Pred slabim letom dni je socialna omrežja preplavila zgodba psa Rona, ki so ga inšpektorji zaradi neprimernih razmer odvzeli lastniku, ga za dva meseca namestili v zavetišče, nato pa ponovno vrnili nazaj - k staremu lastniku. V vmesnem času je za Rona skrbel Luka Vrbančič, prostovoljec iz brežiškega zavetišča. "Pes je šele takrat zares spoznal, kaj je življenje," je v ganljivem pismu zapisal Luka. Pismo je delilo na tisoče ljubiteljev živali, zgodba je prišla v vse večje medije. "Spet nekdo, ki si želi samo medijske pozornosti," so dejali (sicer redki) zlobni jeziki, a pogled na socialna omrežja mladega prostovoljca pokaže, da je njegov cilj pravzaprav samo eden: odločil se je, da bo vse svoje življenje posvetil psom. Celo svoj dopust preživi v zavetišču pri svoji pasji družini. "Glede na to, da sem privatno zelo zadržana oseba, ki se zadržuje v službi, zavetišču ali doma, resnično nimam občutka, da naše dogodivščine spremlja toliko ljudi in da se jih naše zgodbe tako dotaknejo. Ne hodim po pijačah, zabavah, nočnih klubih, niti se zadržujem tam, kjer je veliko ljudi, tako, da me takšne stvari rahlo zaobidejo in me res pozitivno presenečajo, saj sem le navaden človek, ki živi v majhnem mestu in preživlja prosti čas v še manjšem zavetišču na jugovzhodu Slovenije," pravi Luka.




"Moram pohvaliti vaše delo, saj ste prvi, ki ste se dejansko potrudili, da pogledate vse moje objave," je po intervjuju dejal Luka. Drži, ta intervju je bil v predpripravi eden bolj zahtevnih. Ne zato, ker bi zmanjkovalo tem, o katerih bi se z njim lahko pogovarjala. Izbrati je bilo potrebno res prava vprašanja, preko katerih bomo dodobra spoznali Lukovo življenje in delo, nenazadnje pa bralcem ponudili tudi nekaj koristnih informacij o delu v zavetišču ter samem prostovoljstvu.

Na svojih socialnih omrežjih pogosto delite utrinke sprehajanja z varovanci iz zavetišč, na fotografijah je res videti, da s psi spletate posebne odnose. Vašim zgodbam in zgodbam zavetiščarjev sledi veliko ljudi. Kaj vam v življenju pravzaprav pomeni delo z živalmi?

V tem trenutku vse. Zavetiščarji so moj razlog, da zjutraj vstajam in imam voljo do življenja. So moje gonilo, motivacija, sreča, veselje in navsezadnje odgovornost. Ni večjega občutka izpolnjenosti, kot pa ta, ko zjutraj ali popoldan odprem vrata zavetišča in vidim navdušeno skakanje, mahanje z repki in lajanje, ker razen mene in našega prostovoljca Lojza, ti psi nimajo nobenega človeka v življenju. Z vsakim psom spletem močno vez že po nekaj dneh. Ne da se je opisati, niti razložiti. Pomoč zapuščenim psom je nekaj, za kar sem bil poslan na ta svet in tisto, kar sem tako dolgo iskal vsa ta leta. Lahko bi temu rekel poslanstvo.

Prostovoljec v brežiškem zavetišču ste že leto in pol. Kako se je vse skupaj začelo in kaj se je zgodilo tistega marčevskega dne, ko ste stopili v zavetišče, da ste se odločili, da bo vaše življenje od tedaj precej drugačno?

V bistvu sem zbolel za trebušno virozo in obležal v postelji nekaj dni. Za seboj sem imel ločitev in potem za njo zvezo z dekletom, s katerim sva imela pet psov, delala pa je tudi v pasjem varstvu. Ko sva se razšla in sva ostala sama s psičko, sem v sebi čutil praznino in nisem vedel kaj in kako naprej. Pogrešal sem kosmate repke in tačke. Vem, da je bila nedelja zjutraj in ko sem se zbudil, sem se vprašal, kaj bi počel, če bi danes bil moj zadnji dan. Odgovor je prišel sam od sebe in sicer, da bi šel v zavetišče in dan preživel s psi, ki čakajo na boljši jutri. Vstal sem, sedel v avto, se odpeljal v zavetišče in prosil, če lahko sprehodim pse. V boksih so bile tri psičke in od tega dne naprej se je enostavno zgodil t.i. klik. Nisem jih več mogel pustiti samih, saj sem vedel, da bodo naslednji dan spet čakale, da jih pridem sprehodit in počohat. Vse je steklo samo od sebe in od tistega dne sem se počutil, kot da so zdaj ti psi moja odgovornost, zavetišče pa moja služba, moj klic, ki sem ga čakal.

