13.01.2014

Barbarina kolumna: Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

Foto: Tatjana Vuković (levo) in Preverjeno (POP TV)


Zadnje dni v medijih večkrat zasledimo zgodbo o Občini Krško, ki je glede ravnanja z zapuščenimi živalmi koncesijsko pogodbo za leto 2014 namesto lani izbranega Zavetišča Brežice ponovno izbrala Meli center Repče, oziroma Zavetišče Meli Trebnje (KLIK). O zadevi je napisanega precej. Vodja Zavetišča Meli Trebnje, Dušan Hajdinjak, v svojem slogu ponavlja kritike nadzornih organov, drugih zavetišč, največ pa je seveda kritik čez društva, ki jim sedaj očita tudi samopromocijo (KLIK).

Najtežje je pomesti pred lastnim pragom (klik, klik, klik, klik).

V zadnji povezavi prihaja tudi do neupravičene kritike Društva za zaščito živali Posavje, ki mu za dosedanje delo lahko samo čestitamo. Vsakdo, ki resnično deluje v dobrobit živali, vé, da je članov premalo in so preobremenjeni, da gre za njihovo prostovoljno delo, za katerega niso plačani in imajo še stroške. Soočajo se z množico brezbrižnih in manjšino čutečih, ki včasih že zaradi razočaranja nad delom državnih organov od njih pričakuje preveč. Nimajo pooblastil. Ne morejo biti vsepovsod, živalim pa lahko pomaga vsakdo vsaj s klicem pristojnim organom.

 

Med slednje spada tudi Občina Krško. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko se zaveda, da najcenejši ponudnik ni nujno tudi najugodnejši ponudnik. Občine, ki sklenejo pogodbo z Meli, izkazujejo svoje poznavanje zakonodaje s področja javnih naročil s tem, da že leta trmasto ali z narejeno nemočjo ponavljajo, da so navedeno zavetišče morale izbrati, ker je oddalo najcenejšo ponudbo. Zanimivo bi bilo vedeti, kako je mogoče, da navedeno zavetišče vedno postavi najnižjo ceno.

Računsko sodišče je že pred leti pojasnilo, da najcenejši ponudnik ni nujno tudi najugodnejši, a je miselni domet nekaterih uslužbencev na občinah preskromen, da bi to dojel. Zaskrbljujoče je, da državljani plačujejo za svoje delo vprašljivo usposobljene občinarje brez odgovornosti do javnih sredstev in lastnega dela, ki vidijo le ceno, ne vidijo pa tega, da kljub nižji ceni storitev preplačajo, saj naročnik denimo ne izvaja sprehajanja psov, čeprav je storitev vključena v dnevno ceno oskrbe. Kaj šele, da bi jih zanimala dodana vrednost ugodnejših ponudnikov, denimo krajša prevozna pot do zavetišča (nižji stroški prevoza, manjša okoljska škoda, manj stresa za žival), boljša (veterinarska) oskrba, boljše oglaševanje živali, izbira kakovostnih posvojiteljev, kar je tudi namen delovanja zavetišč.

 

Bolj udobna je izbira najcenejšega. Tako prihaja do tega, da ima zavetišče sklenjene pogodbe s preveč občinami. Logika Zavetišča Meli Trebnje je sledeča: več občin – več živali – večji zaslužek. Gnečo v zavetišču se prepreči s posvojitvami brez pretiranega preverjanja posvojiteljev, in seveda z evtanazijami, krivdo zanje pa je prikladno prevaliti na društva, ki zahtevajo od inšpekcij, naj število živali ne presega kapacitet zavetišča. Sortirnica psov in mačk, ki so le sredstvo zaslužka.   

Igor Šoltes, nekdanji predsednik Računskega sodišča, Mladina št. 33, 23. 8. 2007: "Najpomembneje pa je, da bo zakon lahko zares zaživel šele takrat, ko uslužbenci, ki delajo z javnimi sredstvi, javnih naročil ne bodo dojemali zgolj kot formalnost, pač pa tudi kot sredstvo za gospodarnejšo porabo javnih sredstev. Uslužbenci bi morali slediti tudi 'gospodinjski logiki', pri kateri imaš na razpolago neko količino denarja, za katero moraš dobiti najprimernejši artikel. Gospodinjska logika pomeni tudi to, da skušaš pri večjih nakupih preveriti cene na trgu in se odločiti za najugodnejšega ponudnika, kar ne pomeni vedno le najcenejšega."

Čas je, da poslovanje občin in zavetišč prične preverjati Računsko sodišče. Na to upam že od leta 2009, ko sem postala članica Sveta zavetišča Meli.

