Andrea Bogataj Krivec je neutrudna borka za pravice živali, kot predsednica Obalnega društva proti mučenju živali pa zadnja leta aktivno skrbi za dobrobit živali na področju občin Koper, Izola in Piran. "Pred dvajsetimi leti se je pred mojimi vrati znašel majhen, črn kuža in ker nisem vedela, kaj bi z njim, sem poklicala na društvo za zaščito živali. Psička sem nato sama oddala, z društvom pa sem ostala povezana in povabili so me k sodelovanju," se svojih začetkov v živalovarstvu spominja Bogatajeva.

Kmalu je nastalo prvo "ilegalno" zavetišče v Škocjanu pri Kopru: "Začeli smo iz nič, brez pravih prostorov, brez financ, brez elektrike… Na sestankih smo zbirali zadnje kovance na kup, da smo lahko kupili najcenejše brikete in testenine in tako nekako nahranili pse," pravi Andrea in dodaja, da se brez njene trme in pomoči pokojnega veterinarja dr. Jadrana Gombača to zavetišče nikoli ne bi začelo z obratovanjem: "Ko smo se preselili v Sveti Anton se mi je zdelo, da smo prišli v drugi svet, v totalni luksuz. Danes je slika žal spet drugačna. Kljub vsem tehničnim pomanjkljivostim pa smo še vedno zavetišče z eno veliko dušo in eno dobro energijo."

Andrea Bogataj Krivec danes vodi po mnenju mnogih najbolj prijazno zavetišče v Sloveniji, v katerega vsak teden rade volje zaide tudi veliko obiskovalcev tudi iz osrednje Slovenije, Štajerske, Gorenjske, Dolenjske in celo sosednje Italije. Je namreč še eno redkih zavetišč, ki se ni zaprlo javnosti in zavetišče, v katerega je kadarkoli dobrodošel vsakdo, z dobrimi nameni.

"V društvu imamo veliko čudovitih ljudi, sama brez te ekipe ne bi zmogla," nam pove Andrea in razlaga, da svojega dela ne jemlje kot službo, pač pa kot način življenja: "Mnogi mislijo, da delamo za bajne vsote denarja. Naši oskrbniki v zavetišču delajo za minimalno plačo. V bistvu je zelo malo "norcev", ki bi za 580 eurov opravljali tako delo v vseh mogočih vremenskih pogojih, med vikendi, popoldan, zvečer, v največji vročini ali pa hudem zimskem mrazu!"

V pogovoru je Bogatajeva odgovorila na nekatere očitke o domnevni neprijaznosti oskrbnikov v zavetišču in zaslužkih, ki bi se naj ustvarjali na račun živali. Komentirala je tudi odločitev, da v Sloveniji ostajamo pri 30 dnevnem roku, po katerem se psi v zavetiščih lahko evtanazirajo. Sama si je namreč trdno prizadevala ta rok odpraviti, ali ga vsaj podaljšati na 90 dni. Kot nam je povedala, ji je zelo hudo, da njenega predloga nihče ni pravilno interpretiral in ga upošteval. Prebrali boste lahko tudi njen pogled na delovanje ostalih slovenskih zavetišč, k sodelovanju v društvu pa je povabila tudi nove prostovoljce.

Začenjava seveda z zadnjo akcijo, v kateri so bralci portala Pes moj prijatelj in poslušalci Radia Capris skupaj zbrali skoraj 4 tone hrane za vaše zavetišče. Ste pričakovali, da bo ponovno postavljen rekord?

V bistvu je ta akcija postala en sestavni del preživetja leta v zavetišču. Ta akcija zagotovo prinese največjo zalogo hrane, ki jo v letu dobimo, z njo bomo sedaj preskrbljeni kar nekaj časa. Smo zelo zadovoljni. Sploh letos, glede na čase, ki niso ugodni, sem pričakovala, da bomo težje zbrali to hrano. Zelo sem zadovoljna, da so se ljudje odzvali na prošnjo in prinašali bolj kvalitetno, torej hrano za bolne živali in mladiče. Ob tej priložnosti še enkrat zahvala prav vsem, ki so pomagali!

Kako je sicer kriza vplivala na donacije in posvojitve živali v Obalnem zavetišču?

Kriza se pozna povsod, tudi pri udomitvah živali iz zavetišča, žal pa tudi pri številu zapuščenih živali. Ne pomnim leta, da bi imeli zaporedoma toliko legel zapuščenih mladičev, kot ravno zadnje mesece.

V vašem zavetišču zdravih živali ne evtanazirate. Kot članica Strokovnega sveta za zaščito živali ste se zavzemali, da bi v novem zakonu mejo 30 dni, po katerem določilo v zakonu sedaj zavetišču dovoljuje evtanazijo, podaljšali na 90 dni. Pred dnevi so v Državnem zboru odločili, da ta del ne bo šel niti v obravnavo. Še vedno smo ena redkih držav, ki sploh omenja kakršnekoli roke…

Mi smo čisto za luno, če mene vprašate. Slabše razvite države, kot sta Hrvaška in Bosna sta kar se tega tiče kar nekaj korakov pred nami. 30-dnevni rok je najnižji rok, ki ga sploh ima katerakoli država.