"Nikoli nisem hrepenel po denarju, materialnih stvareh, bogastvu ali udobju. Zato me nihče ne more kupiti in nikoli nisem imel veliko denarja ali stvari. Vse materialno se slej ko prej spremeni v pepel in ko zapustimo ta svet, s seboj ne vzamemo ničesar. Dokler smo jaz, moja družina in prijatelji zdravi in ​​imam svoje pse in zavetišče ... Sem najbogatejši človek na svetu," ste zapisali pred nekaj dnevi. Ste od nekdaj razmišljali tako? Ali vas je do tega pripeljala kakšna posebna izkušnja v življenju?

Prelomnica v pogledu na življenje, mene kot duhovnega bitja in človeka se je zgodila pred petimi leti, ko sem prvič obiskal seanso z amazonsko rastlino Ayahuasco in v naslednjih treh letih posvetil svoje življenje šamanizmu in učenju šamanskih tehnik. To obdobje mi je odprlo oči in srce. Dojel sem, da je življenje več, kot le to, kar vidimo, predvsem pa, da ga je potrebno čutiti in ne razumeti ter govoriti in živeti resnico, svojo resnico. Za to pa je potreben pogum, ki ga redko kdo najde, zato sem vsak dan hvaležen in srečen, da je meni to tako zgodaj v življenju uspelo.

Prihajam pa tudi iz skromne, a zelo povezane družine, ki je za vse v življenju garala, moja starša sta praktično iz nič ustvarila varno zavetje meni in mojemu bratu. Sta moja največja vzornika in njima gre zahvaliti, da sta mi od majhnih nog vsadila vrednote, ki jih imam danes. Družina in lojalnost sta največji vrednoti v mojem življenju in zato sem se tudi tako povezal s psi. Lojalnosti pri ljudeh danes skoraj ni več, psi pa so lojalni do svojega zadnjega diha, zato se jim veliko lažje odprem kot ljudem in svoje življenje načrtujem z njimi.

Menda v zavetišču preživljate tudi svoj dopust in si v resnici čisto pravega oddiha niste privoščili že več kot leto dni. Ali to drži?

Drži. V resnici bo že dve leti. In siguren sem, da v naslednjih letih ne bo nič drugače, saj so meni zavetiščarji oddih in pobeg od sveta. Ko najdeš nekaj, kar počneš iz ljubezni, ne rabiš dopusta. Mogoče pomaga tudi to, da nerad potujem in obiskujem druge kraje, tudi če gre samo za Slovenijo. Sem nepopravljivi zapečkar, ki je najsrečnejši doma in med psi. Vse ostalo zame nima pomena.

Pri 30. letih ste se odločili, da ne boste imeli otrok, saj vam družino predstavljajo psi, ki jim brezpogojno zaupate. Ste eden največjih ambasadorjev posvajanja iz zavetišč pri nas. Dejali ste, da si želite svojega zavetišča in to so vaše življenjske sanje, za katere verjamete, da jih boste uresničili ...

No, sedaj jih imam 32 in še vedno mislim enako. Rad imam otroke, obožujem jih, imam tri nečake. Ampak z življenjem, ki ga živim in ki ga nameravam živeti, za otroke ni prostora. Rad imam svojo svobodo, iskreno pa ne želim, da bi moj otrok prišel v svet, v katerem zdaj živimo in v svet, ki se razvija.

Kot sem že omenil, res nimam občutka, da imam takšen vpliv na ljudi in me takšne besede vedno znova presenečajo. Ko preberem, da sem eden največjih ambasadorjev posvajanja iz zavetišč, se mi zdi, da berem o čisto tretji osebi. Jaz samo živim svojo resnico in hodim po svoji poti. Sem v nekem svojem milnem mehurčku, ki odbija zunanji svet in vso norijo moderne družbe v kateri živimo. Družbe v kateri si vsi želijo biti sprejeti in popolni. Jaz vem, da je to utopija in da ne obstaja popoln človek. V očeh nekoga si lahko najboljši človek, drugi pa te bodo popljuvali ob prvi priložnosti. Zato se res ne obremenjujem kaj si ljudje mislijo o meni. Seveda sem hvaležen za vsa lepa sporočila, ki jih prejemam, ampak jih ne jemljem kot neko priznanje, saj vem, da sem lahko še boljši. Zaradi sebe in mojih zavetiščarjev, ne zaradi ljudi in njihovega priznanja.

