Marsikateri lastnik psa pomisli na to, da bi v svoj dom sprejel tudi mačko, a še vedno je kar močno zakoreninjeno prepričanje, da če se dva razumeta 'kot pes in mačka', ne shajata dobro skupaj. Kako je v resnici s tem? So psi in mačke res kategorično sovražniki?

Splošnega odgovora ni. To, ali bosta pes in mačka dobro shajala, je odvisno od mnogo faktorjev in težko na pamet rečemo, kdaj je stvar obsojena na propad, kdaj bo pa šlo vse kot po maslu. Generalno lahko rečemo, da je najbolj perspektivno izhodišče dobro vzgojen odrasel pes srednjih let, ki ne kaže kaj dosti zanimanja za mačke in manjše živali na sploh, ter mlada mačka, ki je odraščala s prijaznim ali nezainteresiranim psom ali pa je vsaj brez kakih slabih izkušenj. Gre za to, da so še tako prijazni pasji mladički običajno precej vsiljivi, lastnost, ki gre večini mačk močno na živce, odrasle mačke pa največkrat precej slabo prenašajo spremembe, medtem ko so mlade mačke bolj radovedne in prilagodljive.

Vsaka žival ima svojo osebnost, svoj značaj, tako da razmišljajte raje o konkretnem psu in konkretni mački in njunih lastnostih kot o splošnih prepričanjih, denimo v zvezi z določeno pasmo. Z mero previdnosti, potrpljenja in dobro logistiko ter nekaj sistematičnega dela pa lahko tudi sami veliko pripomoremo k uspešni združitvi psa in mačke vsaj v meri, da se medsebojno tolerirata in da skupno življenje za nobenega od njiju ni stresno.

Ko odločitev za mačko ni najboljša ...

Odločitev za novega živalskega družinskega člana mora vedno biti pretehtana in utemeljena, v nekaterih primerih pa je razlogov za skrb več oziroma bi lahko rekli, da odločitev za mačko ni najboljša izbira. V kolikor imate odraslega psa, ki ima močan plenski nagon in je nagnjen k temu, da preganja (oziroma to želi početi) majhne pse in druge majhne živali (zunanje mačke, zajce, veverice ...), ima zelo grobo igro (se trudi druge pse prikovati na tla s sprednjima tacama in/ali gobcem), je v preteklosti že napadel manjše živali, potem odločitev za mačko res ni dobra ideja. Še posebej, če hkrati pes ni prav vodljiv in nas ne upošteva, ko je 'v nagonu'. 

'Parčkanje' za pasje-mačje pare

Če v našem domu kraljuje lepo vzgojen pasji veteran, ki ima že kakšno starostno tegobo ali dve, ima rad svoj mir, potem verjetno ne bo imel nič proti mačji družbi, vsekakor pa se odločimo za psov vajeno stabilno odraslo mačko ali umirjenega mladiča, ki veterana ne bo gnjavil v času počitka in ga divje napadal iz zasede, kar bi utegnilo biti precej neprijetno za psa, ki že slabše vidi ali sliši in morda tudi ni več tako stabilen na tačkah. V kolikor imamo živahnega psa, ki sicer ni agresiven do malih živali, je pa bolj 'poskočne' ali glasne narave in se rad zapodi za hitro premikajočimi stvarmi ali bitji, bo prav tako bolje, da se odločimo za mirno, samozavestno mačko, ki je 'pasji vihar' ne bo prestrašil in ne pretirano ganil.

Premišljeni začetki

Vsekakor bo združevanje novih cimrov bolj uspešno, če se prvega srečanja in spoznavnega obdobja lotimo premišljeno. Večina konfliktov med psi in mačkami izvira iz pasjega plenskega preganjanja mačk, torej tega, da psi v igri (ali čisto zares) lovijo mačke. Pes mora torej biti do nove mačke čimbolj ravnodušen ali pa dovolj vodljiv in poslušen, da mačke ne preganja in do nje ni vsiljiv. Utrjevanje poslušnosti in delo na mirnosti je vsekakor pomembna osnova, s katero bodo začetki za vse udeležene znatno manj stresni in bolj prijetni, z rednim delom s psom pa tudi poglobimo svojo vez s psom.

Prvih nekaj tednov živali ne puščajmo skupaj brez nadzora. Glede na to, da so mačke teritorialne živali, bomo mački olajšali prihod v nov dom, če bo lahko svoje novo ozemlje raziskala v miru, brez pasje prisotnosti. Prinesimo boks v prostor in mački odprimo vrata, da lahko gre ven, ko bo sama na to pripravljena, medtem ko je pes recimo na sprehodu z drugim družinskim članom. Naj mačka vsaj malo osvoji svoje novo ozemlje, brez dodatnih stresorjev. V vseh prostorih, kjer bo bivala mačka, naj ima ta dovolj varnih točk, ki so psu nedostopne. Mačke običajno rade in dobro plezajo, tako da naj bo v vsakem prostoru kakšno zatočišče na višini, kamor se mačka lahko umakne na varno oziroma ima mir pred psom im ga opazuje z varne razdalje.  

