10.03.2014

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

Foto: Tatjana Vuković (levo)

Danes nadaljujem temo prejšnjega meseca, v kateri sem opisala delovanje Novinarskega častnega razsodišča. Tokrat se posvečam medijem v širšem smislu, oziroma njihovemu odnosu do živali.

Najprej nekaj o priljubljenih medijskih podobah živali. Tako mediji kot javnost se premalo zavedamo, kakšen učinek imajo na odnos do živali v vsakdanjem življenju. Govorečih živali v risankah smo nekako vajeni in premalo razmišljamo o tem, da vplivajo na počlovečen odnos do živali. Tudi opica Pike Nogavičke in različni glasbeni videospoti delajo živalim slabo uslugo – sebičnost in krutost sta normalni, še posebej, če sta zabavni ali estetsko posneti (KLIK). Ker ne vzpostavimo distance do takšnih ravnanj, je sprejemljivost teh podob odličen poligon za slab odnos do živali prihodnjim rodovom.

 

 

Najpogostejša  podoba v medijih je morda podoba zlate ribice v bučkah, tako estetska, "televizična", da se pojavlja v risankah, reklamah, videospotih, kljub ozaveščenosti preredkih akvaristov, ki se premalo medijsko izpostavljajo. Zaradi tega ter neukrepanja VURS ta stereotip ne izgine iz neozaveščenih glav množic in medijev – ki takšna ravnanja ne le dopuščajo, temveč izvajajo tudi sami,  kot smo lahko videli v šovu Riba na oko (KLIK).

Najbrž se še spomnite oddaje "As ti tud not padu" z Ladom Bizovičarjem in Jurijem Zrnecem. Voditelja sta z gostom Markom Potrčem, ki se je ukvarjal z apneo, sklenila stavo, koliko časa bo lahko držal glavo pod vodo. V ta namen so pripeljali akvarij, v katerem sta bili zaradi "estetskega učinka" dve zlati ribi. Kakšen stres sta doživeli, si lahko le predstavljamo. Vložila sem prijavo, inšpektorji pa sploh niso reagirali, čeprav so nekatere moje prijave korektno obravnavane. Ne le v tem primeru, tudi v drugih že naštetih primerih veterinarska inšpekcija zaradi pomanjkanja znanja in interesa povsem odpove. VURS v svojih zahtevah po predložitvi dokazov s strani prijaviteljev ni zmožen razumeti, da ni boljšega dokaza od legalno pridobljenega in posredovanega posnetka določenega mučenja. Očitno so posnetki za njih le fikcija, ki z realnostjo nima skupnega in po njihovem mnenju mučenje pred kamerami ni mučenje?

Po zaslugi Litijanov očitno niti letošnji pust ni mogel miniti brez bučke z zlato ribo. Za pustno županjo so določili Pahorjevo princesko, na prireditvi so premetavali iz rok v roke bučko in ribo kazali otrokom, v bučko dajali nekakšen županski ključ ter podobne neumnosti (KLIK).

 

 

Zaradi nespameti in objestnosti so spregledali, da je celo Pahor, ki ni noben biser glede odnosa do živali, glede Princeske le zaradi pritiska nekaj živalovarstvenikov delno upošteval nasvete. Žal le delno (KLIK). Mediji so glede dobrobiti prave ali litijske Princeske ostali povsem brezbrižni. 
 
V oddaji Dobro jutro na TV SLO 1 so 1. marca 2008 objavili prispevek, v katerem je mačka namakala tačko v bučko z zlato ribo – ljubek prizorček, ob katerem se orosi marsikatero ganjeno gledalčevo oko. Urednica Ljerka Bizilj mi je zatrjevala, "da je za ribo in muco dobro poskrbljeno". Na pokroviteljstvo sem odgovorila z vprašanjem, po čem sklepa, če mogoče tudi strokovnjakinja za to področje, pa silna urednica in doktorica znanosti odgovora ni več zmogla. Ignoriranje je vrhunec komunikacijskih sposobnosti naših urednikov.