Kar se pa tiče lastnega zavetišča, sem začel pred kakšnim mesecem res konkretno delati v tej smeri, stopil sem v kontakt z določenimi ljudmi, ki čutijo mojo iskreno namero in zagnanost v tej smeri. Zadal sem si velik projekt, ampak verjamem v zakon privlačnosti, v povezavo z vesoljem in da se tiste najbolj srčne želje, pa bile ne vem kako velike in zahtevne, lahko uresničijo. Dela, predanosti in energije mi ne primanjkuje, vse ostalo bo steklo. Če bi moral določiti okvirni rok, bi rekel, da bi v naslednjih dveh letih moja vizija najboljšega zavetišča za male živali v Sloveniji, lahko stala na realnih tleh. Če lahko, bi izkoristil to priložnost, da povabim ljudi, ki mislijo, da bi mi lahko kakorkoli pomagali pri uresničitvi tega cilja, da me kontaktirajo. Z veseljem prisluhnem. En sam človek nikoli ni ustvaril nič velikega, uspešen človek se mora obkrožiti z ljudmi, ki jim zaupa in ki veslajo v isti smeri.

Ostaniva pri zavetiščih. Kaj bi, če bi lahko, spremenili v slovenski zakonodaji ali v pravilniku o vodenju zavetišč, da bi bilo živalim v prihodnje lepše, lažje, bolj prijazno?

To, da se zavetišča dajo v roke prostovoljcem in društvom, ki to delajo s srcem, v dobrobit živali in ne zaradi denarja. Predvsem pa, da bi ravno takšna zavetišča odločala, katera žival se mora nujno odvzeti neodgovornim lastnikom, pri katerih živali trpijo in životarijo v neznosnih pogojih. Zakon o zaščiti živali je pri nas še v t.i. kameni dobi in je v sramoto državi, ki je članica Evropske unije v 21. stoletju. Denarne kazni za neodgovorne lastnike bi morale biti tako visoke, da več pomislili ne bi, da bi sploh še kdaj imeli kakšno žival. Najbolj boli, če koga udarite po žepu in največ zaleže tak nauk. Če bi nekdo moral pet let delati, da odplača kazen za mučenje živali, verjemite, da si več ne bi upal imeti niti zlate ribice pri hiši. Če bi pa kakšno stvar lahko spremenil ta trenutek, je to deset dnevna karantena v kateri psi, ki niso cepljeni ali čipirani, morajo biti zaprti v boksih brez sprehodov ali vsaj izpusta. To pravilo je najbolj nesmiselno in živalim povzroča ogromno frustracij in trpljenja.

Bi rekli, da je zaradi vašega dela in nenazadnje izpostavljanja na socialnih omrežjih, v brežiškem zavetišču kaj več zanimanja za posvojitve?

Da, to lahko potrdim. Iz našega zavetišča smo na podlagi tega oddali pse v različne kraje po vsej Sloveniji. Maribor, Ljubljana, Velenje, Slovenske Konjice, Koper, Bled, Cerknica, Novo mesto, so samo nekateri od krajev, kamor so romali naši kužki. Pa je tam ogromno zavetišč veliko bližje in so tudi veliko bolj polna, kot je naše.

S svojimi objavami sem želel ubrati drugačen pristop, kot tisti, ki sem ga gledal vsa ta leta, kjer se psi predstavljajo kot nesrečni, težji za posvojit zaradi starosti ali kakšne druge posebnosti. Če bi se katerikoli pes lahko predstavil svetu, ne bi nikoli govoril, kako je ubogi, kaj vse mu manjka ali česar ne zmore. Prepričan sem, da bi vsak od njih izpostavil samo svoje najboljše lastnosti. Zato se trudim, da jih predstavim v najboljši luči in da sem njihov glas. Če boš iskal razloge zakaj boš nekaterega psa težje oddal, sigurno ne boš videl tisto lepo in posebno, kar skriva v sebi. Vsak ima neko svojo posebnost, noben pes ni isti. Tako kot človek.

Če ostaneva pri posvojitvah. Prepričan sem, da si za vsakega vašega prijatelja zavetiščarja želite samo najboljše domove, a vendar vam je ob odhodu iz zavetišča v nov dom najbrž marsikdaj tudi malce hudo?

Najprej bi rad poudaril, da vseh psov ne oddamo preko nas (prostovoljcev). Nekaj jih gre direktno preko zavetišča. Vsak pes, ki ga oddamo prostovoljci, gre v dobre roke in z vsakim posvojiteljem smo v rednem stiku. Tudi obiskujemo jih in s posvojitelji smo stkali res lepe vezi in poznanstva.

