Kira in njenih 10 domov: Potovanje na Štajersko (4. del)
V prejšnjem delu ste lahko prebrali, kako je bila psička zavrnjena s strani Zavetišča Gmajnice in ni mi preostalo drugega, kot iskati novo rešitev za Kiro.
Preko prijateljskih vez sem prišla do starejše gospe, ki se nerada izpostavlja, zato do sedaj niti nisem vedela, da obstaja. Sprejema živali, nad katerimi so ljudje obupali. Njena velika posest ji dovoljuje, da ima pri sebi več konj, račk, kokoši, muck in tudi trideset psov. Dogovorili sva se, da pokrivam vse stroške za Kiro, v zameno za nastanitev. Ker se Kira strašno boji avtomobilov, nam po večdnevnemu poizkušanju na vse mogoče načine ni preostalo drugega, kot da jo je veterinarka dala pod narkozo. Zbudila se je sredi poti, ko smo padli v grozno gužvo na avtocesti in vožnja se je dvojno podaljšala. Na cilju je Kira dobila ogromen ograjen prostor, velik za celo stanovanje, s hiško in pasjim sostanovalcem.
A ko sem odhajala, se ji je zmešalo. Nisem še videla psa tako jokati. Ko smo se odpeljali, sta hčerki rekli, naj jo vzamem nazaj. Celo pot domov in preostanek dneva sem le še jokala. Naslednji dan sem poklicala gospo, ki jo bom tukaj poimenovala Marija. Povedala je, da psička še vedno žaluje. Prosila sem jo, če lahko pridem v naslednjem tednu, saj sem prepričana, da so spremembe lahko dobre, če se jih uvaja postopoma. Ko sem se sama odločila za mladička, sem ga najprej nekajkrat le obiskala. Nato sem ga nekajkrat peljala na izlet in zvečer pripeljala nazaj k mami. Ko sem ga vzela za stalno, ni bil niti malo pod stresom. Gospa je vztrajala, da ne hodim toliko časa, da me Kira pozabi. Zakaj bi me sploh morala pozabiti? Zmotilo me je tudi, da gospa sodeluje s tujino, kjer slovenske živali iščejo nove domove, v preteklosti pa so se določena društva že spraševala, kam odhaja toliko psov?
Gospa je prav tako v letih in išče nekoga, ki bi sčasoma prevzel njeno posestvo. Tujci, ki delajo pri njej, so v meni povzročili čuden občutek in zato tudi Kirinega potnega lista nisem želela pustiti tam. A to je bil pogoj, da psica tam ostane. No, na koncu nas je Kira odrešila sama - naslednji dan je preplezala 1.80 metov visoko ogrado in stekla v deset kilometrov oddaljen kraj, kjer je deklica (stara kot moji hčerki) ravno izstopila iz šolskega avtobusa. Kira jo je pospremila do doma in tam ostala. Dekličina mama je našla obvestilo o pogrešani psički in nas obvestila. Kira je tam ostala nekaj dni do mojega prihoda in ves čas je bila svobodna kot tudi njihov domači pes. Sem upala, da jim bo prirasla k srcu in jo bodo obdržali, a žal niso mogli.
Se nadaljuje...
Bralka Nuša
Fotografija: osebni arhiv bralke
Povezane vsebine:
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.