Tednik se ponaša s sloganom, da ničesar ne zamo(l)či. Če bi to držalo na področju zaščite živali, bi bili veseli vsi, prikrajšan pa ne bi bil nihče. Vse več je namreč primerov, kjer predstavijo solzave zgodbe revnih družin in zanje zbirajo denar, večkrat pa se v kadru mota kakšen ofucan pes, po možnosti sredi šare na prekratki verigi. Vem, da se revščina zgodi tudi tistim, ki so morda lepo skrbeli za žival, ponavadi pa se dogaja, da žival nabavijo takrat, ko so že revni in imajo šest otrok. Ker si ga želijo otroci ali zato, da bo čuval imetje - ki ga tako ali tako nimajo. Še malo, pa bo žival postala stvar, ki jo dobiš na humanitarni organizaciji skupaj z moko in ponošenimi čevlji. Samo da imajo otroci veselje.

TV Tednik, 28.10.2013, 17.40 minuta - KLIK.

Oče z otroci živi "v tesnem odnosu z naravo in živalmi", je poudarila novinarka Vanda Krajnc. Pes v neprimernih pogojih je res ena sama ljubezen do živali. Oddaji skušam dopovedati, da bi bilo pošteno, da zaradi kršenja zakonodaje meni ali na VURS sporočijo podatke, saj smo vsi dolžni prijavljati kršitve zakonodaje, seveda ne reagirajo, kar je njihova stalnica in ni jasno, zakaj objavljajo naslov e-pošte. In ker Tednik po lastnem mnenju prisluhne najšibkejšim, jih javno sprašujem, zakaj menijo, da žival ni najšibkejši člen v družini. Čeprav se je večina ljudi znebi, ko se jim zahoče, za pomoč ljudem, še posebej otrokom, pa imamo vrsto pristojnih institucij. Živali pomoči ne dobijo, saj VURS svoje delo opravlja zelo slabo, društva pa nimajo pooblastil, ker jim jih VURS noče dati.

Tednik je izkazal svoja stališča do živali že pred leti. Društvo za osvoboditev živali je leta 2009 objavilo plakate z zaklano kravo, s katerimi je opozarjalo na problematiko "pridelave" mesa. Upravičeno, saj se pri tem, kako pride meso na krožnike, res ne bi smeli sprenevedati. V javnosti, iz servilnosti pa tudi v medijih, je prišlo do poplave zgražanj nad plakatom. Trdila sem, zakaj bi ljudi morala zanimati pot mesa do krožnikov, moje pismo so objavili le v Magu, v Oni ter Tedniku so ga gladko prezrli. Očitno imajo tudi oni raje sprenevedanja s pentljicami ozaljšanih piščančjih beder. Vida Čadonič Špelič (v medijih predstavljena kot silna ljubiteljica živali, predvsem krav in oranžnih mačk) je sporočila, da krava s plakata ni iz Slovenije – kot da je to pomembno in kot da slovenske krave umirajo neboleče in naravne smrti? Predlagala sem ji, naj omogoči društvom obisk kakšne klavnice v Sloveniji, odgovora na to seveda ni zmogla. Hinavščina in sprenevedanje sta torej norma, ki se je mediji in VURS zvesto držijo. 

