14.04.2014

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi (DZZŽ Trebnje)

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Umrla risinja in pobite živali v Københavnu bodo za večino ljudi hitro pozabljene. Problematika živalskih vrtov v občem smislu pa ostaja in bo na površje prihajala vedno ob vsakem pobegu ali poboju živali, nazadnje v Bernu. Tovrstna praksa živalskih vrtov je zagotovo že stara, vendar na srečo počasi narašča senzibilnost javnosti za to tematiko. Zato je današnja tema jasna. 

 

Februarja je zelo odmeval primer v živalskem vrtu v Københavnu usmrčenega

povsem zdravega samca žirafe Mariusa

 

Sikalu v Boračevi v Pomurju. Kot je razvidno iz članka v Pomurskem Vestniku z dne 18. 4. 2013, je ime prvega sestavljeno iz začetnic imen otrok lastnika, ki dajejo imena živalim v vrtu. Ljubko. Med živalmi, katerih "ponudba" naj bi bila prilagojena našemu podnebju, pa izstopa "dvoglava" kamela. Verjetno je bila mišljena dvogrba kamela, novinar Jože Gabor pa verjetno nima ravno veliko znanja o živalih, ali pa je bil  malo zmeden, prav tako njegov urednik. Kakorkoli, v Sikalu se ponašajo še z božičnimi jaslicami, decembra pa postanejo kar pravljična dežela Lučkolandija. Parada plehkosti za lokalno rajo.
 
Tudi Zoo Park Rožman v Vrzdencu pri Horjulu naj bi bil pravi pravcati raj za živali. "Vrt harmonije med ljudmi in živalmi", je vzneseno svojo reklamo naslovil Dnevnik 11. 7. 2011. Kamela se sprehaja po vasi, živali se pustijo čohati, za pusta so na svojem Facebook profilu objavili fotografijo morskih prašičkov, preoblečenih v nekakšne kuščarje. Pa kaj, če se komaj premikata, glavno, "da sta takooo luštna"... Pa kaj, če je medved zaprt v kletko, komaj kaj večje od dnevne sobe povprečnega Slovenca. Lastnik se predstavlja kot humanist, ki rešuje živali iz nemogočih razmer. Le del resnice, drugi del je manj bleščeč, saj deluje po istem principu kot ljubljanski živalski vrt, ki ga tako kritizira - zanimanje obiskovalcev ohranja s stalnim dopolnjevanjem novih živalskih vrst. Iz članka je razvidno, da si je lastnik prizadeval dobiti rise, makakije, lažje pridobivanje novih živali si sedaj obeta s članstvom v evropskem združenju živalskih vrtov. Igranje humanizma je le polresnica, špekulacija za medije in naivneže na čelu z novo "naj bi bila" varuhinjo pravic živali, ki je v imenu svojega društva prinesla denar za odpravo posledic žledoloma. Tudi če je bil denar porabljen namensko, bo s tem posledično imel več sredstev za nabavljanje novih živali. A to punce, ki se je doslej bolj kot z delom dokazala z zanimivim pojmovanjem poštenosti in sodelovanja, najbrž ne bo motilo.

Lastnik Zoo Parka Rožman je opozoril na odnos ljubljanskega živalskega vrta do živali (KLIK), kar je dobro, vendar se ne zaveda, da težava niso le pomirjevala in pogini živali, da so to le posledice, vzrok je ujetništvo sámo. Ljudje preradi vidimo takšne humaniste s človeškega gledišča, ker prinašajo upanje na živalsko dobro, empatije do živali pa ni. Medved v Rožmanovi kletki ne bo razmišljal o svoji sreči, da je rešen pred nagačenjem, temveč bo trpel naprej, a večina ljudi tega ni sposobna dojeti. Rešitev zanj bi bil kvečjemu le rezervat na Hrvaškem, v Romuniji ali drugje. Tudi če bi končal kot medved Srečko, bi bil to zanj vsaj naraven konec. Krut, a to je narava, kar moramo sprejeti. Veliko bolj kruto je, da žival spremeniš v predmet v vitrini, ki ga razkazuješ in še služiš na njegov račun.

