PISARIJE IZ (PO)PASJE DRUŽINE

Piše: Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov

Predpraznični vikend je! In v duhu mrzlega zraka, ki reže v suho kožo ter lučk v daljavi, se mi je na pasjem sprehodu po glavi kar nekaj časa potikala misel o temi prazničnega zapisa današnje kolumne. V letošnjem decembru sem podala že toliko izjav o pirotehniki, pripravi živali na zimo in podobnih temah, da verjamem, da so pripravljene zgodbe menda že prišle do ušes, ki si jih želijo slišati. Da žival ni darilo, je jasno vsem – a vseeno bom verjetno na predbožični večer še vedno hrulila preko telefona na kakšnega očeta ali mamo, ki bi želela pod smrečico na hitro potisniti mladička, z veliko rdečo pentljo. Če želita, jima ga lahko še zavijem v sijoč darilni papir – seveda plišastega, na drugo ne pristajam (beri kolumno: Imeli bi psa ali Katere smernice upoštevati PRED izbiro psa)!

Ko sem se ob misli tako zopet razjezila nad nespametnostjo klicev, ki jih pogosto prejemam v predbožičnem času, sem se zavedla, da vseeno obstaja prihajajoči trend iz tujine, ki me žuli že nekaj časa. Morda bi morala opozoriti nanj; morda pa je vezan na praznični čas (in še nekaj momentov v pasjem življenju) – reševanje pasjih stisk po hitrih metodah, po pričakovanjih našega hitrega sloga življenja.

Zelo dobro se zavedam, postali smo INSTANT družba, ki je vajena hitrih rezultatov, kratkih odgovorov, pravila 3 klikov na internetu in ima po vseh najnovejših algoritmih le nekaj sekund pozornosti za izbrano temo. Hitrost našega bivanja dosega z vsakim letom svoj višek, in ko že mislim, da smo dosegli vrh, začnemo teči še hitreje. Z globoko usločenimi hrbti nad telefoni in mislimi tam »pesvekje«! S tem povezano smo ljudje bolj nemirni, neučakani, včasih celo razočarani, ko se stvari ne zgodijo iz danes na jutri, ko se želje ne uresničijo v minuti. Cepetamo v čakalni vrsti, nergamo pri blagajni in razburjeno trobimo v avtomobilih. In psi nas opazujejo. Na televiziji izbiramo svojo serijo, preskakujemo reklame, ob nedeljah kličemo učitelje preko video-klica in se jezimo na dežurnega veterinarja, ker ni tukaj, zdaj, takoj! In psi nas opazujejo. Šli smo predaleč, pa tega ne začutimo. Tako daleč, da se še komaj ustavimo, zadihamo, utišamo brnenje naših misli, upočasnimo naš utrip … Ne, ne mlatim prazne slame. Tudi mene je ujel vrtinec hitrosti in poganjal skozi neskončne sezname opravkov, skozi evforijo dogajanja in željo po 100% perfektnosti in odzivnosti. Ker sem želela slediti idealu, ki ga želi vsaka stranka. Ker sem želela biti na voljo, da lahko pomagam. Zdaj, takoj! Ker, če se ne zgodi zdaj, bo verjetno konec sveta. Pa četudi iz rok izpustim svoje delo ali nedeljsko kosilo z družino, samo da sem odzivna, perfektna, takšna, kot se od mene pričakuje. In psi ME opazujejo. Ves čas.




