KOLUMNA DZZŽ NOVO MESTO
Pišeta: Lina Debeljak in Vesna Plavec - Društvo za zaščito živali Novo mesto
Da nadaljujemo razmišljanje o vrtičkarskih vojnah … Ne samo na vrtovih – ta hladna vojna poteka na več bojiščih. To mogoče ne opazijo tisti, ki živijo v centru mesta, opazimo pa vsi, ki živimo in se gibljemo v okolju z manj »betonskimi površinami«. Parki, sprehajalne poti, zelenice, trate, gozdne poti, razne brežine in obvodne površine. Vse to so fronte, kjer bijejo bitke razni hišniki, vzdrževalci, vrtnarji in se trudijo populiti vsako koreninico, ki ni točno pravi tulipan in zatreti vsako žival, ki ni človek.
Ne, to niso pisarije brezglavega hipija, ki bi želel, da se ves svet zaraste v neprehodno džunglo. Seveda si moramo nek del okolja prilagoditi, da lažje bivamo v njem. Brez problema lahko pokosimo zelenico neposredno ob hiši. Lahko porežemo rastje ob sprehajalni stezi, da se ne zapletamo v trnje med sprehodom. Lahko razredčimo grmovje ob cesti, da se ne zaraste. Lahko tudi uporabimo kakšno naravno in neškodljivo gnojilo, da pomagamo našim rastlinam pri rasti. Lahko nastavimo peščeno bariero polžem, ali takšno iz jajčnih lupin, da res ne ostanemo čisto brez solate. Potem pa lahko bojno sekiro zakopljemo in pustimo naravi, da kakšno stvar oblikuje tudi po svoje.
Vas veseli lep pogled na bližnji potoček in ste se odločili očistiti brežino? S sosedom bosta naredila delovno akcijo in požagala vse grmovnice in manjša drevesa, trnje pa kar zažgala, da bo zemlja rabila dlje časa, da se opomore, preden bo spet pognal plevel. Na drugem bregu potoka bo tretji sosed zaščitil drevje z mrežo in žičnato ogrado pred nadležnim bobrom, ki si drzne podirati drevje, kot se mu zazdi. Zgrizel bo drevje, ki smo ga zasadili in sadike drago plačali, zajezil strugo potoka, ki bo poplavil našo lepo peščeno treking stezo. Hudobni bober in naj nekdo časti krajinskemu arhitektu tablico pomirjeval. Ne pozabimo, da so potok, bober, grmovje in trnjeva brežina bili tukaj pred nami. Zaraščene obvodne površine, t.i. obrežni pasovi predstavljajo dom in skrivališče številnim živalskim vrstam, kot so race, labodi in druge vrste ptic, kačji pastirji, dvoživke, raki, marsikatera od teh vrst je tudi ogrožena in zaščitena. Zaradi bogate vegetacije in koreninskega sistema na brežinah je energija vodnega toka bolj razpršena, kar zmanjšuje erozijo in možnost poplav. Prav tako obrežni pasovi izboljšajo kvaliteto vode, saj delujejo kot biofilter. Če uživate ob pogledu na idilično naravo med kolesarjenjem vzdolž potoka in želite, da bi ob tem v prihodnosti lahko uživali tudi vaši otroci, potem pustite grmovje takšno kot je. Za vas koprive in zaraščen plevel, za Naravo pa pomemben gradnik samooskrbnega ekosistema.
Enako velja za travnate zelenice. V neposredni bližini hiše bomo seveda redno pokosili, nobene potrebe pa ni po milimetrsko pristriženi zelenici vsepovsod naokrog. Ne samo, da bomo za vzdrževanje le-te porabili ogromne količine vode za zalivanje (višje pokošena trava bolj zadržuje vlago), ampak bomo uničili tudi bivalno okolje za številne koristne žuželke. Najbolj poznane so prav gotovo marljive delavke Maje. Čebele imajo nadvse pomembno vlogo pri ohranjanju ekološkega ravnovesja in biotske raznolikosti, kar tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel in ostalih opraševalcev. V zadnjih letih se je svetovna populacija čebel močno zmanjšala, kar je znak za rdeči alarm - če želimo ohraniti človeštvo, moramo nujno ohraniti tudi čebele. K temu lahko pripomore vsak posameznik z neuporabo pesticidov, ohranjanjem starih travnikov, sejanjem medonosnih rastlin in košnjo cvetočih rastlin šele potem, ko odcvetijo.