 

Žalost v živalskih vrtovih (foto: Gaston Lacombe) - KLIK


Največ draguljev pri nas pa razkazuje Živalski vrt Ljubljana (ŽVL), ali Zoo Ljubljana. Če pogledam zapise in prispevke o njih, vidimo marsikaj. Oddaja o Živalih in ljudeh se z živalmi ne ukvarja z etološkega stališča, temveč servilno do ŽVL obravnava živali le kot srčkane in zanimive stvarce. Časopis Dnevnik pogosto poje hvalnice ŽVL. 23. 2. 2013 so jih pohvalili, da živali v zimskem času grejejo Nasine svetilke. Res pomembno za dobrobit živali. Ničesar ni o tem, kako se godi opicam, da je ena od žiraf poginila zaradi hranjenja obiskovalcev z neustrezno hrano, da je bilo samo lani 24 poginov živali... Kar očitno ŽVL ustreza, da jih potem vsaj ni treba pobijati, pa še priročen izgovor za nabavo novih živali imajo. Medijem se zdi običajno, da je treba živali navajati na mraz in na prisotnost druga druge, tudi če gre za naravne sovražnike, le zato, da bi nastopale v božičnih jaslicah. Kako ljubek prizorček. 


Velikost prostorov je živalim hudo omejena. Nekaj metrov krat višina živali in še nekaj metrov za dodatno žival ter notranji prostor, če je zunaj sneg (KLIK). Velikodušnost tehnicizma, ki celo cinično upošteva, da je za marsikatero žival že tako majhen prostor v zimskem času še manjši. V ŽVL so velikodušni, sibirskima tigroma so namenili "kar" 4000m2, ograda je stala 600.000 €, v staro ogrado pa namestili geparda (Dnevnik, 13. 7. 2013), zanju bo že dobra. Pa kaj, če gre za žival, ki potrebuje tek in za razliko od vrstnikov na svobodi nikoli ne bo najhitrejša na svetu. Da bi živalski vrt skupaj z obiskovalci naredili kaj, da sibirski tigri ne bi izginjali v naravnem okolju, saj jih je zaradi krčenja življenjskega prostora ter divjega lova le še okrog 400? Ne, to ni pomembno. Pa kaj, če je v Sloveniji le še 15 risov, ki izumirajo zaradi parjenja v sorodstvu? Kje so vrli strokovnjaki, ki tega niso znali ne predvideti ne preprečiti? Pa kaj, glavno je, da imamo tigre in rise v ŽVL.
 
Slonica Ganga je sama, pa ne bi smela biti. Zato so ji pred leti kupili ogledalo, da bo imela manj občutka, da je sama. Cinizem brez primere. Zasledila sem še novičko, da naj bi kokoši "trenirali za hranjenje". Kaj naj bi bilo to, mi ni jasno, dodali pa so, da je najbolj ubogljiv petelin. Ja, ubogljivost je res najpomembnejša in najbolj tipična lastnost petelina.

ZOO Ljubljana je, verjetno tudi drugi živalski vrtovi, odlagališče hrčkov, morskih prašičkov, kuncev in sorodnih živali, ki si jih nespametni ljudje privlečejo domov za ljubljenčke, nato pa se jim namnožijo in ne vedo, kam bi z njimi. V živalskem vrtu postanejo priročna hrana za druge živali. Kako je videti hranjenje pitona, ki ni lačen, in prestrašenega kunca v kotu terarija, ki čaka konec, ki bo kdaj drugič, vemo le nekateri.
 