Moj predlog podaljšanja roka na 90 dni je bil seveda vezan na to, da to ne povzroča višjih stroškov občinam, ampak da mora zavetišče znižati ceno oskrbnih dni. Moja utemeljitev je bila, da je cena oskrbnega dneva za psa v marsikaterem slovenskem zavetišču definitivno previsoka. Če samo pogledamo sosednjo Italijo, ki ima še vedno dokaj višji standard od Slovenije – tam je enotna cena za oskrbni dan 6 eurov na psa v zavetišču. Če torej pes v italijanskem zavetišču preživi za 6 eurov, ne vem, zakaj mora v Sloveniji za 18 eurov?

In tukaj je bila storjena napaka iz strani vseh, ki so to mojo utemeljitev napačno interpretirali, in sicer tako, da bodo na račun podaljšanja roka občine še dodatno finančno obremenjene. Vemo, da v tem trenutku v Sloveniji ni občine, ki bi na to pristala. In ponavljam, ni bilo govora o dodatnih stroških za občine, ampak o znižanju cene oskrbnega dneva, ki je v slovenskih zavetiščih še vedno nenormalno visoka, sploh če jo primerjamo z drugimi državami.

Če bi to šlo skozi, bi se takoj izluščilo, katero zavetišče v Sloveniji je namenjeno reševanju živalim in katero dobičkarstvu. Še vedno trdim, da zavetišče ni prostor za posel in za dobičke. Največji problem v Sloveniji je, da bi večina upravljavcev zavetišč rada čimveč zaslužila.

In še nekaj bi rada povedala. Poleg podaljšanja roka sem absolutno za to, da se zavetišča končno odprejo javnosti. Kako je možno, da ima večina zavetišč uradne ure v dopoldanskem času, ko so ljudje v službi? S tem se totalno omejuje živalim možnosti, da so posvojene!

Katere so še po vašem mnenju tiste poglavitne točke, ki bi jih morali upoštevati pri popravku zakona o zaščiti živali?

Žal res govorimo samo o popravku. Ta zakon je že zdavnaj preživet, nastal je, ko zavetišč sploh še nismo imeli. Da bi bilo res dovolj dobro poskrbljeno za dobrobit živali, bi definitivno morali sprejeti čisto nov zakon o zaščiti živali. Mislim, da se vse skupaj v tem trenutku odvija zelo hitro, predvsem pa zelo površno.

Zadev bi se morali lotiti bolj sistematično in zelo konkretno ter pripraviti zakon, ki bo zdržal 10 ali več let. Mnogi radi pozabljajo, da je govora o Zakonu o ZAŠČITI živali. In ta zakon je oblikovan tako, kot določenemu krogu ljudi ustreza, predvsem pa da se za živali porabi čim manj denarja. Pa bi ob tem zagotovo kdo spet rekel "pa saj smo v krizi, še za ljudi ni poskrbljeno…". Tega ne morem sprejeti, kajti živali niso prav nič krive, da so pristale na cesti! Tako da v tem predlogu zakona je en kup stvari, s katerimi se sama ne bom nikoli strinjala!

Takoj po zadnji akciji se je na spletu pojavilo pismo, v katerem neka gospa razlaga o tem, da ji v vašem zavetišču v posvojitev niste želeli dati točno določenega mladiča, ker da je primeren samo za življenje v stanovanju. Kaj morajo potencialni posvojitelji vedeti o pogojih, ki veljajo pri posvojitvah psov iz Obalnega zavetišča?

Pravila in red morajo obstajati, tudi mi jih imamo. Največkrat se dogaja, da ljudje pse iz zavetišča izbirajo po zunanjosti, zato so pogosto nestrpni pri razgovoru, ki ga opravljajo pred posvojitvijo. Mi naše varovance zelo dobro poznamo in točno vemo, kakšne karakteristike ima posamezen pes in kakšnega skrbnika mu moramo najti. V tem primeru nas zunanjost psa še najmanj zanima. Če so ljudje dovolj strpni, če znajo prisluhniti in si vzamejo čas, problemov ni. Dejstvo je, da se posvojitev psa v našem zavetišču ne izvede v treh minutah. Mi se pač zavedamo, da bomo psu zapečatili "usodo" in življenje za nadaljnjih 15 let in želimo, da je izbira čim bolj prava.

