KOLUMNA DRUŠTVA ANIMA

Piše: Nevenka Lukić Rojšek - Društvo za dobrobit živali AniMa

Šakal je ena izmed vrst, ki sem jo imela privilegij opazovati in dobro spoznati, ne samo v Evropi, temveč tudi v Afriki. Spomnim se pomladi, pred petnajstimi leti, ko sem opazovala čudovitega samca zlatega šakala v gozdovih Balkana. Kar tri dni je rabil, da je končno ulovil črno, poškodovano ptico. Kako sem se razveselila, saj tri dni ni ničesar jedel, a me je presenetil. Ptico je odnesel breji samici, sam pa je pojedel ostanke in se znova podal v iskanje hrane. Živali so čuteča bitja!

Zlati šakali so predstavniki družine psov, ki dosežejo težo okoli 10 kilogramov. Živijo v Afriki, Aziji in Jugovzhodni Evropi, zlasti v vseh mediteranskih državah. Šakalov je v Sloveniji precej manj kot drugje po Balkanu (okoli 200 osebkov), lokalne gostote pa so desetkrat manjše kot v Srbiji ali na Hrvaškem. Zaradi vojn na področju Hrvaške in Bosne in Hercegovine se je njihovo število pri nas povečalo in jih sedaj redno opažamo tudi na Ljubljanskem barju, na Primorskem in v širši okolici Krasa, reproduktivna populacija pa je vzpostavljena tudi v večjem delu nižin v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji, vzdolž meje s Hrvaško in Madžarsko.

Prosto pot v notranjost Evrope smo šakalom omogočili predvsem ljudje s klavniškimi in lovskimi odpadki odvrženimi na obrobju vasi in smetišči, s pretiranim iztrebljanjem volkov v prejšnjih stoletjih, s spreminjanjem naravne krajine ali klime.

Država uvršča šakala med divjad in pripravlja letni načrt upravljanja s populacijo šakala le na osnovi pritiskov lovcev, katerim s tem omogočijo dodaten lovski plen; zanemarja pa se pozitiven vpliv šakalov na ekosistem in dejstvo, da doslej še ni bilo zabeleženega napada šakala na človeka in da je znesek škod na človekovi lastnini zaradi šakala manjši od zneska škod zaradi kosa in velikega detla. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) RS je na predlog Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije izvedlo spremembo statusa šakala iz zaščitene v lovno vrsto, kljub temu da študija vpliva šakala na ekosistem v Sloveniji ni bila nikoli izvedena.

Izkušnje iz tujine (Madžarska, Srbija, Romunija, Hrvaška, Bolgarija) kažejo, da lov ni učinkovit ukrep za upravljanje populacije šakala; raziskave iz Afrike so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo svoje razmnoževanje. Šakali zaradi specifik svojega prehranjevanja (večinoma glodavci in mrhovina) ne vplivajo na zmanjšanje števila lovnih divjadi. Šakal je popolnoma zaščitena vrsta v Albaniji, Italiji, Nemčiji, Poljski in v Švici.

Zveri, kot so šakali so "ključne" vrste - druge vrste so od njih odvisne glede prehrane in ohranjanja ravnovesja svojih habitatov. Šakali pomagajo nadzorovati prenose bolezni in nadzorujejo populacije plena, preprečujejo širjenje smrtonosnih nalezljivih bolezni, plenijo voluharice in druge glodalce, ki prenašajo klope, okužene z boleznimi, ki so nevarni za ljudi, kot sta klopni meningitis in limska borelioza. Zveri se počasi razmnožujejo, imajo majhna krdela in posvetijo pomemben čas mladičem.

Z uporabo genetskih metod v forenzične namene se je izkazalo, da so pritožbe ljudi nad škodo, ki jo povzročajo šakali nad domačimi živalmi, pogosto pretirane ali posledica napačnega sklepa. Zelo pogosto ga ljudje zamenjajo s psom. V primerjavi z volkovi in divjimi svinjami so šakali šibkejši, zadnji se približajo mrhovini. Količina lahko dostopne hrane, ki je na voljo v okolici naselij je dovolj dober razlog, da šakali varčujejo z močmi in raje počakajo na vrsto, da se lahko približajo mrhovini.