Žalost v živalskih vrtovih (foto: Gaston Lacombe) - KLIK

 

Namestitve za živali so zastarele, stare več desetletij, denarja za obnovo pa ni kljub pomoči MOL, donatorjev in dejstvu, da so druga najbolj priljubljena plačljiva turistična točka v Sloveniji. Vsako leto se obnavljajo table v slovenskem jeziku, ki jih polomijo lepo vzgojeni obiskovalci - ljubitelji živali, zaradi česar zmanjka za table v tujih jezikih. Denar se potroši še za pravo slovensko hišo s črno kuhinjo, ob kateri so "afriška" igrala za otroke in celo trojanski konj. Vrhunska multi-kulti glorifikacija človeške neumnosti, ki "koristi" le plitkosti Človeka.

Zakaj imajo živali, če zanje niso sposobni ustrezno poskrbeti, in kljub temu nabavljajo še nove? To vprašanje, ki bi si ga moral postaviti vsak lastnik živali, vsak veterinarski inšpektor, ARSO in še marsikdo. Zoo si ga ne zastavi nikoli, ker je odgovor jasen. Ljudje s svojim obiskom vzpodbujajo neodgovoren in podel odnos do živali pri ŽVL, ta pa z razkazovanjem novih živali in mladičev pri njih. Ljudem čez čas nova žival več ni zanimiva, zato jim je treba slepo streči plehkosti ljudi in nabavljati vedno nove. Bolna simbioza. Kot že rečeno, so pogini praktična zadeva.

Veterinarja Kastelica nekateri razglašajo za enega najboljših veterinarjev pri nas, vendar je dejstvo, da kljub dolgoletni praksi s področja malih živali ni znal niti tega, da testi denimo za levkozo predvsem pri mlajših mačkah pogosto pokažejo nepravilne vrednosti. Zato mi je hotel kar evtanazirati eno od najdenk. Izkazalo se je, da muca sploh ni bila okužena, le do dobrega veterinarja je morala priti. Z jaslicami v živalskem vrtu in podobno šaro je končno pokazal pravi obraz in mu vsaj neiskrenosti ne gre očitati.

Zoo Ljubljana je imel v letu 2012 tudi manjši požar. Kam naj se v tem primeru umakne žival? Nekaj ptičev je bilo poškodovanih, potrebovali so dodatni kisik. Obiskovalci so živi dokaz, da ne gre za ljubezen do živali, temveč voajeristično sociopatijo - želeli so posneti požar in ovirali delo gasilcev in oskrbnikov. Živali niso zaščitene ne pred stresom in pred drugo nesrečo (V Lodžu na Poljskem sta žirafi umrli zaradi stresa, ker so ponoči v živalski vrt vdrli nasilneži, ki so pričeli razbijati opremo ter mučiti živali. Tudi v ljubljanskem je zadeti 19-letnik brez pameti "hotel božati žirafe").


Pobegi v živalskih vrtovih niso redki, ne le pobegi ježevcev, ki kopljejo rove v zemljo, a jih vodstvo na srečo noče dati na beton, vsaj to. Večina ljudi podpira živalske vrtove, zato mi ni jasno, zakaj se ne sprašujejo o razlogih pobegov in jim je tako shizofreno všeč, če žival pobegne? Sprevrženo stiskajo pesti zanjo, da bi pobegnila svojim biričem, nato množično in oportunistično všečkajo novico o ujetju živali. Pri risinji je vsa slovenska javnost z jagrovsko čuječnostjo spremljala vsak njen gib in se ob ujetju hitro sprijaznila s površnostjo medijev, da je ob operaciji pač umrla. Kot navaja Bernard Nežmah (Mladina, 21. 3. 14), noben medij ni odprl vprašanja smrtnosti uspavalnih doz, čeprav so vanjo kar drugega za drugim izstrelili več nabojev in so pojasnila ŽVL vprašljiva. Sama dodajam, da niti noben živalovarstvenik. Jih je morda preveč med zagovorniki živalskih vrtov?