Oddaja Enajsta šola na TV SLO 1 je bila oddaja za mladino. Za radovedneže, so se oglaševali. 4.2.2010 so predvajali oddajo o krznu. Krznarki sta povedali, kar sta hoteli, resnice in nasprotnih stališč ni bilo. Po dolgem trudu mi je uspelo, da je moje pismo prebral urednik oddaje Tadej Čater. Na moja preprosta vprašanja, zakaj se krzna ne nosi obrnjenega navznoter, če je tako toplo in če imamo res tako hude zime in nobenih drugih materialov, ni znal odgovoriti. Oddaja je po njegovem mnenju bila nepristranska, a ni znal argumentirati, zakaj. Pojasnil je le, da jih ni zanimala pridelava krzna, ne to ne ono, nato sem ostala brez odgovora na vprašanje, kako se potem lahko predstavljajo kot oddaja za radovedneže, če jih ne zanima nič. Dodal pa je, da je sam nasprotnik krzna in da njegovo stališče ne zanima nikogar (?). Od kod mu takšne ideje, ni razumljivo, saj ima dostop do medijskega prostora, lahko bi stališče predstavil kjerkoli oziroma ga posredno predstavil v lastni oddaji, lahko bi naredil več kot večina "navadnih" ljudi. Če so uredniki sposobni spraviti iz sebe takšne miselne in nelogične polizdelke, medijem res ni pomoči.

Tudi Slovenska kronika je žrtev urednice brez odnosa do živali, ki stanja na tem področju ne pozna in ne dopušča objave tovrstnih prispevkov enemu od redkih ozaveščenih novinarjev, češ, da ne gre za strokovnost, da gre za njegova osebna stališča, čeprav to ne drži. Glede živali raje objavijo prispevek o novi živali iz živalskega vrta in to je za urednico korekten odnos do živali.

Oddaja Živali in ljudi sicer pokaže marsikateri korekten prispevek, občasno pa jim spodrsne s predstavitvijo ihtioterapije, pri čemer jih ni zanimalo, v kakšnih pogojih živijo te ribe, rade volje so predstavili tudi Podvodni raj (KLIK na 13. minuti), čeprav je lastnik Podvodnega raja hotel v nagradni igri podariti akvarij z ribami in je takšno podarjanje še po naši, pomankljivi zakonodaji prepovedano. Kaj šele, da bi ga zanimalo, kako bi novi lastnik  akvarija zanj skrbel. Njegovo početje je ustavil šele VURS, začuda, za kar se jim ob tej priliki zahvaljujem. Početje lastnika ni zanimalo niti vrste silnih ljubiteljev živali, ki hvalijo lastnika in "lajkajo" objave.

Na POP TV je očitno treba tematiko živali spremeniti v poceni zabavo za množice. Običajna zadeva niso le parfumi za pse in pingvini, oblečeni v božičke. Oddaja Preverjeno je prispevek o mučenju psa iz Brestanice, pri katerem je bil lastnik obsojen na tri mesece zapora, posnela na pobudo DZZŽ Posavje. Vsa teža prispevka pa je brez krivde društva zaradi ustvarjalcev prispevka nato pripadla Nuši Derenda in Rebeki Dremelj, ki sta opevali svojo ljubezen do živali. Prispevek se je s prvotno dobrega namena sprevrgel v poceni promocijo pevk.

 

 

 

Novinarka Sveta, sicer aktivna tudi na področju varstva in zaščite živali, maha s pršutom v roki na levi, prav danes pa v isti oddaji s prispevkom o Salamiadi - na desni. Novinarka nam je nasmejano nizala informacije o tem, kako lahko za eno mizo prašiča razkosajo v manj kot štirih minutah, odojka pa boste denimo dobili z metanjem preste na salame. Niso manjkale tudi njene čestitke tistim, ki so zaslužni za najboljše salame. (foto: Voyo)

 

Novinarka oddaje Svet naj bi bila aktivna tudi na področju varstva in zaščite živali. Njeni prispevki so pogosto usmerjeni na živali, vendar na sprevržen način. S smehljanjem se podaja na koline, na Martinovanjih uživa ob gosi, Svizca, svetovalca sindikata, je spraševala, če zavije čokolado. Čeprav šala, je bedna šala, ki še utrjuje počlovečenje živali, proti kateremu naj bi se bojevalo tudi društvo, ki mu pripada. Uredniška politika, pred katero se ponižno pokleka. Ko je oktobra 2008 v Ljubljano prišla "nova pridobitev živalskega vrta", so v tej oddaji poročali, da "se je žirafji samec v Pragi pol ure odločal, če bi sploh šel v Ljubljano". Pisala sem jim, če se zavedajo, kakšen stres je za žival ujetništvo, dolga pot in če bi oni prostovoljno šli v neznane prostore, kamor bi jih silili neznanci. Če je brezčutnost uredniška politika in standard, takšnih medijev ne potrebujemo. 