Odločitev našega društva, ki upravlja z zavetiščem je, da manjših psov, sploh kratkodlakih, ne oddajamo za življenje zunaj. V primeru, ki ga omenjate, nismo ocenili, da so interesenti neprimerni posvojitelji za katerega od psov iz našega zavetišča, temveč da so neprimerni za točno določenega psa, ki so si ga želeli. Drugi psi jih namreč niso zanimali.

Želeli so mladiča, starega komajda dva meseca. Za takega psa pred prihajajočo zimo in v dobi socializacije, ko pes potrebuje čimveč človekove družbe, tudi ogrevana garaža ni primeren prostor za oddajo, kaj šele, da bi pes del dneva, če ne celo ves dan, preživel zunaj.

Sledilo je en kup nepotrebnih govoric in komentarjev, ki so bili skrajno neumestni, zato smo se tokrat nanje odzivali sproti na Facebooku.

Menite, da imate dober "čut" za ljudi? Kako hitro ugotovite, ali je potencialni posvojitelj dejansko tisti, ki bo naslednjih 10 ali več let odgovorno poskrbel za novega pasjega prijatelja?

Mislim, da imam dober čut za ljudi. Gre za nekaj intuicije, nekaj pa prinesejo dolgoletne izkušnje. To pa ne pomeni, da kdo ne prevara. Včasih ljudje zelo razočarajo. Ravno sledimo eni pokvarjeni zgodbi, česa vse se ljudje poslužujejo, da pridejo do določenega cilja. Prišli smo celo tako daleč, da je prišel nekdo drugi po psa za nekoga, ki je bil ocenjen za neprimernega posvojitelja. To zadevo pravkar preverjamo in ko bo pri koncu, jo bomo tudi javno objavili.

Sama imam velik problem, ko moja intuicija dela v smeri, da nekaj vendarle ni v redu, čeprav pri razgovoru dobim same pozitivne odgovore. In nekajkrat se je izkazalo, da me intuicija ni izdala.

Tudi sicer izvajamo terenske kontrole posvojiteljev, pogosteje tam, kjer smo v dilemi, ali je za psa v novem domu resnično dobro poskrbljeno. S temi kontrolami je vsakdo seznanjen že pred posvojitvijo psa, da imamo pravico izvajati kontrole na domu pa je navedeno tudi v pogodbi, ki jo podpišemo s posvojiteljem.

Ljudje so zamerljivi, pri večini vlada razmišljanje "bodite veseli, da vzamemo psa iz zavetišča, kaj jim pa vi tukaj lahko nudite?!". Osebno ne mislim, da imajo psi v zavetišču najbolj idealne pogoje, sploh v zimskem času. Ne mislim pa tudi, da je rešitev v tem oddajanju iz dežja pod kap.

Se je kdaj zgodilo, da posvojitelj za psa ni skrbel, kot bi moral iz ste ga zato odvzeli nazaj?

Žal se dogaja tudi to. Domačini so sicer zdaj že nekako dojeli, v katerih primerih psa pri nas ne bodo dobili, tako da taki k nam ne prihajajo več. Mi smo veliki nasprotniki življenja na verigi, zato psov na verigo ne oddajamo, kakor tudi ne na življenje ob pomožnih poljskih objektih. Slednje je na Primorskem žal še vedno zelo razširjeno – ljudje imajo par listov solate, ki jih mora čuvati pes na verigi?!

Sporno je postalo tudi bivanje v "pesjakih", ki to niso. Nekajkrat smo že ugotovili, da ljudje pod besedo pesjak razumejo neko "skropucalo" na treh kvadratnih metrih, ki nima nobenega zavetja. Pri razgovorih se zato bolj posvečamo tudi vprašanju, v kakšnem pesjaku bo bival pes, koliko je velik in podobno.

Sama sem sicer najbolj vesela, ko uspemo oddati psa na ograjen vrt ali na ograjeno dvorišče.

Kaj doživi pes, ki se po letih družinskega življenja znajde v zavetišču, ker je v družino prišel dojenček, ker so podnajemniki odšli v drugo stanovanje…

Nekateri ljudje se res že ob najmanjšem problemu rešijo svojega psa. Nešteto primerov je bilo: "mi pa imamo zdaj otroka, pa nam je pes v napoto…".  Prihod ali celo vrnitev v zavetišče je za psa seveda zelo velik stres. Pes, ki je spal v postelji in živel z družino nekaj let, nato pride v zavetišče zapuščen, nesrečen in zelo žalosten. Mnogi zbolijo, zavračajo hrano in imajo prebavne motnje. In to kljub vsemu dodatnemu trudu in pozornosti vseh nas in obiskovalcev, ki pridejo v zavetišče. To je veliko huje, kot v primerih psov, ki pridejo iz kakšne zapuščene njive ali ceste v zavetišče, ki jim seveda pomeni varno zavetje.

Zakaj se ljudje po vašem mnenju težje odločijo za posvojitev starejšega psa? Kako je recimo mogoče, da tako prijeten starejši gospod, kot je Lexi še vedno ni dobil novega doma?