Vsako slovo je drugačno, nekatera so res polna čustev in velikokrat se doma zjočem, ker se tako navežem na žival. Ampak to so predvsem solze sreče. Boli edino dejstvo, da nekega psa ne boš več videl vsak dan. Psi, za katere skrbimo, so naši ljubljenčki, člani našega krdela. Najbolj boli, ko veš, da psa nisi uspel oddati tja, kjer misliš, da bi mu bilo najbolje. Seveda se psi ne oddajajo na verigo, ampak ni vsak pes primeren za vsakega človeka ali okolje, nekateri psi potrebujejo posebno pozornost in odnos glede na svoje potrebe ali lastnosti. Če kdo, to najbolje vem jaz, saj sem z njimi vsak dan.

Ampak to jemljem v zakup na poti do lastnega zavetišča, takšna bolečina te največ nauči. Je pa res, da moraš hitro naprej, saj te psi, ki ostanejo v boksih potrebujejo močnega in stabilnega. Časa za to, da živiš v preteklosti, ni. Sprejel sem dejstvo, da v tem trenutku mogoče ne bom mogel pomagati vsakemu, kot bi si želel, lahko pa pomagam tistemu, ki je še vedno v boksu.

Bil sem izredno občutljiva in krhka oseba pred prihodom v zavetišče, ki pa je iz mene naredilo bolj trdno in odločno osebo, ki je sposobna ugrizniti v žalost in bolečino in ne glede na vse riniti naprej. Vsak dan zaspim mirne vesti, saj vem, da sem dal najboljše od sebe in vem, da tudi oni to vedo. To mi je najbolj pomembno.

Vse pohvale je vredno tudi to, da niste zagovornik posvajanja iz zavetišč za vsako ceno. Zagovarjate namreč odgovorno posvajanje, ljudem polagate na srce, naj pred posvojitvijo ali nakupom psa temeljito razmislijo o tem, ali bodo za psa sposobni skrbeti in prilagoditi življenje novemu družinskemu članu ...

Drži. O tem sem že pisal na socialnih omrežjih. Bom podal svoj primer. Pred tremi meseci sem iz našega zavetišča posvojil belgijsko ovčarko. Glede na lastnosti njene pasme, sem vedel, da bom moral vstajati še bolj zgodaj, kot do zdaj. Vsako jutro vstajam pred peto uro in jo skupaj s svojo drugo psičko peljem na dolg sprehod.

Obožuje biti zunaj, saj se takšni psi zelo radi gibajo. To ji lahko nudim, saj imam res veliko ograjeno dvorišče. Ko sem doma, je z menoj na kavču in tudi spi z mano, čeprav je potrebovala skoraj dva meseca, da je sprejela nov način življenja, saj je bila zelo nervozna in je kazala tesnobo, ko je bila dalj časa zaprta v hiši in je veliko raje spala v boksu zunaj. Ker pa rada kaj ušpiči, ko me ni in obstaja nevarnost, da si kaj naredi, sem ji iz Nemčije naročil ravno ta ogromen boks, v katerem me čaka, ko sem v službi. Boks je vrhunski, velik, izoliran, ima topel pod, uto, v njem ima posteljo s spominsko peno, da ji je karseda lepo in čim manj stresno, ko me ni doma. Zanj sem dal pravo malo bogastvo, v rangu dobrega rabljenega avtomobila. Ne puščam je zunaj, ker pač ne zaupam ljudem in se bojim, da bi ji kdo lahko vrgel kaj preko ograje, kak strup ali podobnega, saj obožuje vse, kar lahko spravi v gobec in kar prijetno diši. K sreči imam starša, ki sta vsak popoldan in vikend doma in je ves čas z njima, ko sem v zavetišču ali v službi. Z naslednjim letom bo moj oče v pokoju in ne bo več nič sama. Boks pa bom lahko uporabil za kakšno prevzgojo, če bo potrebno, saj si želim še bolj pomagati psom, ki so označeni za nevarne.

Tudi, če se meni kaj zgodi, je poskrbljeno, da ne bo pristala v zavetišču. Vzel sem v zakup, da jo vsaj dvakrat na dan moram peljati na dolge sprehode, jo mentalno zaposliti in ji nuditi veliko aktivnosti in ljubezni. Moj dan se začne pred peto uro in konča okoli osme ure zvečer, če pa v službi delam popoldan, tudi ob enajstih. Sem človek, katerega način življenja, ki ga živim in pogoji, ki jih imam, odgovarjajo takemu psu. Vse to in še več sem moral premisliti, preden sem jo posvojil, saj glede na to, da bo novembra dopolnila dve leti, bo z mano vsaj še deset let, če bo zdrava. Pa imam še eno psičko in še nekaj drugih v zavetišču.

Kje so še finančni izdatki za hrano, veterinarja, dopusti, potovanja, morebitne selitve. Koliko je samo psov, ki morajo od doma, ker si je lastnik našel službo v tujini, mora ven iz najemniškega stanovanja ali hiše, pa ko se pari razhajajo ipd. Najbolj me razjezi, ko mi nekdo piše, da oddaja psa, ker nima več časa zanj, ker ima zraven še otroke in službo. Ti je kdo držal pištolo na glavi, da si moral domov pripeljati psa?