Poglej na Meli od znotraj...


Društvo za zaščito živali Trebnje se je ustanovilo delno zaradi dogajanj v Zavetišču Meli Trebnje, ki so bila predstavljena na forumih ter v oddaji Preverjeno (KLIK). V zvezi s prispevkom je lastnik zavetišča sprožil proti predsednici društva in njenemu bratu več sodnih postopkov, ki jih je izgubil, saj slovensko pravosodje še zna delovati kakovostno. Kot članica društva sem se vključila v Svet zavetišča Meli Trebnje, ki je nadzorni organ zavetišča.

Že na prvem sestanku, ki so bili le enkrat letno, sem opazila odnos članov do lastnika zavetišča, ki je bil obenem tudi vodja Sveta. Veliko naklonjenosti lastniku zavetišča, z nekaj strahospoštovanja, pa tudi mlačnost in nezainteresiranost za delo. Za svoje delo dobro plačani ljudje so bili tam zato, ker so morali biti. Samo, da je čim manj dela in sitnosti. Po domače. Tudi pri izbiri veterinarjev zavetišča je pomembnejše prijateljstvo kot strokovnost, predstavnik VURS je bil do lastnika zavetišča sila ustrežljiv. Zanj "zavetišče ne deluje nezakonito."

Člani Sveta so se poznali med seboj. Predstavil se mi ni nihče, o identiteti vsakega sem nato skušala sklepati iz pogovorov ter zapisnikov. Do mene kot društvenice in prostovoljke so imeli povečini vzvišen odnos. Bila sem dežurni krivec in strelovod za delo več društev, ki delujejo na območju Melija. Prezir, očitki, podtikanja, lažne navedbe, celo vpitje, so bili stalnica, ničesar mi niso dovolili povedati do konca. Ko sem pripomnila,  da navedena društva svoje prostovoljno delo opravljajo veliko bolje kot uradniki svoje plačano delo, so nekateri trdili, da za to delo niso plačani in da za prevoze na sestanek, ki je seveda potekal znotraj uradnih ur organov in zavetišča, nimajo kritih potnih stroškov. Resnica je zanje ohlapna zadeva, ki jo prilagajajo po potrebi. Mobing se je stopnjeval. Pokazali so čudovit spekter človeških slabosti, za svoja dejanja pa niso odgovarjali nikoli. Upam, da bodo kdaj odgovarjali vsaj občanom, zato je "krški primer" dragocen.

Moji predlogi: vpeljevanje dobre prakse drugih zavetišč, uvedba usposobljenih sprehajalcev psov, drugih prostovoljcev in/ali dodatnega oskrbnika, ugodnejše uradne ure zavetišča, večja transparentnost delovanja in vključenost javnosti in članov Sveta v delo zavetišča, odprtost sestankov za druga društva, ki delujejo na območju delovanja zavetišča, akcije sterilizacij in kastracij, so bili takoj in v celoti zavrnjeni, argumenti so bili nerelevantni ali jih sploh ni bilo. Bila sem edina, ki je nasprotovala dvigu posvojnine - brez vprašanj so jo odobrili in pokazali, da se jim zdi prav, da dobi lastnik dvojni denar za isto žival in da jim ni mar, če bo to zmanjšalo možnosti posvojitve živali.

Opozarjala sem občinarje, da plačujejo storitve, ki se ne izvajajo (sprehajanje), na lažne fotografije živali, na izredno pomanjkljivo oglaševanje živali (doma ni dobil niti izredno simpatični trimesečni kokeršpanjel, ki sploh ni bil oglaševan in je bil uradno po enem mesecu evtanaziran), poudarjala sem preveliko število občin, obstoj drugih zavetišč ... Ni jih zanimalo nič. Mene je zanimala žival, njih denar. Ali še to ne.

Zapisniki sestankov so bili pomanjkljivi, prirejeni, vsebovali so tudi neresnične navedbe, npr. da bo vsaka občina prejela svoje letno poročilo. Zadnji zapisnik sem prejela šele preko dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju IJZ).

Letna poročila določeni občini za posamično leto so bila kratka, 4-5 strani A4 formata. Vsebovala so vrsto pomanjkljivosti. Bila so brez glave dopisa (podatkov o zavetišču), brez številk dokumenta, navedb pogodbe, pogodbenih strank, podatkov o posamični živali (datumi odlova, posvojitve, evtanazije, veterinarska oskrba ipd.), bili so le podatki o skupnem številu živali, koliko od tega je bilo posvojenih in evtanaziranih, podatki pa se pogosto niso ujemali. Poročila so bila polpismen prepis predhodnih poročil z žaljivimi navedbami o društvih, vsa pa so vsebovala nezakonito navedbo, da je "poročilo namenjeno interni uporabi", čeprav gre v resnici za IJZ. Vedno je manjkal celotni finančni del poročila. Vse to občinarjev ni motilo.