Na zadnje vprašanje nimam odgovora. Lexi očitno nima sreče in še vedno srčno upam, da se mu bo na zrela leta vendarle pokazal sonček. Je zlat kuža, zelo vzgojen, ne zahteva niti pretirano dolgih sprehodov, saj je že v letih. Še vedno čaka na umirjenega človeka, ki ga bo imel rad.

Ja, definitivno je težje oddati starejšega psa, saj ljudje, ki nimajo nekih večjih izkušenj s psi, raje posvajajo mladiče ali pse, stare do enega leta. Je pa res nekaj: ljudje, ki so kadarkoli posvojili starejšega psa, ga bodo verjetno vedno. Tudi sama sem ena od teh. Zdi se mi, da gre pri posvajanju starejših psov za neke tabuje, ki bi jih bilo potrebno razbiti. Pes je namreč zelo prilagodljivo bitje, ki se bo hitro navadil na tisto dobro, kar mu lahko omogoči človek.

Imamo nešteto podobnih informacij od posvojiteljev. Pes, ki je v času pred zavetiščem doživljal nesrečne zgodbe, izkazuje svojo hvaležnost v novem domu do konca življenja. Veliko primerov smo imeli, ko so ljudje rekli, da so že imeli psa, a da take vdanosti, kot jim jo je izkazal starejši posvojenec iz zavetišča, še niso bili deležni. Mislim, da psi zelo dobro razumejo, da jim je nekdo omogočil eno jesen življenja v pogojih, kot si jih zasluži vsako živo bitje. In to znajo zelo dobro vračati.

Ljudje spoštujejo vaše delo in vas imajo na splošno zelo radi. Se pa občasno vendarle pojavijo tudi razne kritike, tudi na račun domnevno neprimernega odnosa, ki ga imajo nekateri oskrbniki v Obalnem zavetišču do obiskovalcev. Kako to komentirate?

Ljudje smo si všeč ali si pač nismo všeč, pri nas je enako. Morda ima slab dan oskrbnik, morda ima slab dan obiskovalec. Možnosti je veliko. Res je, da pri delu z ljudmi povsod prihaja do kratkih stikov, naše zavetišče ni izjema.

Vedno sem si želela voditi zavetišče odprtih vrat in tako ga vodim še danes. V zadnjem času pa vseeno razmišljamo o uvedbi uradnih ur, čeprav se mi po eni strani to ne bi zdelo prav do rednih obiskovalcev in sprehajalcev, seveda pa tudi do psov, ki bi jih na ta način prikrajšali za en lep popoldan. Po drugi strani pa je frekvenca obiskovalcev v tem raztegnjenem času uradnih ur tako visoka, da oskrbnik pogosto s težavo obvlada tolikšno število ljudi v zavetišču. Morate vedeti, da je ob vikendih in praznikih pri nas v zavetišču tudi do 60 ali 70 sprehajalcev.

Zato lahko celo razumem tiste, ki nas obiščejo prvič in nas ne poznajo, pa so nato priča kakšni popoldanski zmedi v zavetišču in si tako ustvarijo napačno predstavo o nas in o našem zavetišču. Vsak namreč pričakuje takojšnjo pozornost in pogovor, kar pa je nemogoče. V zavetišču morda popoldan en zaposleni opraviti še vse tekoče delo v zavetišču, ki ga ni malo. Nihče od nas, ki delamo v zavetišču, ni po naravi aroganten ali nesramen, a včasih nas enostavno zmanjka.

Ob vsem našem trudu, da bi vodili odprto in prijazno zavetišče, je meni seveda zelo hudo, ko kdaj berem kakšne komentarje s tem v zvezi. Še enkrat bi zato rada poudarila, da smo v našem zavetišču obiskovalcev vedno zelo veseli, tudi donacije, hrane, odeje in brisače sprejmemo z veliko hvaležnostjo, čeprav kdaj tisti, ki to sprejmejo, te hvaležnosti izkažejo na način, kot bi morali oziroma kot se od njih pričakuje, da jo bodo.

Med komentatorji se je nedavno znašel tudi nekdo, ki je zapisal, da vašemu zavetišču ni v interesu oddaja psov, saj naj bi s psi dobro zaslužili, prali denar in podobno. Zato bi naj bilo zavetišče trenutno polno psov…

Take neutemljene razlage se pojavijo kdaj pa kdaj, to je res in tudi že večkrat smo podali podrobne obrazložitve. Glede na prakso ostalih slovenskih zavetišč, za katera se ve, da prejemajo plačilo za vsakega psa, pri nas temu ni tako. Mi nismo lastniki zavetišča, pač pa zgolj upravljalci zavetišča, katerega lastnice so tri Obalne občine. Občine sprejemajo letne proračune s financami, ki so namenjene reševanju področja zavrženih živali. Te finance so že pet let na enaki ravni, letos so celo manjše, prihodnje leto pa bo denarja verjetno še manj, glede na čase, v katerih smo. Financiranje je tako enako, ne glede na število psov v zavetišču.