Pohvale Planet TV, saj ima menda Nina Osenar vpliv na to, da je v njeni oddaji čim manj živali. Torej servilnost do urednika in brezčutnost nista pravilo.

Vse je dobro, samo da je lepo, ljubko, "televizično". Svizci zavijajo čokolade, kokoške Rosite z užitkom nesejo jajca za kekse Tarallucci, zbiramo žabe, vse žabe, ki jih lahko ujamemo, tudi žive, in mama se le nasmehne nad lovom nadebudneža.

Zakaj takšen odnos do živali? Če vprašate urednike, novinarje, od večine odgovorov ne boste dobili. Redkejši bodo izpostavili OBJEKTIVNOST – pri čemer se kot tak pojmuje brezbrižen ali izkoriščevalski odnos do živali, torej odnos večine ljudi. Zagovorniki takšnega odnosa imajo veliko medijskega prostora, manjšina, ki zagovarja etični odnos do živali, tega prostora nima oziroma zelo malo, takrat se brez pojasnil pozabi na domnevno objektivnost. Je dobrina, ki se jo koristi po želji. V Dnevniku na nacionalki so o teku pred biki v Pamploni povedali da so se "več kot 500 kg težki biti dobesedno poigravali z nemočnimi žrtvami teka". Sprevržena čustvenost s hinavsko zamenjavo vlog žrtve in resnice ne morejo in ne smejo biti "objektivnost". 

Kje je objektivnost denimo pri zagovornikih in nasprotnikih mesa, glede na to, da so mediji polni le raznih Savin in Marij, samopromotorskih div, ki nam pridigata o nujnosti uživanja mesa? Mlajša, urbana verzija, s tem zdravi osebne komplekse iz otroštva, ki jih posplošuje v kvazi splošne resnice, starejša, zrelejšim in bolj podeželskim očem sprejemljiva verzija, zagovarja meso iz zastarelih razlogov, s katerimi se je seznanila na študiju pred nekaj desetletji. Nekritične množice temu nasedajo. Koliko medijskega prostora je namenjeno drugače mislečim prehrambnim strokovnjakom?


Tiskani mediji

Dnevnik:

 

9.9.2011; 100-letnica romskega naselja Pušča, na kateri naj bi kuhali ježe. Pišem časopisu, da bi izvedela kaj več, po potrebi vložila prijavo, seveda nič. Pišem romski skupnosti, dobim vsaj odgovor - sprenevedanje Monike Sandreli, da to najbrž (!) ni bilo res (kot vplivna domačinka je najverjetneje bila na prireditvi), češ, "koliko ježev bi morali skuhati, da bi nasitili tolikšno množico". Nepomemben podatek, tudi, če se je kuhalo le enega za "lušt in okus", je to preveč. Izgovarjala se je, da ne ve nič o takšnih običajih, 17. 2. 2012 pa so na TV SLO predvajali dokumentarec iz leta 2006 o Romih, v katerem se pojavita tako gospa kot opis običaja.
 
16.5.2013 je Barbara Smajila razmišljala, da bi bilo sprejemljivo jesti insekte, ker z borci za zaščito živali ne bo problemov, "ker se tistim puncam ta golazen itak gabi". Žaljivo, saj nismo vsi specisti. Po njenem je sprejemljivo jesti tudi golobe, saj so "bolj zdravi kot McDonald's". Ljudje kot ona v primerih, ko jim tako ustreza, poudarjajo, da golobi prenašajo bolezni. Doslednosti in razuma ni, dvoličnosti pa toliko več. Če sta nivo pisanja in znanje novinarjev na takšni ravni, je poklic novinarja dokončno razvrednoten – nisem novinarka, a meni bi bilo nerodno objaviti tak tekst.

