Ko izgubimo psa, ne izgubimo “hišnega ljubljenčka”, temveč družinskega člana, prijatelja in sopotnika. Ko se odsotnost njegovih tačk prvič zasliši po stanovanju, nastane praznina, ki jo je težko zapolniti. In mnogi skrbniki si z iskreno željo po utehi omislijo novega psa iste pasme – v upanju, da bodo dobili “nekoga, kot je bil on”. Nič ni narobe s tem upanjem. A tu se pogosto začne nežna zmota: nihče in nič ne ponovi prejšnjega psa.

Ista pasma – drug pes, druga duša

Res je, pasma določa določene lastnosti: videz, energijo, delovne sposobnosti, nagnjenosti. Toda znotraj pasme je genetski zapis vsakega psa drugačen. Kot med sorojenci – podobnosti so lahko neverjetne, a osebnosti nikoli povsem enake.

Zato dva labradorca ne bosta nujno imela enake želje po vodi, dva border colllija ne bosta enako osredotočena, in dva francoska buldoga ne bosta imela istega značaja.

Osebnost raste iz izkušenj

Prejšnji pes je postal “tisti pes”, ki ga še danes nosimo v srcu, zaradi:

• trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli,
• navad, ki smo jih oblikovali,
• napak, iz katerih smo se učili,
• ritualov, ki so nastali spontano,
• in ogromnega števila drobnih spominov.

Novi pes bo šel svojo pot. Ne bo imel istih začetkov, ne bo srečal istih ljudi, ne bo se igral z istimi prijatelji in ne bo doživel sveta na enak način. In prav zato se ne bo odzival enako, čeprav bo morda imel enako barvo, ime ali pasmo.

Največja past: nezavedne primerjave

Ko pride mladiček v dom, kjer je imel prejšnji pes dolgo življenje, se pogosto – in povsem nehote – zgodi:

• “Naš prejšnji je bil bolj miren.”
• “On se je tega naučil hitreje.”
• “Ona nikoli ni počela tega.”

Primerjave so naravne, a psu – in nam – jemljejo veselje nad novim kapitlom. Novi pes ne stopa v čevlje prejšnjega. Stopa v svoj svet, kjer ga moramo videti takšnega, kot je.

Sprejeti novega psa, ne spomina

Najlepša popotnica, ki jo lahko damo novemu kosmatincu, je: ne da poskušamo najti prejšnjega v njem, ampak da mu dovolimo postati on sam. Ko se odpremo drugačni čarobnosti, nas pogosto preseneti: nov pes prinese lastna veselja, svoje navade, morda stvari, ki si jih nikoli nismo predstavljali in vezi, ki šele čakajo, da jih zgradimo.

Ni nadomestitev. So nadgradnje.

Pes, ki je odšel, ni bil nikoli “zamenljiv”. V srcu ostane kot prvi, kot edinstven. Pes, ki pride, ni protiutež izgubi. Je povabilo k nadaljevanju življenja, k učenju in k ustvarjanju spominov, ki bodo nekoč prav tako dragoceni.

In tu se zgodi čar: ne da novega psa ljubimo kljub temu, da ni isti – ampak zato, ker je drugačen.

Uredništvo Pes moj prijatelj

Fotografija: osebni arhiv