Takim ljudem raje ne odpišem, ker bi jih res lahko užalil. Psi so živa bitja in člani družine, odgovornost za deset in več let, ne pa vijak, ki ga kupiš v trgovini in zamenjaš, ko več ni uporaben. S psom se je treba ukvarjati, ga sprehajati, zadovoljiti njegove naravne potrebe. Zaradi mene lahko pes z vami tudi sedi za mizo pri kosilu, ampak, če njegovih potreb kot živali ne zadovoljite, niste nič boljši od tistega, ki psa imajo zunaj, seveda v urejenem in primernem bivaku. Ljudje po mojem mnenju delajo veliko napako, ko psa želijo počlovečiti, pes je najbolj srečen, če mu pustite, da je pes. Pes ni človek.

Svojo prvo psičko sem posvojil, ko je bila še mladiček, enajst let sva že skupaj, v tem času sem se enajstkrat selil, a nikoli nisem niti pomislil, da bi jo zaradi tega oddal. Če sem šel jaz, je šla tudi ona. Prej bi spal pod mostom z njo, kot pa jo zaradi tega oddal. Ljudje enostavno ne premislijo, kaj vse se lahko zgodi v petih ali desetih letih. Najkrajšo pogosto potegne žival. Ne oni in ne otroci. Žival.

Kako izgleda en vaš dan v zavetišču? Domnevam, da to ni zgolj "pridem, vzamem povodec in peljem na sprehod, nato pa nazaj v kletko" ...

Seveda je najprej na vrsti sprehod, saj psi komaj čakajo, da gredo na svež zrak. Nato se jim zamenja voda, očistijo boksi, napolnijo posode s hrano in nato se prične igra ali učenje tistega, česar še ne znajo. Največkrat je to hoja na povodcu. Nekatere je potrebno socializirati, po potrebi pa tudi prevzgojiti. Tudi kakšnega agresivnega psa. K sreči takšnih primerov ni veliko. Predvsem pa se z njimi igramo in cartamo. Tega je največ, saj enostavno hrepenijo po dotiku, objemih in ljubezni.

Brežiški zavetiščarji vas obožujejo, tu ni nobenega dvoma. Kar nekaj fotografij in posnetkov sem pregledal pred tem intervjujem in videti je, da si ti psi brez vas dejansko ne predstavljajo več dneva. Kako vsakodnevne obiske zavetišča usklajujete s siceršnjimi obveznostmi?

Ne vem. (smeh) Imam to srečo, da nimam ne partnerke, ne otrok. Vse je v organizaciji. Delam v gostinstvu, v dokaj zahtevnem okolju in imam spremenljiv urnik, ki je iz tedna v teden drugačen. Delam zjutraj ali popoldan, tudi vikende in praznike, če tako nanese. Če delam zjutraj, najprej sprehodim in uredim svoji psički in pred sedmo uro sem že v službi. Končam ob treh, za eno uro grem domov, da počoham svoji punci, nato pa drvim v zavetišče na popoldanske aktivnosti. Ko pridem domov me čaka še en dolgi sprehod in igranje z mojima puncama. Nato ju nahranim in potem sledi večerno stiskanje. Če delam popoldan, spet najprej ob petih že sprehajam svoji psički, ob sedmih pa sem v zavetišču. Tam sem ponavadi do desete ure, nato se posvečam svojima puncama in pred službo po potrebi včasih na hitro skočim do zavetišča. Nato sem do enajstih v službi, za moji punci poskrbita starša, za zavetiščarje pa naš prostovoljec Lojze. Dvakrat na teden, ko imam prost dan, je praznik tako doma, kot v zavetišču, saj imam več časa, ki ga lahko posvetim psom.

Omenili ste Lojzeta, ki je vaša "desna roka". Tudi on v zavetišče prihaja vsak dan, zjutraj in popoldan, ob vikendih in praznikih. "Sploh si več ne predstavljam zavetišča brez njega," ste dejali. Sta z Lojzetom edina pomoč zavetišču in ali vaju vodstvo zavetišča pri vajinem prostovoljstvu podpira?

Da, Lojze je naš dobri duh. Psi ga preprosto obožujejo in znorijo od veselja, ko zjutraj slišijo njegov glas. Lojze je 69-letni upokojenec, ki ima za seboj infarkt, a vseeno kljubuje letom in zdravstvenim težavam. Živi preko ceste zavetišča in je tam vsak dan. Če ne bi bilo njega, bi bili psi veliko bolj sami. Ko sem v službi, sem lahko miren, saj vem, da jih bo sprehodil, jih pocartal, očistil bokse, zamenjal vodo in nahranil.