Za prvo srečanje bo najbolje, če psa omejimo – če je vajen hišnega boksa, ga lahko zapremo v boks in pred boks postavimo boks z mačko, v nasprotnem primeru ga damo v hiši na povodec. Pomembno je, da prvo srečanje poteka čimbolj mirno, brez pretiranega razburjenja s pasje ali mačje strani. Psa imejmo na povodcu, dokler ni do mačke brezbrižen in zanjo ne kaže posebnega zanimanja. To lahko traja tudi več dni in tednov. Bolje je, da si vzamemo več časa in živali postopno navajamo na sobivanje, tako da je obema prijetno, s tem si zagotovimo, da preostanek skupnega življenja poteka brez stresa in neugodja.

Prvih nekaj tednov se lahko kot odlična pomoč izkažejo otroška vratca, torej vrata, ki jih namestimo med prehod v hiši, tako da se lahko živali vidita in vohata, ampak sta fizično ločeni in ne moreta posegati ena v drugo. Na ta način se navadita ena na drugo in se zaradi bližine ne vznemirjata več. Še en trik, ki se ga lahko poslužimo, je sočasno hranjenje psa in mačke, s tem da je vsak na svoji strani pregrade. Ne samo, da s tem postane bližina druge živali nekaj pozitivnega, saj naznanja obrok, pač pa s tem zagotovimo tudi to, da nobena od živali ni preveč osredotočena na drugo – mačka se bo težko sprostila, če jo bo pes intenzivno in neprekinjeno opazoval z druge strani vrat. S hrano torej tudi razbijemo preveč intenziven fokus, lahko naredimo tako, da skledici s hrano namestimo najprej na razdalji recimo 3m od vratc, potem pa jih v roku nekaj dni postopoma premikamo bližje in bližje. Seveda pa moramo preveriti, da pes ne bo poskusil preplezati, preskočiti ali enostavno podreti vratc oziroma pregrade.

Ljudje se poglavitno zanašamo na čutilo vida, psi in mačke pa dosti več informacij dobijo iz vonjav, tako da poskrbimo, da bo pes prepoznal in sprejel vonj mačke in obratno (lahko recimo prinesemo pasje ležišče k mački, ko je pes zunaj na sprehodu, ali mački nastavimo kakšno brisačko, na katero se uleže, pa jo nesemo k psu, da jo 'preuči'). V vsakem primeru dajmo obema čas, da se sprostita in ne kažeta izrazitih reakcij, preden ju prvič spustimo skupaj, pa še takrat pazimo, da lahko psa pravočasno ustavimo, če bi želel biti preveč vsiljiv do mačke, ter mački omogočimo umik na varno. Na ta način bo spoznavanje in navajanje potekalo umirjeno in brez stresa. Če bomo prehitevali in bo pes preveč vznemirjen, ko se lotimo združevanja, lahko njegova burna reakcija preveč vznemiri mačko, če pa psa popravljamo in kregamo, pa hkrati ustvarjamo dodatno napetost, tako da se bo pes verjetno še težje umiril in po nepotrebnem ustvarimo vzorec napetosti in stresa med obema. Uvajanje bo tako morda trajalo nekaj tednov ali celo mesecev, ne obremenjujmo se s časovnim rokom, vsak naj ima toliko časa, kolikor ga potrebuje, do takrat pa ju ne puščajmo skupaj brez nadzora. 

Ko nas torej prešine misel, da bi imeli poleg psa tudi mačko, najprej razmislimo, ali si časovno, prostorsko in finančno lahko privoščimo še eno žival. Potem pa še realno ocenimo, ali je naš pes s svojim značajem in morebitnimi zdravstvenimi ali drugimi posebnostmi pripravljen sprejeti novega, mačjega člana družine. V kolikor do te točke ni zadržkov, se potrudimo in najdimo primernega mačjega sostanovalca, ki bo čimbolj ustrezal našemu  psu  in našemu življenju. Nato pa se potrudimo in prilagodimo dom tako, da bo mački v njem prijetno, spoznavanja in združevanja pa se lotimo počasi, mirno in pozitivno. Nekaj načrtovanja in prilagajanja torej, ampak pogled na veselega psa in zadovoljno mačko, ki z ramo ob rami čakata na kak priboljšek ali zadovoljno skupaj dremata na ležišču, bo naše življenje nedvomno močno polepšalo in obogatilo. Z razumevanjem, ljubeznijo in potrpežljivostjo so lahko psi in mačke čudoviti sostanovalci.

Urška Medvedšek