Nekaj občin je poročila resnično prejemalo (Občina Grosuplje, Občina Brežice), Občina Škofljica jih je z letom 2009 prenehala zahtevati. Če dokumenta ni, ni niti IJZ, oziroma lastnik zavetišča ponudi izdelavo dokumenta proti visokemu plačilu. Lastnik zavetišča je odbir IJZ očitno zaračunaval tudi Občini Grosuplje, vsaj tako je razvidno iz letnega poročila občini za leto 2010, kar je absurdno, da bi morala občina plačevati za opravljanje nadzora nad porabo javnih sredstev. ZDIJZ očitno nudi potuho delu realnega sektorja, ki živi na račun javnih sredstev. 

 

Nenapovedan ogled zavetišča februarja 2010 v času odsotnosti lastnika: prijazna, a ustrahovana oskrbnica s čutom za živali, ki je izpovedala, da ji je hudo zaradi evtanazij. Po obisku ni bila več zaposlena.

 

Boksi umazani, temni, mrzli, podatki na boksih niso ustrezali dejanskemu stanju. Prostor za izpust psov majhen, neurejen. Stara, neizolirana garaža, namenjena karanteni: hladilna skrinja za evtanazirane živali, zraven dva manjša transporterja, v enem dve, v drugem tri mačke. Živali so bile vidno bolne, bilo je zelo mrzlo (morale bi biti na vsaj 20 °C), zaradi gneče v transporterju se je voda pomešala s hrano ter s peskom z iztrebki. Udomačene. Lastnik zavetišča je vedno trdil, da je "prostoživeča mačka le tista mačka, ki se ne pusti prijeti". Dovoljenja za nameščanje mačk v tistem času ni imel.

Karantena zavetišča je bila do novembra 2011 črnogradnja, ko jo je lastnik uspel po odločbi gradbenega inšpektorata, ki je odredil rušenje objekta, legalizirati. Vsa nova gradnja v zavetišču, denimo bivalni prostor za mačke, ni rezultat kakšne humanosti, temveč posledica odločb VURS, po katerih bi se moralo plačati 1000 eurov kazni za vsako ugotovljeno neupoštevanje ukrepov iz odločbe.

VURS je navkljub vrsti ureditvenih odločb, na podlagi katerih zavetišče po več letih delovanja ni dosegalo niti minimalnih pogojev delovanja, nenavadno milosten do zavetišča. Na moje poizvedovanje, na podlagi česa je bilo v letu 2003 sploh izdana odločba - dovoljenje za obratovanje zavetišča, je Vida Čadonič Špelič v svojem slogu poudarila, da VURS ne preverja gradbenih dovoljenj, le veterinarske pogoje delovanja zavetišč. Zanimivo pa je, da ima Zavetišče Turk v svoji odločbi z leta 2002 jasno navedeno, da je izdano na podlagi uporabnega dovoljenja, da je komisija preverila vso dokumentacijo in potrdila, da je zavetišče grajeno v skladu z vsemi predpisi, normativi in standardi. V skladu s čim je bilo odprto Zavetišče Meli Trebnje, se lahko le sprašujemo in je sprenevedanje VURS še toliko bolj pomenljivo.

Zanimivo je tudi, da sem odločbo Zavetišča Turk dobila preko zahteve za dostop do IJZ od prijaznega osebja brez težav, VURS pa je zahtevo arogantno zavrnil, češ da dokument ne izvira iz delovnega področja organa. Laž – izdal jo je VURS OU Novo Mesto. Nenavaden odnos do lastnika zavetišča izkazuje VURS tudi s tem, da dosledno želi kaznovati vse, ki vložijo po njihovem mnenju lažne prijave (z dokazovanjem se ne trudijo), vprašanje pa je, če je bil kdaj zaradi lažne prijave sankcioniran lastnik zavetišča.

Odločbe, na podlagi katerih zavetišče lahko prične delovati, vsebujejo poleg registrske številke zavetišča in drugih podatkov tudi nalog, da mora zavetišče sestaviti Svet zavetišča z navedbo sestave Sveta. Za sámo delovanje Svetov zavetišč pa se ne čutijo pristojne. Kje je logika?