Naš interes definitivno ni kopičenje psov v zavetišču, ker to nosi stroške društvu po 30. dnevu. Tudi sicer ne mislimo, da je psom v zavetišču bolje, kot pri dobrih družinah. Nas cilj je vedno vsakega psa spraviti pod pravo streho. Mi se moramo res konkretno truditi čez leto, da naberemo dovolj finančnih sredstev, da lahko preživimo pse po 30. dnevu oskrbe v zavetišču. Samo pomislite na vso veterinarsko oskrbo, posebno hrano, ekstra nego za starejše pse in podobno… Moram povedati, da sem prav ponosna, da nam je do sedaj vedno uspelo in prepričana sem, da nam bo s podporo ljudi uspevalo tudi v prihodnje.

Ste še eno redkih zavetišč, če ne celo edino, ki velja za zavetišče odprtih vrat. Večkrat ste povedali, da lahko k vam pride kdorkoli, ki ima dober namen. Zakaj po vaše delujete drugače, kot ostala zavetišča po Sloveniji?

Moje razmišljanje je, da so zavetišče in problem zavrženih in mučenih živali zadeve, ki se ne dotikajo samo lastnikov ali upravljavcev zavetišča. Čeprav so iz pravnega vidika živali v času bivanja v zavetišču res last zavetišča, so po drugi strani vse te živali naše, torej živali vseh državljanov! Živali, ki so potrebne pomoči. V primeru našega zavetišča se mi zdi zato prav, da Obalni prebivalci dihajo z nami in se zavedajo problema brezdomnih in mučenih živali. Ti ljudje nam potem nudijo podporo in so z nami, ko jih najbolj potrebujemo. Veliko ljudi je zgolj slučajno zašlo v naše zavetišče in so nato postali redni obiskovalci, sprehajalci, ne nazadnje pa nekateri tudi ponosni skrbniki novih živali.

Želim, da je naše delo transparentno in zavetišče odprtih vrat omogoča, da se ta pogoj izpolne. Mislim, da je čas že zdavnaj pokazal, da je ta naša pot prava, kljub nezadovoljstvu peščice posameznikov.

Tudi pri sprehajanju še edini omogočate tovrstno pomoč veliki večini obiskovalcev. Ste torej mnenja, da za psa sprehajanje iz strani različnih obiskovalcev nima kakih slabih posledic. Kvečjemu obratno…

Zagotovo, obratno! Seveda je oskrbnik tisti, ki pozna pse in bo določil, kdo je primeren sprehajalec za točno določenega psa. Tukaj ni dileme. Moram povedati, da se s kolegi iz nekaterih drugih zavetišč pač ne moram strinjati v vseh točkah. Po mnenju nekaterih bi moralo zavetišče imeti izšolane sprehajalce, posvojitelj, ki bo tega psa odpeljal domov, pa šolanja ne potrebuje? Po mojem videnju je to zelo kontradiktorno.

Po drugi strani se mi zdi, da se na ta način psi iz zavetišč prikazujejo kot neka strašila, kar zagotovo niso. Mislim, da pogosta frekvenca menjavanja ljudi in sprehajalcev pripomore kvečjemu k temu, da so psi zelo dobro socializirani na neznane ljudi. Naši psi preživijo popoldneve na sprehodu vsak dan z vsaj enim sprehajalcem, naslednji dan s tremi drugimi in tako naprej… Ti psi nimajo prav nobenih težav pri udomljanju, ker se v času bivanja v zavetišču niso navezali na enega, točno določenega oskrbnika ali sprehajalca.

Kljub temu ste poostrili pravila sprehajanja…

Pravila so vedno bila, a zaradi ponavljajočih kršitev smo se odločili, da jih napišemo bolj temeljito in jasno. Napisana pravila si mora vsak nov sprehajalec prebrati in jih dosledno seveda tudi upoštevati. Nam je v prvi vrsti pomembno, da je zagotovljena varnost živali in ljudi.

Iskreno lahko povem, da smo imeli pri nas kar nekaj težav z nekaterimi sprehajalci, ki niso upoštevali navodil sprehajanja, predvsem v delu, ki se dotika prepovedi sprehajanja s strani otrok. Poudarjam, da smo otrok vedno zelo veseli, saj so otroci tisti, ki bodo spremenili odnos do živali. Na mlajših gradimo in otroke bi želeli osvestiti, da bodo drugačni in boljši. Je pa zelo neodgovorno, ko da eden od staršev sedem let staremu otroku povodec v roke, da sam sprehaja psa. Otrok sam ni zmožen vršiti nadzora nad psom in v preteklosti smo imeli tudi nekaj, hvala bogu manjših incidentov.