Med terenskim delom in uporabo akustične metode v Grčiji in Srbiji so ugotovila, da se psi vznemirijo na oglašanje šakala in takoj začnejo lajati (Giannatos, 2004). Ko so posnetke šakalovega oglašanja pustili poslušati uličnim psom, so psi takoj odreagirali z lajanjem z namenom pregnati šakale.

V enajstletni raziskavi v Srbiji, rezultati katere so skladni z rezultati študij iz Madžarske, Bolgarije in Hrvaške se je pokazalo, da je plenilski pritisk šakala na populacije gojenih divjih vrst zanemarljiv. Kljub povečanju populacije šakala, se populacije gojenih lovskih divjadi niso zmanjšale. V istem obdobju je uradni odstrel srnjadi in divjega prašiča celo rastel. Zato teze o velikem plenilskem pritisku šakala ni mogoče sprejeti, ker bi v tem primeru morala populacija plena oziroma lovske divjadi upasti – kar pa se v praksi ne dogaja.

Šakali pravzaprav koristijo lokalnemu prebivalstvu, saj vsako leto odstranijo na tone živalskih odpadkov. Med neužitnimi materiali so v želodcih šakalov najpogosteje našli folije in plastične vrečke. V analiziranih želodcih so našli tudi vrvi, časopise in dele plastičnih rokavic. Vse te materiale so šakali nenamerno zaužili med hranjenjem na odlagališčih odpadkov. Prisotnost teh predmetov nedvomno kaže na to, da šakali na odlagališčih pridejo do vira najlažje dostopne hrane.

Kmetom še kako koristijo pri zatiranju škodljivcev na obdelovalnih površinah: v Srbiji, kjer so izvedli 11. letno raziskavo, šakali uplenijo 13 milijonov glodalcev na leto, v celotni Evropi pa kar 158 milijonov.

Enajstletna analiza prehrane šakalov na območju Srbije je pokazala, da šakali uporabljajo široko paleto virov hrane. Divji prašič, srnjad in zajec so bili vključeni v prehrano šakalov izključno kot ostanki odstreljenih živali. Z ostanki teh živali se šakali prehranjujejo največ na področjih z visoko intenzivnostjo lova in kjer so ostanki po predelavi zaklanih ali odstreljenih osebkov neustrezno skladiščeni. Drobnica in perutnina sta bili v prehrano šakalov vključeni izključno kot klavniški odpadki. V poletnem času se šakali prehranjujejo tudi s hrano rastlinskega izvora, travo in sadjem.

V Sloveniji na določenih področjih, kjer redijo drobnico lokalne skupnosti poskrbijo za zbiranje in predajo odpadkov koncesionarju, ki poskrbi za varno uničenje, po večjem delu Slovenije pa so rejci prepuščeni sami sebi in svoji vesti. Na Dolenjskem, na postojnskem, pivškem in ilirskobistriškem območju, čeprav je rejcev drobnice precej, nimajo organiziranega zbiranja klavniških odpadkov. Po pravilniku o zakolu za lastno uporabo je lastnik živali pred zakolom dolžan poskrbeti za dve stvari: da humano ubije žival (human uboj seveda ne obstaja, a…) in da preden to naredi, ve, kam bo odložil klavniške odpadke. Največ klavniških odpadkov konča na obrobju gozdov, v bližini naselij, kar pa ni le higienska težava, saj omogoča širjenje različnih bolezni, ampak so odvrženi ali zakopani klavniški odpadki eden od pomembnih razlogov za konflikte med zvermi in ljudmi. 

Šakali ne škodijo človeku (praviloma ne plenijo lovne divjadi in ne napadajo domačih živali), temveč ravno obratno – pozitivno prispevajo k odstranjevanju odpadkov iz okolja ter zmanjševanju števila glodalcev tam, kjer živijo. Torej je šakal človeku koristna žival in ni utemeljenega razloga za odstrel šakalov, razen želje vladnih predstavnikov ustreči lobijem lovskih družin brez upoštevanja obstoječih strokovnih analiz in raziskav ter njihovih zaključkov.

Nevenka Lukić Rojšek, Društvo za zaščito živali AniMa

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.