Ko kosmatinec ne naredi tega, kar želimo, hitro pomislimo: “Kako je trmast.”  Ne pride na klic, vleče na povodcu, ignorira naše “ne”. A v resnici trma pri psih praktično ne obstaja. Veliko pogosteje gre za nekaj veliko bolj preprostega - štirinožec nas ne razume.

Psi se ne rodijo z znanjem človeških pravil. Besede, ki jih uporabljamo, zanje nimajo pomena, dokler jih jasno in dosledno ne naučimo. Če danes rečemo “pridi” enkrat v dnevni sobi, drugič pa ga kličemo med igro z drugimi psi, pričakujemo enako reakcijo v povsem različnih okoliščinah. Za psa pa to ni ista situacija.

Velik del “neposlušnosti” izvira iz nejasne komunikacije. Kuža morda ne razume, kaj želimo, morda naloga zanj še ni dovolj utrjena ali pa je okolje preveč zanimivo, da bi se lahko osredotočil. Včasih preprosto nima dovolj motivacije - zakaj bi prišel k nam, če je drugje bolj zanimivo?

Ključ je v tem, da začnemo pri osnovah. Najprej učimo v mirnem okolju, brez motenj, kjer ima štirinožec možnost uspeti. Povelja naj bodo kratka, vedno enaka in povezana z jasnim rezultatom. Ko pes nekaj naredi prav, naj temu sledi nagrada - hrana, igra ali pohvala, nekaj, kar ima zanj vrednost.

Pomembno je tudi, da postopoma stopnjujemo težavnost. Kar kuža zna doma, še ne pomeni, da zna tudi v parku ali med drugimi psi. Vsako novo okolje je zanj nov izziv, zato potrebuje čas, da znanje prenese v različne situacije.

In še nekaj: pes ne dela stvari “za nalašč”. Ne ignorira nas, da bi nas jezil. Vedno deluje v okviru tega, kar razume, kar zna in kar se mu v danem trenutku zdi smiselno.

Ko začnemo gledati na vedenje skozi to prizmo, se “trma” pogosto spremeni v priložnost za boljše učenje. In prav tam se začne resnično sodelovanje.

Maja Šparovec

Canima - šolamo pse, izobražujemo skrbnike

Fotografija: Dreamstime