18.10.2021

PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE

 

Piše: Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov

 


Sobivanje s psom dojemam kot širok pojem aktivnega ukvarjanja, ki zajema medsebojno raziskovanje, učenje sodelovanja, razvijanje komunikacije, sprejemanje kompromisov, prilagajanje na spremembe in vse, kar pasji lajfstajl pač prinese s seboj. Gre za posebno vez, ki te obogati, če si le dovoliš prisluhniti naukom svojega psa.



Predvsem spremembe pri psih so tiste, ki jih včasih skoraj prej začutim, kot opazim z očmi. Pogosto imam  "mama instinkt", ki ga načeloma ne maram, saj je povezan z zdravstvenim stanjem psov ali pa njihovim počutjem, ko se pasje energije ne ujemajo med seboj in jih je potrebno sinhronizirat. Živim v večjem tropu psov in mačk, zato je zame zgovorna že vsaka brka ali premik obrvi, ko vem, kako je na stvari in česa manjka oz. česa  je preveč v našem vsakdanu. To ni znanstvena fantastika in si okoli vratu ne obešam medalje. To je samo sobivanje z živimi bitji, nekaj kar znamo vsi, če jim le prisluhnemo in ohranjamo stik s seboj, z naravo in sobitji. Pa seveda bogate izkušnje, težnja po osebni rasti, masa psov in vsakodnevne zgodbe, ki se zgodijo spontano skozi leta. Zavedam se, da imam privilegij odštekanega življenja v veliki družini, kar izredno cenim in svoje živalske misije ne bi menjala za nič na svetu, čeravno je včasih zelo naporno.

O spremembah pišem velikokrat, predvsem o starostnih, in si tudi tokrat ne zatiskam oči, ko opažam Twixovo sivino na črnih lisah. Opazim postopne spremembe v njegovem gibanju, dojemanju sveta in predvsem njegovo modrost, ki, tako kot pri človeku, pride z leti in izkušnjami - zdaj tudi on že pretehta verjetnostni račun in se odloča o svojih prioritetah. Malo zato, ker mu pustim več odločanja kot v mladih letih, drugič, ker si pri nas psi prislužijo "penzijo" po 8 letu starosti in on uživa privilegij lenarjenja od lanskega leta. Aktivnosti na rolerjih, pohodi, tek, plavanje, vse to ostaja isto za aktivnega jack russella, le proge so malce krajše, moj tempo včasih malo počasnejši.

Tokrat me je pokonci vrglo njegovo evforično kroženje po postelji, spremljalo ga je tanko cviljenje in rep v največjih zamahih. In to ob polnoči, ko gospod načeloma ob 20.uri ponikne in ga do jutra ni (razen rednega terierskega bunjenja, če mu kdo vzame kovter). Debato začnem nejevoljno: "reči Marku, jaz že dremam". Twix skoči s postelje in šiba v pisarno. "Fino," si mislim in se pokrijem čez glavo. V daljavi slišim, kako Marku pripoveduje isto zgodbo in uživam, ko me z vseh strani greje 9 toplih kožuhov. Vsak diha v nekem svojem počasnem ritmu in skoraj me že zmanjka, ko slišim nestrpne tačke na parketu. »Mali je nazaj«, pripotujem iz polsanjaškega sveta in sem spet pri tisti značilni drži in tankem piskanju. Zaspano zavriskam na hodnik, da psa verjetno nujno tišči ven ali pa ga muči želodčna kislina in bi rabil nekaj za pod zob. Ampak, ker se »ata« odziva na nujnost klica preveč ležerno, mi »mamast nagon« ne da spati – čeprav, priznam, se otepam ideje, da bi zlezla izpod kovtra, vem da se takšna komunikacija brez dialoga ne bo zaključila. Zdaj me z lahkim suvanjem s smrčkom že vabi s postelje. »Ok, Twix, že grem.« Za nama je 9 let vsakodnevnega dela, zato zaupam, da me brez razloga ne bi vrgel s postelje.

Ko odpiram vrata na teraso, že opazim, da mu smrček utripa v drugo smer. Prebavne težave torej niso, niti vrsta cvileža ni bila takšna, pa vseeno poskusim in mu s poveljem nakažem, da opravi potrebo. Iz navade sicer dvigne taco in me zdolgočaseno pogleda. Ker se mi ne da ugibat, ga vprašam »Kaj bi rad?« Ne sprašujem ga zato, ker bi bil razvajen in bi redno ustregli njegovim željam, prej zato, ker so lovski psi odlični v nakazovanju. Pri Twixu na sploh je komunikacija izjemno enostavna, ker ga poznam že od 100g naprej, drugi razlog pa je ta, da je vidno neumen. Na tej točki ste morda zgroženi. Kako lahko rečem svojemu psu, da je »neumen«? Morda se prebere zelo grobo, ker pisana beseda ne prenese moje mehkobe glasu. V mislih se široko nasmehnem in reees ljubeče izgovorim, da je moj Twix »neumen bebček«, sploh če ga primerjam z drugimi psi. Torej, njegova lovska strategija je zelo jasna in mišljenje nič kaj kompleksno – če ga recimo primerjam z našo 13-letno beaglico, ki ima strategijo, matematiko in logistiko na svoji strani. Ona je doktorirala v človeški znanosti, on pa nekako kleca proti diplomi, z občasnim »špricanjem« pouka.  