In predvsem zato so ta pravila izredno pomembna, čeprav jih nekateri pač ne želijo sprejemati in tako smo kdaj primorani pse tudi vrniti iz sprehodov. Potem pa pride do težav, ko nekomu nekaj ni povšeči in nas označi za nesramne ali arogantne, pa malce obrne zgodbo in jo napihne, nato pa vse skupaj objavi na spletu.

Če lahko še nekaj omenim. V zadnjem obdobju smo zelo veseli tudi obiskov nekaterih organiziranih skupin, ki zdaj redno zahajajo k nam v zavetišče. Od ljudi z vedenjskimi težavami, do Puma projektnega učenja, koprskih zapornikov in tako naprej. Tudi njihova pomoč je zelo dragocena.

Zaradi odprtega delovanja ste si pridobili naklonjenost širše javnosti iz celotne Slovenije. Opažate, da prihaja k vam na obisk tudi sicer kaj več ljudi iz drugih delov Slovenije?

Res je, prihajajo iz vseh koncev Slovenije, celo iz Maribora pridejo k nam na Obalo samo z namenom, da pridejo psom polepšati dan. Mnogi povejo, da v svojem zavetišču ne morejo sprehajati psov in potem se nekako organizirajo in pridejo k nam. Tudi število posvojiteljev iz drugih delov Slovenije se je v zadnjem času kar povečalo.

Veliko obiskov je tudi iz sosednjega Trsta. Zakaj Trst nima zavetišča?

Obiskovalcev iz sosednjega Trsta in okolice je res veliko. Pri nas se zelo dobro počutijo in se redno vračajo, nekateri so pri nas tudi nekajkrat na teden.

Če me spomin ne vara, so vsi trije zadnji župani imeli v svojem programu izgradnjo zavetišča, a do tega ni prišlo, ne vem zakaj. Italija ima dobro zakonodajo dosmrtne oskrbe psov v zavetišču, ki pa ima tudi svoje minuse. To pomeni, da veliko zavetišč ne želi iskati posvojiteljev svojim varovancem, saj si s tem zmanjšujejo finančno podporo. V Trstu obstaja le nek komunalni pesjak, kjer se psi zadržijo 10 dni, nato pa so preseljeni v oddaljena italijanska zavetišča, kjer obstaja velika verjetnost, da bodo ostali do konca svojih dni. Na srečo v Trstu deluje društvo Il Capofonte, ki nekako preprečuje odvoz psov v ta zavetišča. To društvo že štiri leta pomaga tudi pri iskanju posvojiteljev za naše pse in res odlično sodelujemo.

Kako je s prijavami mučenja živali? Ljudje največkrat ne vedo, da društva nimate pristojnosti ukrepanja in kaznovanja, kljub temu pa vaše društvo odide na prijave, si ogleda situacijo in v kolikor je potrebno, prijavo na veterinarsko inšpekcijo podate sami…

Tako je, na prijave se odzovemo in opravimo oglede. Ugotavljamo, da ima mnogo ljudi neustrezno oskrbo živali iz nevednosti, zato se v veliki večini primerov uspemo sami dogovoriti. Kršiteljem povemo, da smo prišli prostovoljno, da jih ta ogled ne bo nič stal, da smo prišli zato, da izboljšamo pogoje bivanja njihove živali. Največkrat pogovor in opozorilo zaležeta. Seveda jim povemo, da bo v primeru neupoštevanja dogovora prihodnjič prišel na obisk inšpektor, kontrole tudi sami še ponovimo.

Večkrat pa se zgodi, da se s kršitelji ne uspemo dogovoriti. V tem primeru seveda stopimo v stik z veterinarskimi inšpektorji in nato so na potezi oni, saj je izključno veterinarska inšpekcija tista, ki lahko izdaja odločbe in kaznuje kršitelje. Večino primerov zaključimo v korist živali, ne pa vseh. Naša mnenja se občasno tudi razhajajo z mnenji inšpektorjev, saj slednji delajo po črki zakona. Tukaj smo potem nemočni, saj društva nimamo kompetenc za izdajanje odločb, kaznovanja in odvzeme mučenih živali.

Sicer pa so urgentne prijave vedno na prioriteti. Če nekdo pove, da je na določeni lokaciji žival v katastrofalnem stanju, odidemo na teren takoj, ostale zadeve počakajo. Dejstvo je, da je prijav vedno več. Ljudje so vedno bolj osveščeni in bolj so pozorni na neustrezno ravnanje z živalmi. Je pa res, da je kar nekaj prijav tudi neutemeljenih. Občasno se dogaja, da prijave prihajajo zgolj zaradi reševanja slabih medsosedskih odnosov.

Na Obali imate največje težave z mucami, še vedno pa nimate zavetišča za mačke. Mnogi prebivalci so zato zelo nejevoljni, saj ne razumejo, da v obstoječem zavetišču ustreznih prostorov za muce nimate. Kako rešujete ta problem?