In včasih se mi je zvečer zazdelo, da sem šele prvič v dnevu zajela zrak s polnimi pljuči. »Oh, kako lepo je zadihati, ne?« me je ovčarka Ninđa pogledala izpod nagrbančenih obrvi. Zavila sem z očmi »psi tega ne razumete, vam je fino«. Globoko je zavzdihnila in z navihanim pogledom zaprla moj laptop, ki je počival na kolenih. »Dovolj imaš za danes, počohaj me raje! Delaš že 16 ur!« Ne pravim zaman, da je moja 5-letna posvojenka vir modrosti in vodja mojega plemena čudakov. Ima zavidanja vreden tempo življenja, preudaren korak, nekoliko lenoben odziv na okolico in premeteno pripravljena sporočila, ki kar kričijo po spremembah. Ne le zame, tudi psi jo dojemajo kot kraljico tropa in kot toplo zavetje, ki nudi posebno varnost in mir. Ninđa je verjetno prvi pes, ki me ne potrebuje – ampak jaz potrebujem njo. Prvi pes, ki z nami sobiva, vendar ni odvisen od nikogar. Ona kar je, rada sodeluje s svojo družino in njej je »vse kul, ker nam je tako namenjeno«. A njena skrivnost ni v dosledni vzgoji, puppy treningu, filozofiji nekega hranjenja iz roke ali natančnem merjenju, koliko gramov teh in onih kvalitetnih briket bo pojedla. Ljudje smo preobremenjeni s pravili ter pričakovanji do sebe in svoje okolice.

Njeno življenje je bilo prva tri leta turobno, dolgočasno in predvsem počasno. Od treh mesecev starosti je živela na verigi, brez sprehodov, brez posebne pozornosti. In ker ni bila dober čuvaj, so si jo izmenjale kar tri kmetije. Potem je prišla, sprva kot začasnica, v moje življenje. Ne bi rekla, da jo vodi hvaležnost ali karkoli romantičnega, kar ljudje tako zelo radi slišimo o posvojenih psih. Ona (v sreči in nesreči) NI ŽIVELA TEMPA modernega sveta. V času svojega odraščanja ni sobivala z ljudmi, ki so poskočili na budilko, hiteli po opravkih, se prerivali pred kopalnico ali s hitrim tempom hodili na sprehodu, da bodo pravi čas doma, do naslednje nujnosti na urniku. In če si lahko predstavljam njen, sicer osamljen in otožen začetek, ji je bilo hkrati prihranjenih mnogo mentalnih nesnag, ki jih danes ljudje prenašamo na svojo živo okolico – na družino, na svoje otroke in vedno bolj tudi na svoje živali. Vsi smo rezultat okolja, v katerem živimo. Zato moramo biti zdrav vzor svojim 2- in 4-nožnim spremljevalcem.  




Po mojem mnenju se svojega mentalnega zdravja premalo zavedamo. Živali, ki živijo z nami v tesnem stiku, danes razvijajo podobne bolezni kot njihovi skrbniki. In ni skrivnost, da je glavna težava danes pri psih ravno STRES, ki jim ga nevede s tempom življenja vlivamo v vsakdanjik. »Neumno, kajne? Saj psi ne hodijo v službo,« bi se na izjavo nasmehnila Ninđa. Našo stisko, nervozo, anksioznost, visoka pričakovanja ali kakršno koli negativno stanje, ki vpliva na naše trenutno počutje (in dolgoročno na naše zdravje) je vidno v pasjem življenju - v »neželenih vedenjih« in »nepredvidljivih zdravstvenih stanjih« naših živali. Trditi bi si upala, da v preteklosti ni bilo toliko reaktivnih psov, toliko psov s kroničnimi težavami, toliko psov z avtoimunimi boleznimi kot sedaj. In zelo težko je v pasji šoli reševati vedenjski problem, če iz začaranega kroga ne izstopi pasji vodnik. Zelo težko je umiriti tempo psa, če se ne ustavi tudi človek. Če na sprehodu hodiš hitro in se jeziš na vse izpuščene mimoidoče pse ali otroke – kako lahko pričakuješ, da jih bo ignoriral pes, ki čuti tvoje občutke že pri najmanjši tenziji vrvice? Dejstvo je, če ne spremeniš sebe oz. svojega vzorca, ne moreš spremeniti psa.

