Spomnimo. Psička Madona je bila ena od treh psov, udeleženih v tragičnem napadu na 84-letno žensko, ki je v napadu izgubila življenje. Dva psa pasme argentinska doga sta bila zaradi statusa nevarnega psa usmrčena takoj. Julija 2025 pa je inšpekcija odredila še usmrtitev psičke Madone, ki tega statusa ni imela.

Odločitev je sprožila val ogorčenja. Mnoge organizacije za zaščito živali in širša javnost so evtanaziji psičke Madone nasprotovale, saj naj ne bi bilo nikoli ugotovljeno, kateri pes je dejansko povzročil usodne ugrize. Generalna direktorica Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Vida Znoj je za Dnevnik pojasnila, da so bili v času napada vsi trije psi na dvorišču in da zakon zaradi »soudeležbe« ne zahteva ugotavljanja, kateri pes je dejansko povzročil smrt.

Zagovorniki pravic živali so opozarjali, da Madona po pričevanjih ni kazala agresije, temveč prestrašenost in zmedenost. Na spletu so se pojavili videoposnetki in fotografije, na katerih je bila videti prijazna, umirjena in željna človeškega stika. Kljub temu je inšpektorat svojo odločitev o usmrtitvi oprl na negativno izvedensko mnenje programa za prešolanje psov Športno in kinološko društvo Bajka, Alenka Klemenčič s. p..

Pri tem so se pojavili resni dvomi o samem postopku ocenjevanja. Očividci so navajali, da je ocena trajala zelo kratek čas, bila je izvedena le enkrat in izključno v zavetišču, Madona pa ni kazala znakov agresije. Društva so zato skupaj z javnostjo zahtevala ponovitev ocenjevanja in neodvisno presojo, a so bili njihovi pozivi in dopisi inšpektoratu in UVHVVR prezrti. Psička je bila po hitrem postopku evtanazirana, brez možnosti pritožbe.

Čeprav je novo leto, ostajajo stara vprašanja odprta. Zakaj zaposleni v zavetišču in takratni vodja mariborskega zavetišča niso smeli javno komentirati primera? Zakaj je inšpektorat za mnenje najel program za prešolanje psov in zanj plačal 918,51 EUR neto, namesto sodne izvedenke, katere stroški bi bili bistveno nižji? Zakaj so si uradne izjave o trajanju ocenjevanja tako nasprotujoče – od več kot dveh ur do zgolj dvajsetih minut? In zakaj so javnosti sporočali, da Madona ni imela potencialnega posvojitelja, čeprav so v zavetišču vedeli, da naj bi bil novi dom že zagotovljen?

Dodatno skrb vzbuja tudi dejstvo, da UVHVVR z dokumentacijo o programu, ki je izdelal izvedensko mnenje, ne razpolaga več, saj naj bi bila uničena. To pomeni, da ni nobenega uradnega dokaza o usposobljenosti, strokovni podlagi, izobrazbenih kompetencah in kredibilnosti izvajalca, na katerega mnenje se je oprla odločitev o usmrtitvi. V primeru, kjer je šlo za nepovratno odločitev o življenju čutečega bitja, takšna praznina v dokumentaciji odpira resna vprašanja o odgovornosti in nadzoru nad postopki.

Ali si je Madona res zaslužila smrt ali pa je bila le žrtev sistema, kolateralna škoda in najlažja izbira v imenu previdnosti? Če je nekaj najhitrejše in najpreprostejše, še ne pomeni, da je tudi prav. Zakaj se je zdelo, da je bila vsaka minuta njenega življenja odveč?

To niso le vprašanja o enem psu, temveč o sistemu, v katerem lahko odločitev o življenju čutečega bitja temelji na enem samem mnenju in se izvrši takoj, brez možnosti popravka. Morda bo leto 2026 prineslo več odgovorov – društvo AniMa je namreč vložilo tožbo na upravno sodišče. Do takrat pa primer psičke Madone ostaja odprta rana in opomin, da zakonitost še ne pomeni nujno pravičnosti.

Tjaša Pirtovšek

Društvo za dobrobit živali AniMa

Fotografija: Dreamstime

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.