Ves čas članstva v Svetu mi je bil oviran dostop do kakršnih koli informacij, čeprav bi kot članica sveta morala imeti neoviran dostop do vseh informacij, saj se le na ta način lahko opravlja nadzor. Lastnik zavetišča mi ni hotel posredovati npr. niti spremnega lista za živali, vprašalnika za posvojitelje, edini dokument, ki sem ga pridobila brez težav, je bil statut Sveta zavetišča. Pridobivala sem le informacije javnega značaja (v nadaljevanju IJZ), pa še te s hudimi težavami, zaradi česar je bilo pri Uradu informacijske pooblaščenke (Urad IP) ter Inšpektoratu za javno upravo (IJU) sproženih več postopkov, lastnik pa je pomanjkljivosti Zakona o dostopu do IJZ izkoriščal s tem, da marsikaterega dokumenta sploh ni imel in ga je bil pripravljen izdelati za nenormalno visoke zneske brez obrazložitve in dokazov, denimo za 415 € za odbir informacij za letno poročilo za določeno občino, pri čemer je imel dokument le največ slabih 5 strani A4 formata.

Od več društev, ki delujejo na "njegovem" območju, je zahteval podatke o članih – imena, priimke, funkcije, telefonske številke, prejetje seznama je zahteval v 15-h dneh. Razlog: povezovanje za reševanje nastalih problemov na področju zaščite živali. Urad IP je takšno zahtevo zaradi varstva osebnih podatkov zavrnil. Zahteva sama je čudovit prikaz značaja lastnika zavetišča, ki je zavračal vsako sodelovanje z društvi, ni dvigoval poštnih pošiljk društva, vsak poskus oglaševanja živali je preprečil z grožnjami s tožbami, ki so skupaj s sodnimi postopki postale že stalnica.  

Urad IP je v okviru omejenih zakonskih možnosti ukrepal, kolikor je lahko, nepravilnosti je odkril tudi tržni inšpektorat, IJU je storil zelo malo. Vabila za sestanke so prihajala prepozno, le tri dni pred sestankom, zapisniki so bili netočni in jih deloma ni hotel pošiljati, čudna letna poročila, zaračunaval je dostop do IJZ, ko ga še ne bi smel, saj ni imel objavljenega cenika. Vseeno sem prvi in najnižji tak znesek plačala, le zato, da bi lažje dokazala oviranje dostopa do IJZ s strani lastnika. Resnično mi zahtevanih IJZ ni poslal, dobila sem jih šele na podlagi naknadne pritožbe po ZDIJZ. IJU, sedaj Inšpektorat za javni sektor (IJS), je ta dejanja v veliki meri dopuščal, saj je izrekal kvečjemu le opozorila. Ni jih motil niti nivo komuniciranja lastnika zavetišča z mano. Navajam nekaj odlomkov iz e-pošte:

Dušan Hajdinjak, 25. avgust 2010: "Ker pa se ponavljate skupaj z LAJKO (pa ne z odgovorom, da ne veste za kaj gre), ne vem kdo koga šikanira. Do sedaj pa zavetišču, v katerem svetu ste, niste še pomagali, ampak le škodovali."

Dušan Hajdinjak, 25. maj 2011: "Nikakor pa ni sramotno človeka tikati, posebej osebe, ki je še pred kratkim hodila v "batovčkih" okrog mene, brezposelna, zamorjena … itd., poseg vsega tudi mlajše od sebe." (Odgovor meni in predsednici društva, ko ga je opomnila glede vsiljenosti in žaljivosti tikanja)

- … "Pošta nam letno vroči kar nekaj pošte, verjemite, da pa vaše društvo ni tako pomembno, da bi zapravljali denar za priporočeno pošto, če jo po redni lahko sprejme celotna vesoljna Slovenija, samo pri vas je problem." (Na tak način je poskušal prikriti, da nekaterih pošiljk sploh ni poslal, nekatere pošiljke, denimo vabila na sestanke, pa je pošiljal prepozno. Po njegovem naj bi pošto na sedežu društva odnešal veter ... ) 

- "Glede na vso pošto, ki ti jo morajo znesti poštarji, od MO Murska Sobota, MO Ljubljana, inšpekcijskih služb, TAXI služb bi bilo dovolj, da se napiše samo Barbara, Murska Sobota!!!!" (Ni jasno, kakšno zvezo imajo taksi službe).

- "Lep dopust v tujini. Aja, kje si zaposlena, da si lahko privoščiš dopust v tujini. Firmo si baje zaprla??? Od kje si sredstva za dopustovanje???"

- "Se vidimo na sodišču!!!!"

Tako komunicira oseba, ki jo podpira čez 20 občin in VURS oz. UVHVVR.

