3. novembra 1957 je v vesolje poletelo prvo živo bitje – drobna psička po imenu Lajka. Brezdomna mešanka med sibirskim haskijem in terierjem, ki so jo sovjetski znanstveniki ujeli na ulicah Moskve, je postala simbol človeškega poguma, pa tudi njegove brezmejne sebičnosti.

Lajka ni imela izbire. Bila je izbrana za zgodovinsko misijo, ki naj bi dokazala, da lahko živo bitje preživi polet v vesolje. Že od začetka je bilo jasno, da se ne bo nikoli vrnila. Takratni tehnološki napredek namreč še ni omogočal varne vrnitve kapsule na Zemljo.

Lajko so pred poletom skrbno pripravili – naučili so jo bivanja v majhnih prostorih, navajali na vibracije in hrup, jo oblekli v posebno oblačilo s senzorji, ki so merili njen srčni utrip, dihanje in krvni tlak. Kapsulo Sputnik 2 so izstrelili 3. novembra 1957, le mesec dni po uspešnem poletu prvega satelita. Svet je zadržal dih.

Sovjetski mediji so takrat poročali, da Lajka pogumno kroži okoli Zemlje in da se počuti dobro. A resnica je bila drugačna. Kasneje se je izkazalo, da je psička umrla že nekaj ur po vzletu – zaradi stresa in pregretja v kapsuli. Napaka v sistemu za uravnavanje temperature je povzročila, da se notranjost hitro segrela, Lajkino srce pa ni zdržalo.

Čeprav je bila njena smrt tragična, je človeštvu prinesla pomembno spoznanje: živa bitja lahko preživijo v breztežnostnem prostoru. Ta misija je odprla vrata poznejšim poletom, ki so v vesolje popeljali tudi ljudi. A Lajkina žrtev je pustila grenak priokus.

Lajkina zgodba je danes zapisana v zgodovino – ne le kot tehnološki dosežek, temveč tudi kot opomin. Opomin, da znanost brez sočutja izgubi svojo človečnost.

Na ruskem inštitutu za letalstvo in vesoljsko medicino danes stoji spominska plošča z njenim imenom. Lajka ni več le poskusni pes. Je simbol – spomin na vse živali, ki so življenje izgubile v imenu človeškega napredka.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija je simbolična: Dreamstime