Torej, Twix me pelje najprej do Marka. Tam godrnjaje zeham in za sekundo pomislim, da je morda zaradi sveže menjave okolja le izpeljal neko enostavnejšo taktiko za  »nočni prigrizek«. Hkrati se zavedam, da je od vseh mojih psov to zanj najmanj verjetno. Pelje me h kuhinjskim elementom, nato v dnevni prostor k omari z briketi, nato k polici s sadjem. Ne da mi miru, saj me vozi na dve, tri lokacije, ki so povezane s hrano, ampak ne na način, kot bi prosjačil za obrok. Hrana, hrana, hrana … hm, ampak ne njegova hrana, druga hrana … Ker se v celem postopku ne želim pokazati kot zainteresirana vodnica (da ne potrjujem njegovega, vedno bolj bliskovitega, gibanja), še kar zasanjana stojim pri kuhinjskem pultu in rešujem mentalno dilemo. »Te znake sicer poznam, ampak, a bi to bilo …« Ob polnoči mi je dal rebus. In končno mi posveti lučka – miši, jasno!

Kaj bi lahko ob polnoči zaspanega terierskega penzionista vrglo iz postelje, on pa bi mi na vse pretege iskal asociacije na hrano, ki niso njegov briket? V tem procesu sem že budna in z Markom padem v debato o nujnosti nočnega projekta. Zato že iščem primernega psa, ki bi s Twixom lahko lovil v tandemu. Njegova pokojna mama je pri takšnih opravilih blestela, Twix je pač ... no, ne bom še enkrat napisala. Dela pa s srcem. Gagi je gonič, ker je vizualni tip psa, se mu brez premika nagon ne bo sprožil. Ninđa je ovčar, največ kar bo naredila, bo ležala ob Twixu in ga čuvala, kot dela pri pasjem peskovniku. Bini izvaja nočni indijanski ples za pozornost, čivava pač. Ostali nepremično spijo in ne izgleda, da bi jih lov na glodavce zanimal bolj kot drnjohanje pod kovtrom. Odločim se za Honey, ki je sicer gonička. Dvomim da jo bo straženje morebitnih brlogov animiralo, a s Twixom rada raziskuje, zato ju pošljem v klet – jaz si ta čas prižgem film, »ko bosta končala z nočno stražo, me bo že zbudil«.

Zgodba s stražo se bo – pričakujem – nadaljevala še nekaj dni, dokler uboge miške ne bodo izbrale nove lokacije za bivanje. Kovčke so verjetno že spakirale in se bodo prej kot slej preselile v kakšen mirnejši hlev ali v sosedovo klet. Mineva tretji dan, ko Twix že ve, pri katerih vratih me zvečer počaka, da gre opravljat svoje 1-urno »delo z nosom«. Honey – kot sem predvidevala – sladko spi in se lova ne udeleži več, pravi da je dolgočasen in ga ne razume.

Ona morda terierskih nagonov res ne rabi razumeti - Zato pa smo tukaj pasji starši/vodniki/skrbniki/lastniki (ali kakorkoli se želite poimenovati), da se trudimo razumeti svojega psa. Da poskušamo pasje nagone usmeriti v delo, zadostiti fizičnim potrebam po zadostnem gibanju in predvsem potrebam po mentalni zaposlitvi. Čeravno smo včasih društva opozarjala na kvaliteto lastništva, ki se je nanašala na osnovne zahteve, standard bivanja, kvalitetno prehrano, redno veterinarsko oskrbo, vzgojo in socializacijo psa, se je v zadnjih 10 letih dojemanje potreb živali razširilo na pester nabor hobi in profi mentalno-fizičnih aktivnosti, ki se nanašajo na primarne naloge posamezne pasme, skupine psov in njihovih mešanic. Skupek potenciranih vedenj in pasjih nagonov se danes šteje pod besedno zvezo »neželena vedenja«, ki so v večji meri težnje k iskanju pozornosti, nakazujejo na pomanjkanje dela, močne nagonske momente, višek energije in potrebo po razmisleku o sodelovanju s svojim psom. V pasji šoli me zato še vedno vznemiri vprašanje, ki ga imamo ljudje tako radi »Zakaj je moj pes poreden? Zakaj pes ne uboga?«, medtem ko bi se morali poglobiti vase in vprašati »Kaj delam jaz narobe? Kaj moram psu dati?« … Odgovor je nekje med vajino komunikacijo, temelji vzgoje in potrebo po delu. Nič zato, ni še izgubljeno. Polnočnih rebusov imam še nekaj v rokavu …

Twixovo potrebo po delu bom te dni usmerila z več treningi, učenjem trikcev, zabavo v pasjem peskovniku in dodatnim raziskovanjem na sprehodih. Kako pa se boš ti lotil vajine komunikacije?

Dobrodošli v PoPasje kolumnah! Trudila se bom, da bo podajanje pogledov v pasji svet lahkotno in slikovito, z veliko praktičnimi primeri in razmisleki, ki se spontano razvijajo v slinastem lajfstajlu pasjeljubih raziskovalcev kinologije – Marka in Done.

Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov   



Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj