Včeraj smo objavili nekaj splošnih dejstev o sterilizacijah in kastracijah psov in mačk. V luči problematike brezdomnih živali, pa tudi iz zdravstvenih razlogov - oba posega priporoča pravzaprav vsa stroka. Tokrat se osredotočamo na najpogostejše mite, ki se še vedno pojavljajo, ko je govora o sterilizaciji in kastraciji. Razbijali smo jih s pomočjo veterinarske stroke.

"Moj ljubljenec se bo zredil in bo postal len."

Sicer je res, da imajo sterilizirani in kastrirani psi nekoliko spremenjen metabolizem, vendar ni razloga, da bi ob pravilno uravnoteženih obrokih pridobil na telesni teži. Če ga hranite prekomerno, se bo seveda zredil in postal len, vendar je to povezano z napačno prehrano in ne s sterilizacijo oziroma kastracijo. Vaš pes bo povsem normalno aktiven in se z njim brez težav udeležite tudi različnih pasjih športov (agility, rally obedience, ...). Pogosto pes doseže spolno zrelost in se po naravi nekoliko umiri. Ker pa čas spolne zrelosti sovpada s časom sterilizacije ali kastracije, ljudje pogosto po krivici tu najdejo vzrok za nekoliko bolj mirno vedenje njihovega ljubljenca.

"Bolje je, da ima psica pred sterilizacijo eno leglo oziroma eno gonitev."

Ne. To je napačno prepričanje. Reprodukcija je hormonski in kemični proces. Če imajo samice mladiče, le to ne izboljša njihovega zdravja. S stališča zdravstvenega varstva je ravno obratno. Sterilizacija bolj učinkovito zmanjša tveganje za pojav nekaterih obolenj (rak mlečne žleze), če je opravljena pred prvo gonitvijo.

"Samci nimajo mladičev, torej jih ni potrebno kastrirati."

Ni res. Samec se lahko pari večkrat in tako zaplodi še več samic. Posledično pride na svet več neželenih mladičev, namen kastracije pa ravno nasproten.

"Samec po kastraciji ne izgleda več enako."

Psi niso obremenjeni s svojim videzom po kastraciji, tako kot njihovi skrbniki. Če menite, da pes resnično potrebuje moda, zato da se ve, da je pes, potem se pri vašem veterinarju pozanimajte o možnosti posebnih vsadkov, ki dajejo modom enak videz kot pred kastracijo.

"Pes bo po kastraciji/sterilizaciji spremenil svoj karakter."

Ni res. Spremembe v vedenju, ki so lahko posledica kastracije, so zmanjšanje agresivnosti in manj markiranja z namenom označevanja teritorija. Pogosto je skrbnik tisti, ki se spremeni. Postane bolj zaščitniški in prijaznejši do svoje živali, bodisi zato, ker se mu operirana žival na nek način smili, ali ker mu žival ne povzroča toliko težav kot prej. Kastracija za psa pomeni manj stresa v času gonitve sosedovih psičk, saj nima več spolnega nagona, manj tuli, se manj potepa in je zato tudi v manjši nevarnosti avtomobilskih nesreč. Prav tako na karakter psa v večji meri vplivata dednost in okolje kot pa spolni hormoni.

"Moj pes ne bo več branil svojega ozemlja."

Ni res. Spolni hormoni ne določajo varovalnega nagona in vaš pes bo enako čuval vas in vaše imetje. Zaščitniška narava psa je odvisna od njegove genske dediščine in ne od njegovih spolnih hormonov. Psa za čuvaja izučite z redno vadbo, kar bo zaradi odsotnosti spolnih hormonov enostavneje.

"Moj lovski pes ne bo več dober spremljevalec pri lovu."

Pravzaprav kastracija še izboljša koncentracijo lovskega psa, saj ga ne zmotijo več goneče se psice in se lahko osredotoči na lov. Tudi poslušnost in učljivost se izboljšata. Enako velja za lovske psice, ki zaradi gonitev sicer ne morejo z vami na lov.

"Ali ne gremo proti naravi?"

Ne! Naravna pravica samice, da se reproducira, je šibkejša od pravice potomcev, da jih ne ubijejo, ko jih na primer le nekaj dni stare vržejo v reko. To je samo eden od mnogih nečloveških in krutih načinov ubijanja neželenih živali. Človek se lahko razmnožuje, vendar se z uporabo kontracepcijskih sredstev lahko o potomcih zavestno odloča. Prav tako ženske nimajo toliko otrok, kot imajo rodovitnih let, niti se od njih to ne pričakuje. Naša dolžnost je, da kot ljudje pomagamo živalim in preprečimo nekontrolirano razmnoževanje.