Mladina, 23.11.2007 (KLIK). Mateji Hrastar smo lahko hvaležni za izraz "živaloljubci", ki bo morda izgubil prezirljiv prizvok. V istoimenskem prispevku je razmišljala, da je kultura tista, ki določa narod, in če ima nek narod v svoji kulturi polharijo ali koline, mu je to treba omogočiti. "Živaloljubci" so po njenem mnenju dvoličneži, ker se spotikajo v to, niso pa komentirali njenih fotografij psov pred zakolom iz Vietnama. Kako, če jih nismo videli? Zadevo sem žal prebrala z zamikom, odgovoril nanjo pa je le g. Aleš Suša iz Novega mesta, ki se mu za to ob tej priložnosti zahvaljujem.

Ona, 22.7.2009. Propaganda Perutnine Ptuj, koliko medalj imajo in kako zdravo je njihovo meso. Naj komentiram le, da celo uradna medicina, velika zagovornica mesa, dandanes ženskam s hormonskimi motnjami priporoča čim manj uživanja piščančjega in puranjega mesa zaradi visoke vsebnosti hormonov, s katerimi se hrani živali med rejo.

Nedeljski dnevnik, 11.4.2010. Članek Tudi otroci padajo po stopnicah, mar ne? Boža Plut, socialna delavka, je izjavljala, da naj se za otroke poskrbi tako, kot se za zapuščene živali in podpihovala mnenje nestrpnežev, ki vidijo v živalih le nepotreben strošek. Ljudje se ne zavedajo, da je svet takšen, kot je, velikokrat prav zaradi antropocentričnega odnosa do okolja. Pisala sem in spet ostala brez odgovora. Socialni delavec je zelo slab, če se ne zaveda, da dobrobit nekoga ni pogojena s prikrajševanjem drugega. Gre za pritlehno, ozko in posplošujoče mnenje, nevredno socialnega delavca in dokler bodo za otroke skrbeli takšni socialni delavci ter novinarji, ki takšna mnenja nekritično zapisujejo, bo še veliko otrok "padalo po stopnicah".

Če korektnega odnosa do živali ne zmorejo "resnejši" mediji, kako naj pričakujemo to od tabloidov?

V Obrazih smo lahko prebrali cvetke, da ima nekdo mačko pasme "Mei Kun". Prav tam smo lahko prebrali tudi, da je novinarka Katarina Stojanović prejela za darilo perujsko prašičko, ki jo je kasneje oddala. Žana Kapetanović, novinarka te revije, je spotoma postala tudi stilistka in 13. 9.2012 opremila manekenko z ulovljenimi ribami. Pedikure z ribicami garra rufa in v kič oblečeni psi so norma ljubezni do živali tudi v Stopu.

Lady, 9.1.2008. Magnifico o mačkah: "Ena, ki sem jo imel doma, je bila nekaj "pokvarjena", tako da sem jo dal v zavetišče, druga je ušla, tretja pa se je izgubila. Jonas se precej manj ukvarja s svojimi tremi mački, kot sem se jaz z eno". Revija ni zmogla distance do tega.

Nekaj tabloidov sta vodili sestri kinologinji. Naivno je pričakovati boljši odnos do živali. Prostor v tovrstnih rubrikah zasedajo naj-bi-bili-slavni povprečneži, na primer misica Sabina Mali, ki je preko članka v enem dnevu oddala mladiče svoje nesterilizirane mačke, pri čemer je ni zanimalo, v kakšne roke bodo prišli, kaj šele, da bi mačko sterilizirala. "Hohštaplarija" posvojiteljev, ki so pripravljeni posvojiti žival "znane osebe" in ne katerekoli iz zavetišča, žal ni redkost. Zato ni čudno, če sta Natalija Verboten in Miša Margan marsikoga očarali z razmišljanjem o skupnem parjenju svojih nerodovniških višavskih terierjev, ni jima bilo pomembno, da je živali veliko preveč in ne morejo dobiti domov … Suzana Jakšič bi odprla kar zavetišče, čeprav ne zna paziti niti na svoje mačke, saj je "eno muco povozil avto, drugo so zastrupili, tretja je izginila."