Ja, vsakodnevno razlagam ljudem, da bi morali ta gnev in jezo stresati na katerem drugem mestu, pa pravijo "vi ste tisti od živali, dolžni ste poskrbeti za muce" in drugo jih ne zanima.

Tudi na tem mestu bi rada povedala, da se naša pogodba za upravljanje zavetišče dotika izključno področja psov. Vseeno se ukvarjamo tudi z reševanjem problematike muc, čeprav vse skupaj že globoko presega naše zmožnosti in namestitve. Obalno zavetišče nima urejenih namestitvenih kapacitet za mačke. Velik del problema se rešuje z začasnimi varstvi v domači oskrbi pri prostovoljkah društva, pa tudi to je že zdavnaj preseglo vse kapacitete.

Zavetišče za mačke se bo najbrž zgodilo v nekem doglednem času, dogovori z občinami že potekajo. A moram poudariti, da zavetišče ne bo rešilo celotnega problema mačk na področju Obale. Zavetišče namreč ne more biti prostor, v katerega bo nekdo odložil leglo muc, ker ni poskrbel za sterilizacijo mačke.

Na dolgi rok vidim rešitev za mačjo problematiko izključno samo v sterilizacijah in kastracijah. In pa seveda v aktivnem ozaveščanju prebivalcev. Mnogi na našem področju namreč še vedno razmišljajo nekako tako: "ne bom kastriral mačka, ker potem ne bo več lovil miši...". Kar slabo mi postane, ko mi potem za mladiče rečejo "saj jih bo itak povozil avto", "saj jih bo itak odnesla lisica"… Mislim, čemu spravljat te mačje reveže na svet?

Tudi kar se tiče prostoživečih muc, ljudje pokličejo in pravijo: "K nam se je pritepla ena muca, pa iz ene muce jih je potem bilo pet, zdaj pa jih je že 25." No, ko jih je 25, pokličejo v društvo in pravijo, naj jih pa zdaj odpeljemo. Kam pa naj jih odpeljemo? Nujno je razširiti zavedanje med ljudmi, da je odgovornost bistvena, da se torej muc ne razmnožuje naprej! Brez odgovornega lastništva tega problema ne bomo rešili nikoli.

Mogoče še dve moji želji. Vem, da v ljubljanskem zavetišču že označujejo mačke z mikročipi. To bi bila ena taka pot k rešitvi tudi za naš konec. Dejstvo je, da se ljudje rešijo mačka tako, da ga pustijo nekje ob poti, pred zavetiščem, v smetnjaku… nikoli se ne ugotovi, kdo je to storil in to je velik problem. Kar se Obale tiče je moj predlog, da ne bi odkrivali tople vode in bi kar prevzeli model, ki se je v Ljubljani izkazal za uspešnega.

Prava pot k rešitvi bi bila tudi vseslovenska akcija znižanih cen sterilizacij in kastracij, vsaj za obdobje nekaj let, tudi s pomočjo občinskih subvencij. Tega so se ponekod že uspešno lotili. A na vseslovenskem nivoju lahko o tem samo sanjamo, saj vemo, da tisti, ki bi morali imeti posluh za to, ga pač nimajo.

Se v obstoječem zavetišču obetajo kakšne spremembe? Še vedno je v slabem stanju, nimate prostorov za bolne živali in živali, ki so potrebne posebne nege, tako da za te živali še vedno skrbite v svojih domovih…

Pred kratkim smo imeli v zavetišču Vursovo komisijo in res ni najbolj pohvalno, da je bilo ugotovljeno, da smo najbolj razpadajoče zavetišče v Sloveniji. Z občinami smo zato naredili en popis del, žal pa nimam informacij, kdaj se bo kakšen del od tega popisa pričel udejanjati.

Problem so predvsem zime, saj se temperature spuščajo znatno pod predpisanimi. Moram priznati, da sem lansko zimo marsikateri večer jokala, ker nisem več vedela, kako zaščititi kratkodlake in starejše pse, ki jih bolj zebe. En mesec smo bili tudi brez vode, saj je bilo vse poledenelo in pomrznjeno… ne vem, kaj nas čaka letos.
 
Zakaj ne obstajajo bolj trdne povezave med slovenskimi društvi za zaščito živali?

Hm, to sem se vprašala že točno 20 let nazaj, ko sem pričela delati v društvu. Mogoče je potrebno povedati, da smo živalovarstveniki vseeno malo ekstremni ljudje in za veliko ljudi smo mi "tisti čudni", kot pravijo. (smeh) Ne vem, saj veste, pri vsaki zgodbi sta potrebna dva in vsaka zgodba ima dve plati medalje.