Vrhunec delovanja Sveta zavetišča je prišel leta 2011. Ker je bilo vabilo poslano prepozno in sem bila v tujini, sem vabilo ob prihodu našla šele v času sestanka, takoj sem poslala opravičilo. Lastnik zavetišča je mojo odsotnost kljub temu štel za neopravičeno, v moji odsotnosti pa so člani sveta soglasno izglasovali mojo izključitev iz sveta zavetišča zaradi domnevne nekonstruktivnosti delovanja. Zahtevali so zamenjavo člana. Konstruktivnost je zanje pomenila kimanje, čim manj vprašanj, zahtev, nezainteresiranost za delo, nekorekten odnos ter odstranitev motečiih faktorjev. Takoj so namesto starega, povsem ohlapnega, sprejeli novi statut Sveta zavetišča, ki je bil le dopolnitev starega z novim 5. členom, prirejenim za moj primer: "Člani sveta zavetišča, morajo biti pri svojem delu konstruktivni, delovati v skladu z obstoječo zakonodajo s področja zaščite živali, biti med sabo spoštljivi in nežaljivi, ter s svojimi predlogi pozitivno vplivati na delovanje zavetišča. V delo zavetišča, se morajo člani vključevati tudi izven sestankov, pri reševanju tekoče problematike na področju zaščite živali in sicer za območje in področje, s katerega posamezni član izhaja."

Statut in moja izključitev so izvolili s 100-odstotno večino prisotnih članov – bilo jih je 10, odsotnih nas je bilo 9. Statut je kar naenkrat lahko veljal retrogradno, zapisnik pa sem prejela šele na podlagi zahteve za dostop do IJZ (Lastnik zavetišča je pojasnil, da ga ni poslal zato, ker da nima mojega naslova, a ni znal pojasniti, kako to, da ima naslov vedno takrat, ko mi mora poslati račun za dostop do IJZ.).

Po izključitvi sva s predsednico društva Barbaro Horvat poslali občinam dopis, v katerem sva jih seznanili z dogajanjem v Svetu zavetišča, hoteli sva dobiti razloge za odstranitev ter dokaze za mojo nekonstruktivnost, zakonsko podlago, odgovore, zakaj delujejo na tak način. Odgovora nisva prejeli niti od ene občine, čeprav so po ZUP dolžni odgovarjati na dopise. Takšen odnos in delo "po domače" povesta veliko ne le o delu občinarjev, temveč o stanju duha v državi. O odločitvi organov glede zakonitosti postopka še ne morem pisati.

In še biserček za konec. Tudi predstavnik Občine Kočevje, ki je na sestanku izpostavil mojo domnevno negativno nastrojenost do zavetišča, ni bil zmožen razumeti, da opozarjam na slabosti zavetišča z namenom, da bi se delovanje izboljšalo. V lanskem letu, ko je v Svetu zavetišča že delovala nova predstavnica društva, jo je poklical po telefonu in zahteval mene. Ko me je poklical, je mislil, da sem sedanja članica, čeprav se je z novo članico že pogovarjal na sestanku. Sploh ni vedel, za kaj gre in koga hoče. Vprašala sem ga, kako je potem lahko glasoval proti meni, če me sploh ne pozna, pa se je pričel izgovarjati, da ni vedel, da je bil v Svetu nov in da je dvignil roko zato, ker so jo pač drugi. Na moje vprašanje o korektnosti takega ravnanja pa odgovora zaradi arogance in čudne artikulacije več ni bilo mogoče razumeti.

Zanimivo je biti član Sveta zavetišča Meli. Bila bi kar hvaležna za bogato izkušnjo, če ne bi trpele živali. KPK, policija in tožilstvo pa na srečo dokazujejo, da se društva ne trudimo zaman in da bo naše delo koristno tudi v bodoče.  

Barbara

p.s.: Na sodišču je v enem od postopkov priča povedala, da se pri kinološkem šolanju z namenom podreditve psa obesilo za gol na igrišču. Dejanje je bilo storjeno pred pričami. Kaj se dogaja z živalmi takrat, ko ni zraven nikogar? Pričanje je dokumentirano. Obstaja le majhen del dokumentacije o ravnanju z živalmi in ti primeri so verjetno le vrh ledene gore. Navedbe iz dopisa pa so dokazljive – v e- ali tiskani obliki. 

 

Sorodne vsebine:

 

Je psom bolje v Obalnem zavetišču ali Zavetišču Meli?

VIDEO Preverjeno: Krutost v zavetišču Meli?

Evtanazije v Zavetišču Meli

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.