Kot je videti iz Facebook profila Zoo Ljubljana z dne 18. 3. 2014 - novica s podstranjo s pojasnili o smrti risinje (KLIK) - je mogoče tudi to, sodeč po komentarju članice enega od društev za zaščito živali. Podpira Zoo Park Rožman, razume ŽVL, da so glede risinje storili vse, kar so lahko. Ne razume pa, da bi morala razumeti živali in gledati nanje z njihovega, ne s človekovega gledišča. Povprečen slovenski živalovarstvenik je precej preprost in kot tak še na začetku svoje poti razumevanja živali, zato bo položaj živali še dolgo slab. Kar dokazuje tudi naslednji komentar - avtorica kritizira, tiste, ki kritizirajo ŽVL, ker so to ljudje, ki "Sami pa vrjetno nikoli niso imeli niti psa .. Taki si skos najbolj "pametni" ..." Po tej logiki so zbiralci živali največji ljubitelji živali. "Imeti rad" zanjo pomeni "imeti", tudi "znati", kar je še ena pogosta človeška zabloda, ki je povzročila že ogromno gorja.

Sodeč po FB je ŽVL spektakel iskanja risinje obrnil sebi v prid, prav tako očividci, ki so se nastavljali fotoaparatom in poudarjali, da so svojega psa, ki je našel risinjo, posvojili v zavetišču. Očividec se je samopromocije učil pri Damjanu Murku, verjetno.  

Žalost v živalskih vrtovih (foto: Gaston Lacombe) - KLIK



10. januarja 2014 ob 12.36 je DOŽP na svoj FB profil prejelo pismo gospe, ki je opisala stanje v ŽVL, dodala povezave na medije, prosila za odgovor, a ga ni dočakala. Upam, da gre za slučaj, saj je to društvo pred tem sicer že pokazalo svoje stališče do živalskih vrtov, vendar bi somišljenike moralo bolj podpreti. Le skupaj se lahko doseže več, a se tega še ne zavedajo.

KLIK - med všečkarji londonskega živalskega vrta je tudi odvetnica s Koroškega, znana zaščitnica živali – ki ne vé, da kletka ostane kletka, tudi če je zlata.

Direktorica ŽVL naklonjenost ljudi ceni. "Živalski vrt ostaja zaradi ljudi in ne zaradi živali, saj če ne bi bilo ljudi, ne bi imeli nobenega razloga, da tukaj živali sploh zadržujemo," je pojasnila. Trditev drži, vendar niso dosledni pri upoštevanju - po raziskavah obiskovalci ŽVL samo tretjino časa namenijo živalim (Dnevnik, 15.4. 2011), zato se pojavi vprašanje smiselnosti ujetništva živali - brez škode bi se lahko naredilo zabavišče brez njih.

Edina pozitivna plat živalskih vrtov je odpravljanje strahov pred kačami ali pajki, vendar bi za to lahko obstajale tudi ustreznejše rešitve, oziroma namestitve in pogoji za živali, kot so živalski vrtovi. Drugače pa vse izobraževanje glede živali temelji na tem, katera žival je človeku najbolj nevarna, katera najhitrejša ali ima najdaljšo brejost. Da, tudi moji uhani so lepši od Mickine ogrlice, vendar je Tončkin prstan lepši od mojih uhanov. Otroci se piflajo različne faktografske podatke o živalih, odnosa do njih pa ni.

Ob pobegu risov so se kljub temu, da gre za plašne živali, ljudje spraševali le, če je ris nevaren, če lahko napade otroka, bilo je tudi veliko zavajajočih klicev, da so videli risa, a se je izkazalo, da so videli navadno mačko. Če ljudje ne ločijo mačke od risa, je to le znamenje odtujenosti od narave, ki je ne more preprečiti noben živalski vrt. Zato slednji ne dosegajo namena in ni smisla za njihov obstoj. 

