Ko zagledamo psa s tremi nogami, naš pogled pogosto najprej obstane prav na tistem, česar nima. Ena noga manj. A pes sam svoje drugačnosti ne doživlja na enak način kot človek. Če mu zdravstveno stanje omogoča normalno življenje, bo še vedno želel vohati, raziskovati, se igrati, biti ob človeku in početi vse tisto, kar počnejo tudi drugi psi. Morda bo moral nekatere stvari početi nekoliko drugače, vendar ga to praviloma ne ustavi.

Prav v tem pa se skriva nekaj zelo posebnega. Trinogi pes je lahko veliko več kot pes z invalidnostjo. Za človeka, še posebej za otroka, ki se tudi sam sooča s telesnimi omejitvami, lahko postane pomemben spremljevalec in predvsem živ dokaz, da drugačnost ne pomeni manjvrednosti.

Otroci z invalidnostjo se lahko pogosto počutijo drugačne od svojih vrstnikov. Pogledi drugih ljudi, medicinski pripomočki, proteze, invalidski voziček ali drugačen način gibanja lahko vplivajo na njihovo samozavest. Ko se srečajo s psom, ki ima prav tako drugačno telo, pa lahko vidijo nekaj zelo preprostega: bitje, ki je drugačno, vendar zaradi tega ni prenehalo živeti svojega življenja.

Pes ne razmišlja o tem, kaj mu manjka. Če se počuti dobro, bo poskusil vstati, hoditi, teči, raziskovati in se igrati. Prav njegova prilagodljivost je lahko otroku čudovit zgled. Ne zato, ker bi mu pes govoril, da omejitev ni, ampak zato, ker mu s svojim vedenjem pokaže, da omejitev ni nujno konec.

Takšna povezava je lahko še posebej pomembna pri otrocih, ki se privajajo na lastno telo in različne pripomočke. Pes jih ne bo ocenjeval zaradi njihovega videza, načina hoje ali invalidskega vozička. Ne zanima ga proteza in ne zanima ga, zakaj se človek premika drugače. Zanima ga človek pred njim. Prav ta brezpogojna sprejetost je ena od stvari, zaradi katerih je odnos med človekom in psom tako poseben.

Pes je lahko tudi odličen »prebijalec ledu«. Namesto da bi bil prvi predmet pozornosti otrokova invalidnost, lahko pogovor začne pes. »Kako mu je ime?«, »Zakaj ima tri noge?«, »Ali lahko teče?« Takšna vprašanja lahko ustvarijo naraven stik z drugimi ljudmi in otroku olajšajo vključevanje v družbo.

Če je pes ustrezno usposobljen in je njegovo zdravstveno stanje primerno, lahko skupne aktivnosti postanejo tudi spodbuda za gibanje. Hoja, igra, iskanje igrače ali preprosto skupno raziskovanje okolice so lahko za otroka prijetnejši, če so povezani z nekom, ki mu zaupa in ga ima rad. Seveda pes ni nadomestilo za fizioterapijo ali drugo strokovno obravnavo, lahko pa je njena prijetna in motivacijska dopolnitev.

Morda je prav pri tem najlepše, da pes ničesar ne počne zato, da bi bil komu za zgled. On preprosto živi. Če je izgubil nogo zaradi poškodbe ali bolezni, se mora naučiti novega načina gibanja. Spremenita se njegovo ravnotežje in način uporabe telesa, vendar se lahko sčasoma prilagodi. Ko ga opazujemo, kako kljub temu veselo teče za žogo ali raziskuje okolico, hitro pozabimo, da je nekoč njegovo življenje izgledalo drugače.

In prav zato lahko trinogi psi nosijo tako močno sporočilo. Ne govorijo nam, da je vse enostavno. Ne skrivajo dejstva, da je izguba dela telesa velika sprememba. Pokažejo pa, da se je mogoče prilagoditi in poiskati nov način življenja.

Morda bomo ob pogledu na takšnega psa najprej opazili tri noge. Čez nekaj časa pa bomo videli samo še psa.

Psa, ki želi živeti.

Psa, ki se želi igrati.

Psa, ki želi biti ljubljen.

In morda prav v tem tiči njegova največja lekcija za človeka: ni pomembno, koliko imamo ali česa nimamo. Pomembno je, kaj naredimo s tem, kar imamo. Včasih za velik korak naprej res niso potrebne štiri noge. Potrebni so le pogum, vztrajnost in nekdo, ki nam pokaže, da zmoremo.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: DepositPhotos