leto, ki ga žival še ima pred seboj, šteje.

Medved potrebuje prostor za gibanje in raziskovanje, primerno prehrano, zaposlitev ter možnost umika in počitka. V ujetništvu je vse to odvisno od ljudi. Mi določamo, kje bo živel, kaj bo jedel in kaj bo lahko počel ves dan. Zato naša skrb ne more biti omejena zgolj na to, da je nahranjen in da njegova ograda izpolnjuje zgolj tiste minimalne zakonske pogoje kakor tudi to, da ga nekdo pozna že vrsto let, še ne odgovori na vprašanje, kako kakovostno je njegovo življenje.

Zame skrb in ljubezen do živali vključujeta tudi pripravljenost priznati, da ji lahko nekdo drug ponudi več. Takšna odločitev je lahko težka. Vendar bi morala biti pri njej odločilna prihodnost živali, ki je od naših odločitev povsem odvisna.

In tako pridemo do Tima. Izmed te peterice je on tisti, za katerega prizadevanja za preselitev še trajajo. Organizacija Štiri tačke mu ponuja dom v Arbesbachu, njegov skrbnik Jože Rožmanec pa premestitvi vztrajno nasprotuje. »Tim bo ostal!« V javnih nastopih zavetišču očita komercialne interese in problematizira tamkajšnje razmere.

Toda z blatenjem drugih in nepodkrepljenimi očitki še ne dokažeš, da medvedu sam zagotavljaš boljše življenje. Vztrajno zavračanje premestitve in iskanje vedno novih izgovorov kažeta, da možnost Timovega odhoda v boljše okolje očitno sploh ni zares dopuščena. Odločitev, da ostane, je že sprejeta, zanjo se iščejo le še opravičila. Žalostno je, da tam, kjer bi morala prevladati dobrobit živali, prevladajo osebni interesi. Ceno takšnih odločitev pa plačuje Tim.

Če imamo žival radi, bi ji morali želeti najboljše življenje, ki ji ga lahko omogočimo. Tudi kadar to pomeni, da ga bo živela drugje.

Maši in Mitku drugačne prihodnosti ne moremo več omogočiti. Felix in Mici jo že živita. Pri Timu pa še vedno lahko vplivamo na to, kako se bo njegova zgodba nadaljevala. Če bo le odgovorne srečala pamet.

Tjaša Pirtovšek

Društvo AniMa

Fotografija je simbolična:  DepositPhotos

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.