10.02.2014

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

Foto: Tatjana Vuković (levo) in Shutterstock

Bralci se verjetno še spomnite polemike lanskega poletja o Sofijini svetovalnici, rubriki revije Jana (KLIK). V rubriki so se že večkrat pojavili strokovno sporni nasveti glede odnosa do živali s strani osebe, katere kompetentnost je vprašljiva in nedokazana. Različna društva smo že v preteklosti opozarjala na problematično rubriko, sodu pa je izbil dno lansko poletje doslej strokovno najbolj sporen nasvet. 

Pozivi društev niso obrodili sadov. Zato sem tudi zaradi namiga zaposlene na NČR vložila pritožbo zaradi kršitve 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije na Novinarsko častno razsodišče (v nadaljevanju NČR), kljub temu, da sem pred leti že imela slabo izkušnjo z njimi.

Pred novim letom sem prejela naslednjo razsodbo: KLIK

Urednica in svetovalka nista kršili Kodeksa novinarjev Slovenije, ki v 1. členu nalaga novinarjem, da morajo preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, v kolikor jih storijo, pa se zanje opravičiti in jih popraviti. Kršitve ni – ker tovrstni nasveti niso novinarsko delo. Identiteta osebe, ki svetuje, je znana NČR, ki je povsem mirno dopustilo neupoštevanje svojih lastnih priporočil glede uporabe psevdonimov (KLIK).

Dokazila o usposobljenosti niso bila predložena, ponovljene so bile le trditve, da "ima reference na področju kinologije, zoologije in zaščite živali". Vse to je za NČR bilo povsem dovolj, saj se ne izreka o strokovnosti nasvetov, upoštevalo pa je njene trditve, da si "prizadeva za dialog in dobre odnose med ljudmi". Ganljivo.

Zanimivo bi bilo vedeti ozadje, zakaj odgovorna urednica tako ščiti skrito osebo, da je prevzela odgovornost zanjo tudi pred postopkom na NČR. Urednica ščiti njo, NČR ščiti obe, zaščita je namenjena tudi bralcem, ki pišejo v rubriko, čeprav včasih naznanijo lastna protizakonita ravnanja, ali pa se zaščita nudi tretjim osebam, proti katerim želijo ukrepati bralci, ki iščejo nasvet v rubriki ... Skratka – zaščita za vse, le za živali ne. Ali nista varstvo in zaščita živali kot humano ravnanje v javnem interesu družbe? Kaj pa interes javnosti, da prejme preko nasvetov verodostojne informacije? 

Zadeva Sofija je morda dobila epilog, ki ga ne bi smelo biti. Dobro bi bilo izvedeti še stališče Varuha človekovih pravic ter Urada informacijske pooblaščenke, vendar za samo zadevo ni dobro, da se trudi le en posameznik, tudi smiselnost tega je vprašljiva.
 
2. PRIMER – SIMONA MEZNARIČ

 

KLIK

 

Novinarka je v Štajerskem Tedniku, št. 97, 11. 12. 2009, napisala komentar, v katerem je kritizirala visoko ceno izgradnje mariborskega zavetišča. Očitki pa so vsebovali vrsto nepreverjenih in pavšalnih informacij, žaljivih in prezirljivih trditev do vseh, ki delujemo na področju varstva in zaščite živali, pokazala je tudi popolno nepoznavanje tega področja. Nekaj citatov: "Saj je vse lepo in prav in globoki ljubitelji živalic naj ne skačejo po zraku" … "Še kako ljubka so mi tista majhna dlakasta, puhasta, pernata in še kakšna drugačna bitja; pa všeč so mi tudi tiste največje živali" ... "In povsem mirno si upam povedati, da bi gladko, ne glede na vso evropsko zakonodajo, gradnjo takšnega azila krepko prestavila v tisto prihodnost, ko bo poskrbljeno za vse ljudi vsaj do te mere, kot se skrbi za živali" … "Če so tako zelo veliki ljubitelji, lahko tudi brez občinske in državne pomoči nahranijo svoje črede, potem pa še črede vseh potepuških ali zapuščenih živali, jim dajo prostor v svojih domovih in v svoji globoki ljubezni in usmiljenju za vse njih še plačajo zdravstvene usluge. Sicer ne vem, zakaj se imajo za ljubitelje živali, če tega niso pripravljeni delati samaritansko." … "Pa naj zaradi mene zdaj živaloljubci skačejo do stropa in še skozi."

 

Tekst, nevreden zrelega, razgledanega in senzibilnega človeka, kar bi moral biti novinar. Tekst, nevreden vsakega komentarja. Napisala sem pismo z zahtevo po pojasnilu ter opravičilu, ki ga je podpisalo še šest drugih društev, a novinarka in odgovorni urednik nista niti odgovorila, kar pove veliko tudi o njunem bontonu.  