Ko je več psov v zavetišču, kot denimo sedaj, mu pomaga žena Ana, ki pa ima tudi težave s hrbtenico, a je to ne ustavi pri obveznostih do vseh teh psov. Res sta srčna človeka in dejansko moja prava prijatelja, saj skupaj preživimo prav vsak dan. Skupaj obiskujemo naše posvojenčke v novih domovih, gremo tudi na kakšen izlet. Med nami je več kot trideset let razlike, a se to sploh ne opazi. Lojze je človek mnogih izkušenj in veliko se naučim od njega. Občasno nam pomaga tudi Tatjana, ki živi v Krškem in je bila prva, ki se mi je pridružila, ko sem začel hoditi v zavetišče. Tudi ona je postala moja prava prijateljica. Nekaj časa nam je pomagala tudi Anja, ki pa trenutno ne zmore več toliko sprehajati, a je še vedno del naše ekipe, njej so vrata vedno odprta. Tu in tam pa se nam pridruži še Aleksandra, ki se je zadnja pridružila naši skupini. Z zavetiščem sodelujemo korektno in lahko rečem, da so nas lepo sprejeli.

V oči mi je padla zgodba zavetiščarja, ki je kasneje postal pes policist. Ta pes vas je veliko naučil, ste dejali, hkrati pa bil eden bolj zahtevnih psov, s katerimi ste delali ...

Simba je bil belgijski ovčar, ki mi je dal vetra. Predvsem pa pozdravil srce, ki je še vedno žalovalo za Ronom. Imam neko posebno vez z bolj zahtevnimi in problematičnimi psi. Enostavno jih obožujem.

Tudi on je bil zapletena zgodba lastniškega psa, ki je taval po cesti in končal pri nas. Nikakor nismo mogli stopiti v kontakt z lastnikom, za katerega smo izvedeli, da je sumljiv človek, ki je zelo dobro znan policiji. Tudi inšpektorica je rekla, da je Simba zamenjal veliko lastnikov, navkljub malo več kot enem letu starosti in da jim je že znan. K sreči, se ga je lastnik odpovedal in je ostal pri nas.

Simba je bil pes, ki je zelo rad grizel vse, kar mu je prišlo pod zobe. Naj bo to povodec, igrača ali pa moja roka. Pa ne zato, ker bi bil agresiven ali nevaren, ampak zato, ker je imel neustavljivo potrebo po akciji, gibanju in grizenju, noben pa mu ni pokazal kaj lahko in česa ne sme. Zaradi teh njegovih izbruhov sem ga sprehajal z nagobčnikom, ko pa bi mu ga snel, bi mi znal včasih prirediti prave borbe, v katerih je kdaj stradala tudi moja roka. Dokler se nisem naučil dihati z njim.

Vedel sem, da ne bo navadna posvojitev, saj bi v napačnih rokah lahko postal nevaren pes. Stkala sva posebno vez, postala res prava in nerazdružljiva prijatelja, saj je bil v zavetišču v času, ko se je začenjala vsa zadeva s korona virusom in karanteno, tako da sva res ure in dneve preživljala skupaj. Tri tedne sem imel muskulfiber od konstantnega gibanja in vsako jutro me je zvijalo v želodcu, saj nisem vedel, kaj bo ušpičil tisti dan. Naučila sva se osnovnih ukazov, bil je tudi pri meni doma, naučil sem se brati njegovo govorico in vedel sem, kdaj se lahko cartava in stiskava, kdaj pa je bolje, da samo zadovoljim njegovo potrebo po grizenju.

V tem času mi je umrl dedek, na katerega sem bil zelo navezan, a me je prav Simba držal nad gladino čustev, saj sem, ne glede na sedmino, pogreb in ostale družinske zadeve, brez izjeme čas preživljal z njim, saj sem bil edini, ki ga je bil sposoben sprehajati. Če ne bi bilo korone in vse te negotovosti glede službe in finančne situacije, bi bil danes Simba najverjetneje pri meni. Tako pa je odšel k trenerju, ki je takoj videl njegov potencial za službenega psa in fant je junija dejansko uspel narediti sprejemce za policijskega psa. Našli so mu pravega vodnika in fant blesti v novi vlogi. Neustrašen je, nabrit do konca in res sem neizmerno ponosen nanj.

Čeprav sem ob slovesu jokal kot mali otrok, mi danes ni žal, da se je tako razpletlo. K meni je namreč prišla belgijka Zara, ki je ne dam za nič na svetu. Življenje nam večkrat kaj vzame, a nam potem tudi vrne nazaj. To je največji nauk, ki mi ga je Simba pustil.