Prav nasprotno pa je z invazivnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, ki izpodrivajo avtohtone vrste, poleg tega prenašajo bolezni in parazite, na katere domače vrste niso odporne. Na ta način ogrožajo biotsko raznolikost in stabilnost nekega ekosistema. Invazivne vrste so vse tujerodne vrste, ki imajo takšen vpliv na avtohtone vrste, torej ni vsaka tujerodna vrsta nujno tudi invazivna. Za invazivne vrste velja, da jih je strogo prepovedano odlagati, spuščati, sejati v naravi, se pa to močno odsvetuje za vse tujerodne organizme. Na vrtu je bolj priporočljivo uporabljati avtohtone rastlinske vrste, predvsem pri drevesih, grmovnicah in rožah. Lep primer je bambus, ki si ga je marsikdo omislil kot živo mejo, nevedoč kako močno se razraste in kako težko se ga potem znebiš. Najbolj znana invazivna rastlinska vrsta pri nas pa je verjetno ambrozija, ki je tudi močno alergena. Najbolj znane na seznamu invazivnih živalskih vrst pri nas pa so vodne želve. Pred leti so bile popularne rdečevratke in rumenovratke, ki so se poceni kupovale kot darila za otroke. Ker pa je to relativno ne-interaktivna žival, ki zraste velika in dolgo živi, je marsikatera pristala v kakšnem zunanjem naravnem okolju. Te invazivne vrste želv so skoraj izpodrinile našo avtohtono vrsto, močvirsko sklednico, ki je zdaj močno ogrožena. Naj torej še enkrat poudarim, da ne sejmo in sadimo rastlin, katerih porekla in lastnosti ne poznamo, prav tako ne kupujmo živali, če nismo prepričani, da bomo zanjo lahko kvalitetno skrbeli celo njeno življenje. Izpustitev domače živali v naravno okolje je kaznivo, predvsem pa moralno sporno tako iz vidika živali kot naravovarstva.
Sporni pa so tudi holokavsti nad drevesi, tako na privatnih vrtovih kot na javnih površinah. Je že res, da se na avtomobilih, parkiranih pod drevesi nabira spomladi cvetni prah, jeseni pa odpadlo listje. Nihče pa me ne bo prepričal, da je boljše kot pomesti in pograbiti listje, drevo kar posekati ali krošnjo grobo obžagati. To je pogosto opaziti v mestih, na kakšnih javnih zelenicah, ki jih običajno vzdržujejo kar kakšni komunalni delavci ali vzdrževalci, na pobudo oz. naročilo kakšnega pisarniškega (ne)strokovnjaka. Nam se potem zdi, da je okolica lepo urejena, počiščena, v resnici pa v njej ubijemo še tisto malo življenja, kar ga premorejo mesta, ki so že tako in tako vsa obdana v beton. Ste že kdaj opazili, da je na vasi sredi poletja za nekaj stopinj hladneje kot v mestu? Drevesa in travnate površine dosti bolj zadržujejo temperaturo in vlago, kar na dolgi rok zavira segrevanje ozračja in sušo. Nihče se dosti ne obremenjuje s tem, da v krošnjah dreves in grmovnic gnezdijo številne vrste ptic. Da je večina njih ogroženih in zaščitenih najbrž ni potrebno posebej poudarjati, pa tudi tega ne, da so (kot vse ostale vrste) pomemben del ekosistema, mnoge od njih pa koristne tudi za nas, saj jedo insekte in žuželke. Namesto, da se jezimo nad iztrebkom na tleh pod lastovičjim gnezdom, bodimo rajši veseli, da jedo komarje.
Prav tako je problem izsekavanje gozdnih površin, s čimer se krči že tako močno izkrčen habitat gozdnih živali. Potem se zelo radi pritožujemo nad srnami, ki nam pojedo solato in streljamo medvede, ki razmečejo smetnjake, ko brskajo za hrano. Pozabljamo pa, da so bili medvedi, srne in volkovi tukaj pred nami, mi smo tisti, ki vdiramo v njihovo dvorišče in ne oni v naše.
Morda nas bo kdaj srečala pamet in se bomo zavedli, da narava lahko preživi brez nas, mi brez nje ne moremo. In glede na to, kako ravnamo z njo, smo lahko veseli, da nas ne kaznuje še bolj.
Lina Debeljak in Vesna Plavec
Foto: DZZŽ Novo mesto
Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.