"Ali bomo živali odvzeli 'spolno življenje'?"

Ne! Živali ne doživljajo spolnosti kot človeška bitja. Za živali je spolnost je le fizični proces razmnoževanja. Ker je prehranjevanje in pitje bistvenega pomena za posamezno preživetje, je parjenje bistveno za preživetje vrste. Za človeka ima spolnost namen sama po sebi, pri živalih pa gre samo za sprejetje drugega posameznika. Dokaz za to je, da živalska samica sprejema samca le kadar se goni. To pomeni, da ima njeno telo po spolnosti le hormonsko potrebo. Izven obdobja gonitve samca agresivno zavrača, kar pomeni, da samega parjenja ne povezuje z užitkom. Govorimo samo o hormonski potrebi. Tudi samci se približajo samici z namenom parjenja samo takrat, ko začutijo, da se le ta goni.

"Bi nam moralo biti žal, da bo naša žival operirana?"

Ne, ker ne glede na to, koliko ljubimo svoje ljubljenčke, jih ne smemo počlovečiti in se postavljati v njihov položaj. Ko veterinar predlaga kastracijo (za samca), moški lastnik pogosto zavzame obrambni odnos, kot da bi jo bil predlagal njemu osebno. To je normalna in logična reakcija, vendar je odločitev o sterilizaciji ali kastraciji živali za njihovo lastno dobro in za dobro lastnika.

"Kako sterilizacija / kastracija koristi neželenim potomcem."

Študije dokazujejo, da imajo pasja samica in vsi njeni potomci, med njenim reprodukcijskim ciklom v šestih letih, skupno več kot 6000 potomcev. Polovica jih že zgodaj pogine zaradi katere od bolezni, druge utopijo v rekah, jih zadušijo v plastičnih vrečah ali zabojnikih za smeti… Druga polovica je sistematično evtanazirana v zavetiščih ali pa doživi nesrečen konec na cesti. Od tistih, ki preživijo, ima le majhen del srečo, da jih posvojijo.

"Bi morali sterilizirati ali kastrirati psa, četudi je čistokrven?"

Devetdeset odstotkov vseh čistokrvnih psov se ne rodi s pomočjo pravih rejcev, temveč preko rejcev, ki za opravljanje tovrstne dejavnosti nimajo pravega znanja in pse razmnožujejo izključno iz finančne koristi. Ti psi prve tedne ali mesece preživijo brez prisotnosti veterinarjev ali ustrezne higiene, kar v mnogih primerih vodi do zgodnje smrti. Tisti, ki preživijo, pogosto živijo s kroničnimi zdravstvenimi težavami. Taki psi pa niso primerni za ohranjanje pasme. Zgovoren je podatek, da zaradi 'gospodinjske' reje čistokrvnih psov, vsako leto pogine na stotine živali.

"Kaj, če si ljudje želijo mladičev svojega psa ali mačke?"

Pasji in mačji mladič so krhka bitja, ki so nebogljena in navdihujejo sočutje. Če želite to doživeti doma in učiti svoje otroke spoštovanja drugih živih bitij, ni potrebno, da ima vaš pes mladičke (ali vaša mačka mlade mucke). Pokličete lahko katero koli zavetišče za zaščito živali. Velikokrat so v oskrbi zavetišč samice, ki so breje ali pa že imajo novorojenčka, do posvojitve jih lahko obiskujete. To bi bila dvojno koristna izkušnja: skrb za novo življenje in velikodušnost do zapuščenih živali.

Noben mladič ne bo od nobene živali njen dvojnik. Najbolje je, da si vašega ljubljenca po njegovi smrti zapomnite kot edinstveno in nenadomestljivo bitje. In ko so okoliščine primerne za vas, da sprejmete drugo, od izmed tisočih čakajočih živali. Ljudje vedno pravijo, da prevzamejo odgovornost za mlade. To je morda res, toda najslabši del pride kasneje: če ima samica mlade le dvakrat v svojem življenju, v celoti dvanajst mačk za mačko in dvajset psičkov za psa in upoštevamo, da je polovica samic in se bodo razmnoževale v enakem razmerju s sto odstotki preživelih potomcev. V petih letih se teoretično tako lahko rodi preko tristo tisoč živali, od katerih bo največji del na koncu umrl zapuščen. Drugi bodo zastrupljeni, pohabljeni ali preganjeni. Za vse to pa bo odgovoren začetni lastnik.