Morda še beseda o zavetiški "trojki". Kdo so Rony, Biba in Črt?

To so psi, ki so bili najdlje z nami. Vsak posebej štiri mesece, skupaj pa slabe tri. Tako dolgo so bili z nami, da so res že postali moji psi in mislil sem, da nas nikoli ne bodo zapustili. Srečen sem, da sem lahko vsakega prav jaz oddal v nov dom in še danes imamo dneve namenjene njim, ko jih za vikend obiščemo vse tri skupaj. Biba je v Cerknici, Rony (prej Rocky) v Ljubljani, Črt pa v Šentjerneju. Njih nikoli ne bom pozabil in oni bodo vedno največja trojka, z res posebnimi spomini in nešteto dogodivščinami.

V javnosti je decembra odmevala zgodba o nemškem ovčarju Ronu, ki so ga inšpektorji zaradi neprimernih razmer odvzeli lastniku in mu je bil nato po dveh mesecih bivanja v zavetišču vrnjen. S tem psom ste spletli res posebno vez ...

Ron je moja konstantna bolečina. Ne mine dan, da ne bi pomislil nanj. V zavetišču je na vratih boksa, kjer je bival, še vedno napis "Pozor, nevaren pes! Ne sprehajaj in ne hodi v kletko!" Tako da, tudi če bi želel, pa si tega ne želim, ne morem pozabiti nanj.

Razlika med njim in vsemi ostalimi zavetiščarji ni samo v tem, da je Ron bil res izjemno nevaren pes, ki je skakal v vrat, z namero, da te ubije, ampak tudi ta, da je ves čas bivanja v zavetišču bil lastniški pes, ki je samo začasno bil nastanjen v boksu, dokler mu lastnika ne uredita pogojev, kot jih zahteva zakon o nevarnih psih. Še danes trdim, da inšpektor Bunderla svojega dela ni opravil v dobrobit živali, ampak predvsem neodgovorno in malomarno, kar bomo v kratkem tudi dokazovali na sodišču.

Ni besed, ki bi opisale vez, ki sva jo stkala. Ron je bil tisti pes, ki ti je kot pasjeljubcu, človeku ali skrbniku zapisan v zvezdah. Enostavno, on je bil pes, ki sem ga čakal vse življenje in zato ta situacija, ki se še kar vleče, boli še toliko bolj. Zaposleni v zavetišču in prostovoljci so priča, da ga nisem želel zase. Obstaja tudi objava, v kateri sem zapisal, da ga bomo vsega naučili in oddali v prave roke, samo, da ostane z nami. Ampak po vsem tem ne vem, če bi ga lahko dal komu drugemu ... če ga bom sploh še kdaj videl.

 
Spomniva bralce na zgodbo. Ron je bil priklenjen na verigo pri stari prikolici, med polno krame, nevarnih predmetov in starih avtov. Zaradi ugriza je bil v registru psov zaveden kot nevaren pes. Zaradi neustreznih bivanjskih razmer so Rona inšpektorji odvzeli lastniku in ga začasno namestili v zavetišče, kjer ste Rona socializirali, prevzgojili in naučili osnov pasjega vedenja. Po vaših besedah Ron v pravih rokah nikakor ni agresiven pes, temveč igriv, ljubezniv in nežen kosmatinec. No, inšpekcija je Ronovemu lastniku ob odvzemu naložila postavitev ustrezne pasje ute do določenega roka. Ta rok je lastnik kar dvakrat zamudil, a mu je Rona inšpekcija kljub temu vrnila. Ponj je prišel lastnik, čeprav ga ves ta čas v zavetišču nikoli ni obiskal. Neverjetnih 12.000 delitev je imel vaš zapis na socialnih omrežjih ... vsi so obsojali ravnanje veterinarske inšpekcije, ki naj bi v tem primeru z vrnitvijo Rona lastniku, ravnala v škodo psa. Potem je zgodba nekako potihnila. Vi ste se odločili, da zgodbe v javnosti ne boste več pogrevali in za to imate tehtne razloge. Seveda vas ne želim dodatno vznemirjati z vprašanji in pojasnili, ker tega niste dolžni pojasnjevati nikomur. Vseeno pa opažam, da mnogo ljudi danes zanima, kaj se je dogajalo v nadaljevanju? Ronu ste obljubili, da se boste zanj borili še naprej. Kako živi Ron danes? Ste ga kdaj kasneje še videli?

