Že desetletja društva, zavetišča in posamezniki opozarjamo na problematiko zapuščenih mačk, ki vsako leto znova predstavljajo velik zalogaj (finančni in psihični) za vse, ki nam je mar za nič krive živali. Poznamo prostoživeče mačke, ki nimajo skrbnika in živijo “divje” življene v naravi, in mačke, ki so nekoč imele dom, so vidno socializirane, a so se iz takšnih in drugačnih egocentričnih razlogov ljudi znašle “na cesti”, prepuščene same sebi.



Z okoljevarstvenega vidika so zunanje mačke velik problem in grožnja celotnemu ekosistemu. Mačke so odlični predatorji, ki letno pobijejo milijarde živali in so odgovorne za izumrtje številnih živalskih vrst - sesalcev, ptičev, plazilcev, dvoživk, insektov. Problematike brezdomnih mačk se pri nas in po svetu lotevamo po različnih metodah: TNR (Trap - Neuter - Return), kjer se žival odlovi, se jo veterinarsko pregleda, sterilizira/kastrira in spusti nazaj na mesto najdbe; odlov, namestitev, veterinarska obravnava ter socializacija, ki je pogosto neuspešna in predstavlja velik stres za žival.

Zastrupljanje, streljanje, pobijanje mladičev in podobne krute metode zaustavljanja strmega naraščanja števila brezdomnih živali so še vedno trdno zasidrane med ljudmi. Predatorstvo pa ni edina “slabost” zunanjih mačk. Velik problem je tudi prenos številnih bolezni na druge živalske vrste: virus stekline (Slovenija je ima sicer status države proste stekline), mačja kuga, toksoplazmoza, mikrosporija, itd. ter hibridizacija z divjo mačko, kar predstavlja velik problem pri ohranjanju divje mačke kot vrste.

V Sloveniji se številni na različne načine trudimo zajeziti število brezdomih mačk. Občine sofinancirajo občanom (ponavadi polovico cene) sterilizacije in kastracije lastniških mačk, zavetišča odlavljajo prostoživeče mačke včasih po sistemu TNR, včasih pa jih odlovijo, veterinarsko oskrbijo in oddajo v nove domove. Društva se odzivamo na klice ljudi, ki jih premnoga zavetišča zavrnejo, češ da se pritepena muca "hrani pri hiši že dlje časa" in jo tako definirajo kot lastniško žival, čeprav se je od nekod pritepla in si je nihče ni želel. Naše društvo v takih primerih po najboljših močeh pomaga pri odlovu in sofinanciranju veterinarske oskrbe. Muce po veterinarski obravnavi vrnemo na lokacijo, ponavadi zanje poskrbijo tisti ljudje, ki so zaprosili za pomoč. Če gre za večjo kolonijo, po svojih zmožnostih pomagamo tudi hranilkam z donacijami hrane.

Brezdomnih mačk je pri nas ogromno, veliko preveč. Ljudje še vedno ne razmislijo, kakšno odgovornost in obveznosti v dom prinaša mačka kot naš živalski sopotnik. Pogosto je vnema pred nakupom / posvojitvijo ogromna, ko pa začne mladič praskati pohištvo, hoditi po kuhinjskem pultu, ko se pokažejo kakšne vedenjske težave zaradi premalo ukvarjanja z živaljo, ali ko žival zboli, se pa žal vse prepogosto dogaja, da muca konča odvržena kot smet. Tudi pojav “alergij” skrbnikov, ki se pojavijo po nekaj mesecih ali več letih, je svojstven fenomen.

Pa se dotaknimo še "ljudskih modrosti" in mitov, ki izvirajo iz preteklih stoletjih preteklega tisočletja, a so še vedno trdno zasidrani v glavah ljudi, ki nočejo razumeti - ker je tako pač udobneje. Na primer: da sterilizirana mačka ne lovi miši in se samo valja na kavču, kar je žal daleč od resnice. Okoljevarstveniki ocenjujejo, da so lastniške mačke krive za kar 2/3 vseh pobobojev zunanjih živali, ki jim predstavljajo plen. Dalje: da mora imeti vsaka mačka (enako celo nekateri veterinarji trdijo za psice - zamenjajte veterinarja!) vsaj eno leglo pred sterilizacijo - zakaj že? Zavrnitev sterilizacije in kastracije zaradi “vrtoglavih” stroškov posega, ki je opravljen ENKRAT za celotno mačje življenje, je tudi eden izmed bolj neumnih argumentov proti sterilizaciji / kastraciji. "Nisem vedel" v današnjih časih poplave informacij tudi ni več opravičljiv izgovor, zakaj se kot skrbnik ne obnašate odgovorno.