Kodeksi naj bi določali etična in moralna ravnanja v neki stroki. Vendar pa je etika Kodeksa novinarjev Slovenije morda vprašljiva že sama po sebi, saj je sestavljen tako ohlapno ter ozko, da marsikatero sporno dejanje sploh ne more biti obravnavano kot kršitev. Če pišete negativno o Romih ali homoseksualcih, bo to lahko kršitev, kar je sicer prav. Če pišete negativno o živalih in tistih, ki skrbijo za živali, pa nikakor. Sofijino delo ni sporno, ker sploh ni novinarsko delo, Simonino pa ne zato, ker ne gre za članek, temveč za – komentar. Absurd. Koliko "novinarskega dela" je potem v resnici časopisih? Kakšna je kakovost časopisov, če v njih "novinarskega dela" ni ali ga je vedno manj, je nekakovostno, vedno več pa je balasta, všečnega lastnikom, ki ga pisuni vsakdo s pravimi zvezami ter petimi minutami časa?

Tudi če pride do ugotovitve kršitve Kodeksa, posledic ni. Kodeksi niso del zakonodaje, so sami sebi namen, še posebej, ker je Slovencem domače razmišljanje, da je prepovedano in nemoralno le to, kar je nezakonito, o etičnosti zakonitega se ne sprašujemo. Dodatni problem je, da je z delom medijev povezan kup institucij, ki so, tako kot večina drugih institucij, poskrbele za čim ožja, razdrobljena in navidezna pooblastila, posledica tega pa je, kot lahko vidimo, da vsak zoofil ali pedofil lahko mirno pišeta o svojem početju, kar želita in da lahko vas vsak, ki se je malo naučil tipkati na računalnik in je vstal na levo nogo, lahko povsem nekaznovano žali in napada, vsaka téma pa se takoj sprevrže v obračunavanje med levimi in desnimi.

NČR je ogledalo novinarstva, le-to pa ogledalo družbe. Je lakmusov papir države, je država v malem. Postopki pri NČR so bolj zapleteni za prijavitelja kot kršitelja, čudne razlage pravil, ki jih postavljajo sami, so včasih nerazumljive vsakemu z zdravo kmečko pametjo. Novinarji svojih stališč bralcem ne argumentirajo - niti takrat, če jim le-ti zaradi boljšega poznavanja določene problematike ponudijo informacije - saj jih ozadja zgodb največkrat ne zanimajo. Kultura neodgovarjanja je postala v Sloveniji že splošno sprejeta, le uredniki nacionalke včasih le zaradi pritiska varuha gledalcev in poslušalcev odpravljajo nas sitneže s piarovskimi frazami. Površnost pri delu, nepreverjanje informacij, zaverovanost vase, hitro zadovoljstvo z lastnim delom ter ozko razmišljanje postajajo vrednota. Diletantstva in arogance je vse več. Kadrovanja vse bolj nenavadna, dovolj je letnik novinarstva, zveze ter navidezna prepričljivost. Nezmožnost razmišljanja ni problem, tudi polpismenost ne, lektorji so odvečna roba.

Veliko novinarjev si privošči, da zapišejo vsako svoje mnenje, tudi tako nizkotno, ki si ga nihče v pismih bralcev že zaradi cenzure ne sme privoščiti. Ta dvojna merila in privilegiranost jih ne motijo, težav ne vidijo v lastnih vrstah in pri sebi, raje tarnajo o plači ter lastništvu medijev. V borbi za svoj položaj pričakujejo simpatije javnosti, čeprav jih večina med njimi do te iste javnosti ne čuti nobene odgovornosti. Žal ne novinarji ne NČR niso sposobni sprevideti, da z obstoječim delom škodujejo svoji stroki, svoji podobi v javnosti, novinarski poklic je vedno manj cenjen, vse to pa se je začelo odražati tudi v branosti nekaterih časopisov.

Kar ne preseneča. Če berete časopis, morate pogledati letnico. Vsako leto isto. Kurenti, pust, boj za pravice žensk, srčkanost zajčkov ter dobrote žegna, potem vsepovsod dobro plačani semoliči z delavskimi pravicami ter kresovi, katerih neekološkost ne zanima nikogar, na mladež se spomnimo ob uspehih na maturi, na hitro, saj so suša na poljih in v dopustniških denarnicah spet tu, ter ponovno ob tehtanjih šolskih torb. Potem moraliziranje o tem, koliko sveč porabimo Slovenci, nato se je treba mastiti z gosmi, ker so hinavke izdale Martina, konec leta preživimo v polnih šopingcentrih ob frazarjenjih o tem, da je Božič praznik miru, ne daril in se zdimo sami sebi sila plemeniti ob tem, ko damo evro revnemu otroku. Isto, isto, vse je isto, le resnično stanje se slabša. Dolgčas janš in jankovićev se razbija z dramatiziranjem za prazen nič o vremenu. Vsak centimeter snega je že znamenje kataklizme, s čimer se dela krivica resničnim izrednim razmeram, ki smo jim  bili priča zadnje dni. Veliko hrupa za nič se umiri šele ob koncih poročil s prikazom ljubkih popestritev za lahko noč - nove pridobitve živalskega vrta ali korejske dirke pingvinov, oblečenih v božičke ...

Ja, to slednje bo naslednja tema. Ker imam čuden hobi. Je žal tako, da imajo simone in sofije veliko odtenkov, verzij, konkurentov. Vse je izmerljivo in dokončno, le človeška neumnost (do živali) ne.

 

Sorodne vsebine:

 

Je psom bolje v Obalnem zavetišču ali Zavetišču Meli?

VIDEO Preverjeno: Krutost v zavetišču Meli?

Evtanazije v Zavetišču Meli

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.