Povezanost obiskovalca z ŽVL je le v tem, da ljudje živalim dajejo imena in jedo torte, narejenimi v obliki tiste živali, ki pride kot nova vaba za zaslužek v živalski vrt. Vsi čakajo mladiče in si razmnoževanje razlagajo kot "znamenje dobrega počutja živali", mladiče nato razkazujejo, ker prinašajo denar, kot berlinski Knut, denimo. Ker si živalski vrtovi izmenjujejo dokaj majhno število živali, prej ali slej pride do parjenja v sorodstvu, kar je razlog za københavnsko pobijanje živali (dve žirafi in štirje levi v mesecu dni, sedaj tudi medvedji mladič v Bernu... ). Zmeda je popolna, nobene logike ni, prav ni nič, le tisto, kar prinaša denar. 

Če je parjenje "znamenje dobrega počutja živali", potem bi morale biti zavržene mačke na naših ulicah najsrečnejša bitja pod soncem.

Ko gledamo živali v živalskih vrtovih, nas stanje lahko spomni prej na psihiatrične bolnišnice. Nekatere živali apatično zrejo v prazno, nekatere se gugajo sem in tja oziroma razvijejo druge oblike stereotipnih ravnanj, npr. grizenje rešetk, hoja v krogu ali po vedno istih poteh,  samopoškodbe, denimo grizenje repov... Nekatere živali so agresivne, vreščijo, druge izvajajo naučene trike in se s tem za nepoznavalce navidezno prilagodijo, zaradi česar je njihovo resnično stanje še toliko težje prepoznati in ni nujno, da trpijo kaj manj. (KLIK)

Ljubezen do živali merimo z velikostjo kletke, akvarija, bazena, verige. Sredstva omejevanja in obvladovanja. Obvladati, zasužnjiti, podrediti... To je vse, kar zmore večina ljudi v odnosu do živali in celotnega okolja. Med kletko in melioracijo reke pravzaprav ni razlike - v prvi žival trpi neposredno, pri drugi posredno in umira na obroke. Človek svojih patoloških ravnanj ni omejil le na živali in okolje, tudi na soljudi. Dunajčani so v 18. stoletju zasužnjili in razkazovali pripadnike plemena Ašanti in še dandanes po vsem svetu cveti trgovina z belim blagom. Obvladovanje, podrejanje, zasužnjevanje ... Obvladovanje s testi, plečnimi višinami, hitrostjo pretečenega, horoskopi, prinašanjem zaslužka, človeška norost je popolna in vedno večja, pri čemer ne obvladujemo niti samih sebe. Patološka potreba po obvladovanju in nadzoru je vedno večja in s svojo brezmejnostjo tvori svojevrsten paradoks.

Več o živalskih vrtovih najdete na KLIK in KLIK ter v odličnem pismu g. Iztoka Humarja, ki je povedalo vse, avtorju pisma se ob tej priložnosti zanj iskreno zahvaljujem (povečate s klikom na fotografijo).

 

Lahko podpišete še ti peticiji - KLIK in KLIK.

Risinja in vse živali tega sveta. Ste žrtve človeka, vse prepogosto je smrt vaša odrešitev. Želim vam mir. Svet je brezno, polno blata in vsi smo v njem. Upam, da vidite zvezde.

Barbara

p.s.: Anekdota za konec. Znanec in njegov prijatelj, pred 20 leti. Ker poletna noč v "lajfu" ni bila dovolj, sta šla proti jutru k enemu domov, malo ustvarjala, se pritihotapila v živalski vrt. Vse je ostalo mirno, saj sta se živalim na srečo izognila. Oskrbniki in obiskovalci so imeli kaj videti. Idila poletnega jutra, na zelenici sta sedela dva primerka vrste "Homo sapiens", kot je pojasnjeval transparent pred njima. Sedela sta, prijetno "ozemljena" z litrom delila veselje obiskovalcem in namrgodenim oskrbovalcem, ki so ju nato nagnali. Prizor za firbce, časopise, razglednice.

Človeški vrt, torej, ob pogoju resnične prostovoljnosti... Tega nas uči ta trapasto-smešna anekdota. 

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.