Tudi krzno je sprejemljivo - ne le Helena Blagne ali Vlasta Nussdorfer, tudi že omenjena Miša Margan, Vida Čadonič Špelič ali Damjan Murko se radi ovijejo vanj. 6Pack Čukur je za svoj plašč iz tjulnjeve kože požel vrsto pohval – v mesnici. Mediji so za darovanje Zavetišču Horjul pohvalili tudi krznarko Mileno Eber. Zagovornik krzna je tudi ljubitelj psov Erazem Pintar, ki je na podvodnem ribolovu na Hrvaškem v dveh tednih nalovil 49 rib. Ali so vsaj zakonske omejitve takšne ljubezni do živali, če že etike ni, je vprašanje. Da, ljubezen do živali je vrednota, ki služi samopromociji, dvoličnosti, oblikujemo jo kot plastelin, kakor ustreza našemu ugodju. 

Še nekaj aktualnega iz domačih krajev. Tropski raj Vrtnarije Kurbus v Meleh pri Gornji Radgoni. Raj, ki ni raj niti približno. Niso dovolj le orhideje in drugo rastlinje, sedaj je treba izkoriščati tudi živali – metulje, papige ter druge ptice, ki se jih prodaja, pri čemer se izkoriščajo čustva obiskovalcev, ki se lahko še manj premišljeno odločijo za nakup. Tako bomo spet priča nespametnim nakupom in bomo gledali apatijo v kletkah, kot v Zooticu ali kot pred leti v slaščičarni Tamara v Radencih. Zakaj pticam ne privoščimo raja – svobode, saj v raju ni kletk in imajo mir pred ljudmi, v "raju" pa jih šlata vsak, kako stresno je ujetništvo za njih, pa ne znajo prepoznati ne organizator ne trgovec, kaj šele mediji in horde, ki drvijo na razstavo. Kritične besede o prireditvi ni zaslediti nikjer (KLIK).

 

Dragi bralci! Namesto glasovanj, če je Naš kuža od Hajdi res najlepša pesem, povezana s psi, čeprav pojmuje nesteriliziranje živali, potepanje psov zaradi gonitve ter počlovečenje živali kot nekaj normalnega, je čas, da se zbudimo. Vsak med nami lahko naredi kaj za boljši odnos do živali v družbi. Razmišljajmo o lastnem odnosu in zahtevajmo korekten odnos tudi od drugih, opominjajmo medije, da so dolžni ozaveščati, da je lahko zabava tudi kakovostna, ne nujno plehka in na račun živali – mediji se  namreč ne zavedajo, da bi morali obveščati, osveščati in ne zabavati na plehek način. Od sebe, družbe ter medijev zahtevajmo več, vsi skupaj se še ne zavedamo dovolj, da lahko en holivudarček naredi več škode kot deset živalovarstvenikov koristi.

Barbara

p.s.: Malo je zabavnih zgodb o živalih, kot je skrita kamera s Francijem Kekom. Igral je slepo osebo s psom vodnikom. Ponujal je zemljevid mimoidočim in jih prosil, naj psu pokažejo pot na določeno lokacijo, češ da pes pozna zemljevide in razume razlago. Ljudje so se sklanjali k psu in mu zavzeto razlagali, kuža je le potrpežljivo gledal okrog.

Res je bil pametnejši od ljudi, le ljudje niso vedeli, zakaj. ;-)

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.