KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa

Okoljska degradacija ni le stranski produkt ekonomskih aktivnosti, temveč je posledica prioritet, ki si jih zastavljajo države v ekonomskih politikah. Gospodarske aktivnosti, ki povzročajo degradacijo okolja niso v skladu s trajnostnim razvojem. Gospodarstvo je okoljsko sprejemljivo le tedaj, če se ravna po načelih okoljske trajnosti, zasnovane na ekologiji.

Trajnostni razvoj je WCED (Svetovna komisija za okolje in razvoj) v svojem poročilu ‘Naša skupna prihodnost’, opredelila kot proces sprememb, v katerem se črpanje virov, politike investicij, usmerjenost tehnološkega razvoja in institucionalne spremembe prilagajajo potrebam človeštva danes in v prihodnosti ter pri tem ohranjajo ravnovesje ekosistemov.

Trajnost obstoja človeške vrste bo odvisna od sposobnosti človeštva, da se trajno prilagodi sistemu narave. Z uporabo besede trajnost se želi podčrtati cilj, težnja trajnostnega ohranjanja naravnega kapitala in hkrati dolgoročno zasnovanega delovanja gospodarstva in celotne družbe, ob upoštevanju socialne pravičnosti. Poudariti se želi trajno širšo skrb za dvig kakovosti življenja, enakost ljudi v sedanjosti in prihodnosti, seveda v okviru zmogljivosti okolja, narave. Z besedo trajnost podčrtujemo načine za ohranjanje naravnega kapitala, torej naravi in okolju trajno prilagojeno delovanje.

Danes dobro vemo, da funkcij življenjsko oskrbnih sistemov narave ni mogoče nadomestiti, vire okolja moramo ohranjati, varovati tako, da v živi in neživi naravi ohranimo biološko ravnovesje. Človekove dejavnosti je zato potrebno uskladiti z naravnim okoljem in razumno uporabljati naravne vire, a na žalost v času, ko se sprašujemo kaj sploh je pravzaprav demokracija in kako zaščititi vladavino prava ima antropocentrično razmišljanje še vedno globoke korenine v vsakdanjem obnašanju ljudi. Odmetavanje smeti, kruto ravnanje z živalmi, in druga dejanja proti naravi, so upravičena iz antropocentričnega stališča, saj nadrejenost nedoločno vsebuje podrejene subjekte, katerih dolžnost bi morala biti skrb za človekovo blagostanje, medtem ko človek živi potrošniško življenje.

Predvsem med mladimi, ki jim ostaja naš Planet, pa je vedno bolj v ospredju ekocentrično prepričanje oziroma spoznanje, da varstvo okolja ne more pomeniti samo varstva človeškega življenja pred onesnaževanjem, temveč tudi okolja samega pred človeškimi posegi vanj. V preteklosti se je posvečalo več pozornosti zaščiti človekovega življenja, danes pa se zavedamo odgovornosti za ohranjanje in gospodarjenje z viri, zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

V zadnjih letih se naravovarstveniki srečujemo z obsodbo, da se od narave ne da živeti in da zaradi zaščite narave Slovenija zaostaja v razvoju, predvsem naj bi bili ogroženi kmetijstvo in energetski sektor (HE na naših rekah). To so sektorji v katerih se obrne največ subvencij in investicij ter spodbud. Povejmo naglas, da gre pri razvoju za stopnjo gospodarske razvitosti in proces izboljšanja življenjskih pogojev ljudi, kar zdrav zrak, čista voda in zdrava hrana sigurno so.

Razvitost se meri običajno po BDP-ju držav na prebivalca. O HE tokrat ne bom, dotaknila pa se bom kmetijstva v Sloveniji, ki prispeva le okoli 1 % k celotnemu BDP, a je kljub temu ena najpomembnejših gospodarskih panog, kmetijski lobiji pa nadpovprečno vplivni v domači politiki. Razlog za to je tradicija, pa tudi vloga kmeta pri ohranjanju kultiviranega in s tem nadzorljivega državnega teritorija. Sama se predvsem ukvarjam z vplivom živinoreje na biotsko raznolikost in zaščito velikih zveri pred iztrebljanjem zaradi vdiranja človekovih dejavnosti v njihove habitate. Če želimo ohraniti biotsko raznolikost, moramo ohraniti naravne habitate.

Vse bolj se pospešuje politika specializirane reje pašnih živali (govedo, drobnica, konji), ki je pri nas že razširjena zaradi bogatih travnih površin. V Sloveniji imamo okoli 70.000 kmetijskih gospodarstev. Z živinorejo se ukvarja 80 % teh gospodarstev. Govedo se redi na skoraj polovici kmetij (47 %). Prireja mesa goveda znašal letno okoli 44.400 ton, kar pomeni 108 %-no samooskrbo. Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131%, stopnja samooskrbe z mesom drobnice pa je na ravni 81,7 %.

Res mogoče, da se je pašna reja na območjih Slovenije, kjer so nekoč prevladovale oblike hlevske reje izkazala kot učinkovita oblika postopnega ohranjanja negovane podobe kulturne krajine, a ne pozabimo, da ima ta kulturna krajina v primerjavi z zahodno Evropo to posebnost, da si jo npr. delimo z velikimi zvermi, kar do sedaj ni upošteval/a niti en minister za kmetijstvo ali minister za okolje.

Rejci drobnice so sledili napotkom in zahtevam kmetijske politike, ki je v okviru svojih ciljev pospeševala rejo drobnice na vseh s kmetijskega vidika ustreznih območjih, a  ni upoštevala razmer v okolju v katerem poteka reja in katerega naravni del so tudi divje zveri.

Poskusi v zadnjih 30. letih, da del od proizvodnje opuščenih in zaraščenih zemljišč ponovno rekultivirajo so temeljili na eni od nosilnih oblik trajnostnega kmetovanja, ko govorimo o prireji mesa in mleka. Pri izboru in uvajanju na pašno rejo pa zaradi pomanjkanja srednjeročnih izkušenj ni bilo poudarjeno, da je potrebno imeti v vidu tudi možnost konfliktov med rejo drobnice in prisotnostjo volka, kar pri hlevskemu načinu reje ne predstavlja težave.

Obstoječi sistemi reje drobnice v Sloveniji temeljijo na konceptu upravljanja, katerega cilj je nadzorovati gibanje živali s ciljem njihovega usmerjanja na izbrane pašne površine, ter tako doseči maksimalen učinek izrabe krmnih površin. Ti sistemi reje so skladni z obstoječimi cilji kmetijske politike in za njihovo izvajanje so na voljo izvedbeni ukrepi (neposredna plačila in investicijske podpore). A na območju velikih zveri še ni zadostno uporabljen sistem reje, ki bi kmetijam zagotavljal višjo stopnjo varovanja pašnih živali pred napadi zveri, najpogosteje volka.

Cilji kmetijske politike se ne skladajo s cilji politike in ukrepov varovanja narave, zaradi česar prihaja do konfliktnih situacij. Pogosto se zamolči, da se rejne živali večinoma pasejo brez zaščite ali pa s preslabo zaščito. Zamolčijo se primeri dobre prakse paše brez škode, z ustrezno zaščito že več kot deset let v osrednjem območju volka in medveda. Namesto, da bi vlada sprejela ukrepe za odpravo in preprečevanje škod, sprejema odstrele volkov in medvedov, ki škod ne rešujejo. To pa je v nasprotju z Habitatno direktivo, ki jasno določa, da je treba pred vsakim posamičnem odstrelom izkoristiti vse druge možnosti pri reševanju problematike obstoja vrst.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.