In zakaj se ne spremenimo? Težko se pogledamo v ogledalo, brez filtrov, brez izgovorov, brez kazanja prsta na koga drugega. »No, nimamo se časa pogledati v ogledalo – bi rekel sodobni človek,« me popravi Ninđa. Spremenimo se lahko namreč samo s poglobljenim delom na sebi, s trudom, s časom, z voljo. Brez instantnih rešitev, po katerih tako radi posegamo! Brez pričakovanj, da bo veterinarjeva tableta za večno ustavila pasjo drisko in nekontrolirano kronično vnetje prebavil zaradi dnevnih stresorjev. Z naivno željo, da bo raznovrstna pasja dresurna oprema v le nekaj dneh odpravila vlečenje psa na sprehodu. Z – meni – neumno idejo, da bomo v prazničnem času pasjo stisko ob pokanju pirotehnike za večno rešili z naravno pasto. Oprostite, navajanje na hrup se začne v prvih mesecih, ko pride pes v nov dom (pri kvalitetnem vzreditelju že v leglu ali pa z resocializacijo posvojenega psa). Zato je iskanje hipnih rešitev zame popolnoma nesprejemljivo. Iskreno, ne verjamem, da se v resnici toooliko psov boji samega poka, kot pa jih v stisko potisne človekovo vedenje in nepotrebno vzpostavljanje drame. Na mojem kavču je začasa praznikov namreč več deset takšnih »boječk«, ki čudežno ne reagirajo enako na hrup, kot mi o tem pripovedujejo njihovi skrbniki.

In žal zadnji trendi iz tujine, kot sem omenila v uvodnem delu, nakazujejo ravno na hitro reševanje problemov, ki človeka odrešijo kakršne koli krivde za izvor težav pri psu – čudežne tablete za hiperaktivne, hipersensibilne, hipernevemkakšne pse; potem pomirjevalni sirupi za zadržane, plahe, slabo socializirane pse, ali pa takšne, ki lajajo ponoči na premike v grmovju, morda celo te, ki se zaganjajo na sprehodu. Čudežna zdravila in naravni pripravki, ki »rešujejo« svet in so odprtih rok sprejeti ter predlagani s strani globalnih »strokovnjakov pasjega vedenja«.

A vidite, kam pes taco moli? Čudežni pristopi naravnih ali nenaravnih substanc elegantno zakrinkajo človeško vpletenost v zdravje in vedenje psa ter na hiter način rešujejo težave, ki bi jih drugače s svojo vztrajnostjo, razumevanjem pasje psihologije in s celostnim pristopom rešili v dobro nam in našim sopotnikom. Ampak za to rabimo čas. In čas je dragocen – za naše opravke, za vse kar MORAMO storiti danes. Ne!!! Za odnose, ki jih skozi dneve, mesece in leta gradimo z bitji okoli sebe. Ker to, kar šteje v našem življenju, so skupni trenutki, skupno učenje, topli stiski rok in tačk, hvaležne oči in migajoči zadovoljni repki. In včasih se tega zavemo prepozno.

Zatorej, slavimo leto 2022, ki prihaja. Bodimo hvaležni za male trenutke, za ljudi in živali v naši bližini. Zavedajmo se svoje in njihove minljivosti. Zavedajmo se kratkega časa, ki ga imamo na Zemlji. Zavedajmo se, da nič ni NUJNO, da se svet ne bo podrl, če kakšno stvar prestavimo na jutri. Začutimo globok vdih sredi največje gneče in natrpanega urnika. Ustavimo se in poklepetajmo z mimoidočimi sprehajalci, kljub temu, da bi se zaradi vedenja svojega psa najraje ugreznili v zemljo. Nasmejmo se mu. Iskreno se zahvalimo za vse, kar imamo. In ohranimo malce pasje igrivosti – ker svet NE RABI toliko togosti in sovraštva, kot ga morda občutimo zadnje čase. Po naturi smo dobri, ne pozabimo tega.

Med zadnjimi stavki in postavljanjem vejic me za ramo prime gospa Ninđa Vsevedna in mi čez očala zalepi najbolj moker poljub tega meseca, da slina kar teče po licih. V smehu jo objamem in razumem: »Dona, predolgo tipkaš, na kavču te čakamo tvoji najljubši terapevti. Pusti članek, vejice niso pomembne!«

Naj bo to popotnica za razmislek o našem fokusu. O našem življenju v prihodnjem letu. Srečno in po pasje v 2022!   

Dona Gomilšek, PoPasje – varstvo, šolanje in nega psov   

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.