Ob upoštevanju povprečne starosti mačk pri prvi kotitvi, števila kotitev letno, povprečnega števila mladičev na leglo in umrljivosti mladičev, lahko ena mačka v približno sedmih letih sproducira preko 100 (!) mačk, ki bodo nadaljevale ohranjenje vrste in se naprej razmnoževale v podobnem tempu.

Nesterilizirane mačke in nekastrirani mačkoni imajo prav tako veliko večjo možnost, da jih povozi avtomobil, saj v iskanju svojega partnerja prehodijo ogromno kilometrov, da jih napadejo druge živali ali poškoduje človek (ogromno je zastrupljenih in ustreljenih živali), dobijo spolno prenosljive bolezni, ki skrajšajo njihovo kvaliteto in življenjsko dobo (FeLV, FIV).

Številne mačke umrejo med ali po kotitvi, ker niso imele primerne oskrbe itd. Zanimivo je tudi, da ljudje, tudi tisti, ki sprejemajo zakonodajo, skrbništvo nad mačkami razumejo popolnoma drugače kot skrbništvo nad psi. Ko vidimo psa, ki se prosto sprehaja po ulici, ga takoj poskušamo ujeti ali vsaj nekam zapreti, ker VEMO, da je izgubljen, saj pri nas prostoživečih psov nimamo, takoj se potrudimo najti številko pristojnega zavetišča in jih obvestiti o najdbi, da bi ja izgubljeni kužek našel svojo pot nazaj domov. Logično nam je, da mora biti pes cepljen in čipiran, medtem ko nam je ta zavest in odgovornost pri mačkah žal še vedno tuja. Mačke so “za ven”, slišimo vse prepogosto. Ko vidimo mačko na ulici, je večina sploh ne opazi, morda jo poskušamo še malo brcniti ter odriniti stran, ker zgleda “garjava” - tudi pomislimo ne, da bi jo poskusili ujeti in preverili, če ima čip - za eno mačko pa res ne bomo klicali zavetišča, anede?

Čipiranje mačk - kaj je že to? Kako mačehovsko se obnašamo do "mačje" problematike, pove tudi dejstvo, da čipiranje mačk in dokazovanje lastništva pri nas ni obvezno - katastrofalen odnos!! Tisti, ki se za to vseeno odločimo, pa mačke pri veterinarju vpišemo v Centralni register psov, ker mačke nimajo svojega registra - tudi to kaže na zelo ozkogleden in nemaren odnos zakonodajalca, pristojnih organov in stroke do tega problema.

Kaj je rešitev in kako bi lahko čim bolj zajezili število brezdomnih mačk? Z odgovornim skrbništvom, ki mora vsebovati vsaj to, da se živali prepreči nezaželeno razmnoževanje, kar nam zapoveduje tudi Zakon o zaščiti živali (11. člen), ki ga pristojni pogosto “spregledajo” in ne poskrbijo za njegovo upoštevanje.

Če se odločimo za novega mačjega družinskega člana, ga posvojite že veterinarsko urejenega, ali pa poskrbite za to sami, in sicer v najkrajšem možnem času po posvojitvi. Pomoč ljudem in organizacijam, ki se ukvarjajo s problematiko zavrženih živali, pride vedno prav - obveščajte zavetišča o najdbi brezdomne mačke in zahtevajte njen odlov ter s/k. Če zavetišče vašo prijavo najdene muce ignorira, se obrnite na pristojni območni urad UVHVVR in podajte prijavo zoper tako zavetišče.

Največ pa lahko k izboljšanju stanja pripomoremo sami: tako da poskrbimo za svoje muce in ne ignoriramo problemov, ki jih zaznamo v svoji okolici, ampak skušamo prepričati soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ..., naj odgovorno poskrbi za svoje muce. Če naletite na gluha ušesa in lahko še dalje opazujete trpljenje živali, pobijanje mladičev...itd., prijavite to veterinarski inšpekciji. Žal pa je realnost taka, da tudi tam tudi društva vse prepogosto naletimo na gluha ušesa - ko gre za mačke, pa še posebej! Vsi, ki nam je mar za živali, moramo biti vztrajni - mogoče se bo pa nekoč le premaknilo opazno na bolje. Zaenkrat se vsaj v glavah ljudi še ni - niti približno toliko, kot bi upali in si želeli, čeprav se trudimo vsak po svoje: društva, posamezniki, občine s prosvetljenimi župani, zavetišča (nekatera bolj, druga manj), pristojne inštitucije... edino osveščenost ljudi, empatija in spoštovanje življenja drugih čutečih bitij bodo dali pripeljali do želenih rezultatov.

Društvo za zaščito živali Lajka