Vesel sem, da ste uporabili besede, da nisem dolžan ničesar pojasnjevat nikomur. Ker res nisem. Sem pa dolžan izraziti najbolj iskreno zahvalo vsem, ki so nama stali in nama še vedno stojijo ob strani. Sem iskrena oseba in tudi tokrat bom povedal resnico. Rona nisem videl že od decembra lani, ko sem ga uspel slikati v boksu in imam dokaz, da pogoji zanj niso bili do konca izpolnjeni. Inšpektor je dovolil, da Rona vrnejo, ne da bi sploh pogledal boks, ga premeril, sploh videl, da uta ni končana, ograja okoli posesti pa ni bila postavljena do konca.

Ker so bila vrata na posest zaprta, je inšpektor s ceste samo poslikal ta ubogi približek boksu in se na podlagi tega odločil, da se Rona vrne. Sramota. Na mojo prvo prijavo, da boks ni v skladu z zahtevami in da uta sploh ni končana, nisem prejel nobenega odgovora. S tem, da so lastniki že drugič konkretno zamujali z rokom, medtem, ko v prvem roku sploh niso nič naredili, niti po izteku roka niso inšpektorja obvestili o napredku. Še več, v tem času in kot stranke v postopku so si nabavili novega psa, ki pa skoraj gotovo ni bil ne čipiran, ne cepljen. Tudi za to nisem nikoli prejel odgovora.

Kot sem že dejal, imam tehtne razloge, da podrobnosti zadržim zase, saj mi kakršnokoli javno obračunavanje z inšpektoratom ne bo pomagalo na sodišču.

Da je Ron živ, so mi kasneje potrdili trije sosedje, ki bodo tudi priče na sodišču. Rona naj bi zapirali v klet, kar je na svoje oči videla ena od sosed, o sprehodih pa tako ali tako ni ne duha ne sluha, saj ga nikoli niso sprehajali niti prej. Tudi sam sem se večkrat zapeljal mimo naslova, kjer prebiva, pogled na dvorišče je zakrit z zelenim platnom, objekt pa je pod video nadzorom. Rona ni bilo zunaj nikoli.

Ron je bil in sem prepričan, da je tudi danes psihična razvalina od psa, saj mu že dolga leta zatirajo naravne potrebe, ki so glede na njegovo pasmo še posebej izražene.

Obljubo Ronu bom seveda držal. V nadaljevanju so me poskušali ustaviti s prijavo na policijo, tako lastniki kot inšpektor. Želeli so uspavati zdravega psa, pa smo ga oddali, poslali so mi globo v višini petsto evrov zaradi lažne prijave ... To so samo nekateri od prijemov, katerih so se poslužili, da bi me ustrahovali. Nima se smisla prerekati z njimi javno, za vse obstaja kraj, čas in način. Ne napadam nikogar na osebni ravni, želim pa, da odgovarjajo za svojo malomarnost v tem primeru. Tudi sam sem se prvič znašel v neznanem okolju in takšni situaciji, sem se pa vsaj naučil, kako v bodoče reagirati v podobnih primerih.

Bil bi pa neiskren, če ne bi pohvalil dela inšpektorjev takrat, ko so se po mojem mnenju pravilno odločili in pomagali kakšnemu našemu zavetiščarju ter ga odvzeli. Vsi mislijo, da sem v vojni z inšpektorji, kar pa sploh ni res. Mislim, da je ključ sodelovanje inšpektorjev z društvi in prostovoljci, ampak da se nam prisluhne, ne pa da nas tretirajo kot laike, ki nimajo pojma o živalih.

Mnogo ljudi finančno ne zmore pomagati društvom ali zavetiščem - vi pa ste dokaz, da lahko vsak človek podari nekaj, kar nič ne stane. Gre za čas, ki ga lahko posameznik nameni živalim, ki potrebujejo pomoč. In s tem lahko dejansko posameznik za te živali naredi največ. Bi se s tem strinjali?

Nedvomno. Pomaga se lahko na veliko načinov, eden je tudi ta, da se delijo objave psov, ki iščejo nove domove in da se prijavljajo primeri zanemarjenih živali, ne pa da se pogleda stran zaradi strahu ali česarkoli drugega. Živali nimajo glasu, mi smo njihov glas. Ko mi nekdo reče, da ne more v zavetišče, ker ga boli srce, ko vidi žalostne obraze v boksih, jih po eni strani razumem, saj za to delo moraš imeti res debelo kožo. Po drugi strani pa jim polagam na srce, naj ne sodijo nas, ki se trudimo po najboljših močeh, če kaj ne naredimo tako, kot oni mislijo, da bi morali. Čisto vsak ima možnost, da postane prostovoljec in na svoji koži občuti, kako težko je včasih oddati že enega psa, ne pa nekaj deset ali sto. Nihče od prostovoljcev tega ne počne zaradi denarja. Vsi smo tu samo zaradi iskrene ljubezni do živali.

 

Mitja Čehovin

Foto: osebni arhiv Luke Vrbančiča