Ko sem pri svojih začetkih obiskala večino slovenskih društev sem seveda ugotovila, da imamo načeloma vsi skupaj iste cilje in bi brez problema lahko sodelovali. Moja pričakovanja in želje so se kaj kmalu izkazale za neizvedljive. Obalno društvo proti mučenju živali do sedaj ni nastopilo odklonilno do nobenega drugega društva. Z nekaterimi danes uspešno sodelujemo in se povezujemo, z drugimi se pač ne.

Osebno mislim, da je že prišlo do trenutkov in situacij, ko bi morala čisto vsa živalovarstvena društva stopiti skupaj, ker bi nam to dalo moči in ker bi to živalim prineslo neke pravice. Slednje bi zagotovo izborili, če bi bili enotni in močni. Sem optimist in verjamem, da se bo enkrat to zgodilo, le malo zrelosti je potrebne na vseh straneh!

Nedavno ste omenili, da je težko najti pridne prostovoljce, ki vam pri delu pomagali…

Seveda se zavedam, da časi za prostovoljstvo niso ravno najboljši, ker se vsi borimo za svoje preživetje. Imamo precej segmentov, ki niso pokriti tako, kot bi si sama želela. Vabilo seveda še vedno velja vsem, ki bi bili pripravljeni žrtvovati kakšno uro v celem tednu za pse iz zavetišča.

Gre za različna dela, od terenskih kontrol posvojenih psov, ki bi jih želeli izvajati še pogosteje, do dela na naših dobrodelnih stojnicah. Kar se zavetišča tiče imamo seveda največ sprehajalcev, prostovoljcev za kaj drugega pa že kar hitro zmanjka. Vabilo velja tistim, ki bi namesto sprehoda kdaj pomagali urediti kakšen boks, pokositi izpuste, ki bi pse malo skrtačili, jih pobožali in tako naprej.

Glede na to, da nas je v zavetišču zelo malo, nujno potrebujemo tudi prostovoljce, ki bi kdaj pomagali pri odvozu kakšne živali, pri začasnih namestitvah mladih psov in muc in podobno.

Moja velika želja pa je k sodelovanju povabiti osebo, ki bi nam pomagala pri izobraževanju otrok in mladostnikov. Edino izobraževanje najmlajših lahko prinese spremembe na bolje, vrtci in šole pa so zelo naklonjeni tem programom.

Kako je z doniranjem od dohodnine? Se je kaj ljudi že odločilo za to? Za kaj običajno porabite donirani denar?

Ja, letni znesek se viša. Letos smo bili zelo prijetno presenečeni nad končnim zneskom. Glede na to, da s hrano čez leto še nekako shajamo, zahvaljujoč pridnim donatorjem in dobrodelnim akcijam, pa je žal vse drugače pri veterinarskih storitvah. Vse težje operacije, ki niso v sklopu prve pomoči so strošek našega društva. Enako velja za vsa dodatna zdravljenja zavetiških živali po 30 dneh. Mesečnih računov ne uspemo sproti plačevati, tako da smo s celotnim delom dohodnine letos poravnali velik del dolga do veterinarske ambulante.

Denarja je vedno manj, finančne donacije iz strani ljudi pa se iz leta v leto zaradi splošne krize zmanjšujejo. Donacije iz naslova dohodnine so za nas zato še bolj bistvenega pomena. Brez te podpore bi bila oskrba tolikšnega števila živali, ki potrebujejo pomoč, pravzaprav nemogoča.

Mnogo ljudi še vedno ne ve, da gre v tem primeru za prispevek, ki smo ga vsi obvezani plačati. Če do konca leta pošljemo zahtevo na davčni urad, pa se bo država odpovedala delu sredstev iz dohodnin v korist ene od organizacij, kot je recimo Obalno društvo proti mučenju živali. Zato velja tudi letos povabilo vsem tistim, ki verjamejo v naše delo, da nam namenijo svoj del dohodnine. Gre za minuto časa, denar pa bo zagotovo šel tja, kamor je namenjen – k psom, za katere skrbi naše društvo.

Spletna stran je v izdelavi…

Res je, smo tik pred koncem. V tem času nas še bolj izdatno z objavami oglasov zelo podpira Pes moj prijatelj, v zadnjem času pa smo spet okrepili oglaševanje naših živali tudi v časopisih, kot so Primorske novice, Slovenske novice in Lady ter na spletnem portalu Regional Obala.

Kaj vas pri svojem delu osrečuje, da vztrajate pri svojem poslanstvu?

Osrečujejo me dobro udomljeni psi in mačke. Osrečujejo me živali, ki so bile bolne in so se borile za življenje in so si življenje tudi z našo pomočjo izborile. To je delo, ki mene izpopolnjuje in osrečuje!

Ponosna sem na vse, kar smo postorili! In potrudili se bomo biti še boljši!

Besedilo: Mitja Čehovin

Foto: Dare Čekeliš

Ne spreglej:

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter